Rana ura, zlata ura. Ta za kmetovalce, rekreativce in druge aktivne ljudi na prostem tako koristni rek najbolj drži v vročih poletnih dneh. Včerajšnji pobeg s kolesom v hrib sem izvedel zelo zgodaj zato, da se moj organizem ni mučil v vročini. Poleg tega sem dobil tri dragocene ure miru in tišine, ki jih na tej poti kakšno uro pozneje gotovo ne bi bilo.
Jutranji nedeljski potep po prazni cesti po hribčkih na obronku Ljubljanskega barja ponuja čudovite poglede na spečo prestolnico, tišino pa namesto avtomobilov občasno skali kakšen prezgodaj zbujen ptič. Ko potiskanje pedalov oteži strm klanec, se glava samodejno skloni in pogled s silhuete mesta zdrsne pred sprednje kolo. Tako namesto lepih oko samodejno uzre grše prizore ob cesti.
Odvržene pivske pločevinke, plastenke, cigaretni ogorki, prazne cigaretne škatlice ter pomečkana embalaža največje hitre krmilnice na svetu, sem ter tja tudi kak kupček gradbenih odpadkov. Prizori, ki na robu krajinskega parka v zeleni evropski državi nimajo kaj iskati, so prava klofuta okoljskemu optimistu, za kakršnega se imam. Rad se tolažim, da smo na našem koščku sveta kar dobro okoljsko ozaveščeni in da danes veliko bolje skrbimo za naravo kot pred desetletjem.
Glede na to, da se smeti v določenih intervalih ponavljajo, bi si upal sklepati, da jih med vožnjo iz avtomobila odmetava bolj ali manj isti krog ljudi. Ne slepim se, da bodo te besede segle do srca onesnaževalcem. Tudi če bi to prebrali, bi se jih najbrž bolj malo prijelo. Zato bom v prihodnje na nedeljski izlet nesel s seboj vrečo za smeti in pobral vsako smet ob cesti. Če bom na kakšni smeti našel sled storilca, denimo račun ali kaj podobnega, bom vrečo podaril packu in vse to dokumentiral s fotografijami in videom. Lep ponedeljek želim vsem packom na svetu.
