Nagradi za življenjsko delo Zorani Baković in Petru Kolšku

Na nocojšnji prireditvi je uredništvo Dela tretje leto podelilo priznanja svojim novinarjem in fotoreporterjem.
Objavljeno
09. januar 2019 20.35
Posodobljeno
10. januar 2019 10.45
Nagrajeni novinarji. FOTO: Jože Suhadolnik
S. B.
S. B.
Letos je uredništvo Dela svojim novinarjem in footreporterjem podelilo štiri nagrade. Za najboljšo fotografijo leta jo je prejel fotograf in filozof dr. Uroš Hočevar, za najobetavnejšo novinarko leta Anja Intihar, za Delov novinarski dosežek leta Mimi Podkrižnik Tukarić, podeljeni pa sta bili še dve nagradi za življenjsko delo, in sicer novinarki, komentatorki in prevajalki Zorani Baković ter pesniku, novinarju in publicistu Petru Kolšku.

image
Fotografija leta. Foto Uroš Hočevar

 

Ločevanje odpadkov


Med fotografijami, ki so jih v preteklem letu posneli Delovi fotoreporterji, še posebej izstopa posnetek z naslovom Ločevanje odpadkov. Narejen je bil oktobra lani na tiskovni konferenci ministra za okolje in prostor Jureta Lebana v zbirnem centru odpadkov na Barju v Ljubljani, objavljen pa ob članku novinarja Boruta Tavčarja z naslovom, ki je povzel ministrove besede – Slovenija se utaplja v odpadkih, država zatajila.

»Odmaknjen od ministra in njegovih besed je fotograf Uroš Hočevar le z enim samim pritiskom na sprožilec in z upodobitvijo enega samega človeka, Snaginega delavca, osamljenega sredi smeti, ki so jih zavrgli tisočeri drugih, povedal zgodbo o neskončnih količinah odpadne embalaže, ki jo letno pustimo za sabo,« je v obrazložitvi zapisalo uredništvo Dela.

image
Uroš Hočevar Foto osebni arhiv
Uroš Hočevar je takole razmišljal o temi svoje fotografije: »Ločevanje odpadkov je ena prvih in osnovnih stvari, ki jo lahko uredi vsak pri sebi, a se po letih vzgajanja in opozarjanja spet utapljamo v smeteh. Nesrečno in presenečeno zremo v lastne kupe nemarno ločenih smeti, ker jih nekdo na drugem koncu sveta nenadoma noče več. Znanstveniki nas z nazornimi študijami odločno opozarjajo, da je letošnje leto ključno za ohranitev okolja, zato ta fotografija ni ravno najlepši kos pohištva, ampak nežen opomin, ki že po Barthesu 'kriči, ne more pa raniti'. Moja prva nagrada, in to ob 60. obletnici Dela …«


 

Najobetavnejša novinarka


Anja Intihar nima rada, če jo kdo uvrsti med milenijce. Zdi se ji, da nosi izraz s seboj negativen prizvok. Milenijci naj bi namreč vejali za neprilagodljive, zahtevne in ekscentrične. »A mi, milenijci, če se že moramo tako imenovati,« je zapisala v zadnji Temi dneva preteklega leta, »imamo podobne težave, zahteve in želje, kot so jih imeli naši starši in stari starši. Le okolje se je spremenilo.«

In to okolje Anja Intihar zelo dobro pozna. Kot novinarka širokega obzorja se znajde na najrazličnejših področjih, naj gre za
image
Anja Intihar Foto Blažž Samec
pokrivanje izrednih dogodkov, ki jih zna hitro opremiti s kontekstom in tematsko nadgradnjo, naj gre za pisanje poglobljenih tem z raznovrstnih področij življenja ali pa za doživeto napisane reportaže, ki imajo med Delovimi bralci številne privržence.

Anja Intihar: »Biti del Delovega kolektiva je neprecenljivo, saj so novinarji in uredniki neizmeren vir znanja, iz katerega pridno črpam. Priznanje je tako potrditev, da sem s svojim delom na pravi poti, pa tudi velika odgovornost, saj si bom še manj odpuščala morebitne korake nazaj. Nagrado bom vzela kot izziv, da odkrijem še več dobrih zgodb in iskrivih sogovornikov, ki bodo presunili naše bralce tudi v letu, ko Delo praznuje častitljivih 60 let.«


Novinarski dosežek leta: intervju s Puigdemontom


Svoje dolgoletno poročanje o katalonskem osamosvojitvenem procesu je Mimi Podkrižnik v lanskem letu kronala z ekskluzivnim intervjujem z nekdanjim katalonskim predsednikom v eksilu Carlesom Puigdemontom. V času, ko je bil Puigdemont ena izmed najbolj izpostavljenih svetovnih političnih osebnosti, ji je z novinarsko vztrajnostjo, pa tudi spretnostjo, uspelo dobiti enega redkih pogovorov, ki ga je najvidnejši obraz katalonskega independentizma (osamosvajanja) dal svetovnim medijem.

»Mimi Podkrižnik je dokazala, da se lahko kljub majhnosti medijskega okolja Delo postavi ob bok najvplivnejšim in da je
image
Mimi Podkrižžnik Tukarić Foto Jože Suhadolnik
novinarstvo tek na dolge proge. Poleg Puigdemonta je v zadnjih osmih letih intervjuvala tudi druge prominentne katalonske osebnosti: od politikov, nazadnje decembra lani predsednika Katalonije Quima Torro, do literatov in drugih intelektualcev. Mimino poročanje odlikujeta tudi izjemen občutek za jezik in izbrušen slog, ki se mestoma rad spogleduje z literarnim novinarstvom,« je obrazložilo uredništvo.


Mimi Podkrižnik nagrado razume kot potrdilo, da dela prav: »V novinarstvu – ki je timsko delo, čeprav smo novinarji veliki samohodci – se ne sme reči, kako 'se kaj ne da', ali se po slovensko izgovarjati, kako smo morda premajhni ali premalo pomembni ... Katalonski independentizem sistematično spremljam že deset let, po številnih obiskih v Barceloni in intervjujih s ključnimi ljudmi gibanja, je bil tudi intervju s Carlesom Puigdemontom zame precej naravna posledica, čeprav do njega nikakor ni bilo lahko priti. Vesela sem, da ima Delo že leta posluh za moje službene poti v Francijo in Španijo.«


 

Poklon življenjskemu delu Zorane Baković ...


Dolgoletna Delova dopisnica iz Kitajske je izvrstna poznavalka dogajanja v Aziji, Ameriki in na Balkanu. Je eno najbolj prepoznavnih in pri bralcih Dela eno najbolj priljubljenih novinarskih peres. Hkrati velja za eno najboljših poznavalk Kitajske v Evropi.

Zorana Baković, diplomantka klasične kitajske književnosti na univerzi v Šanghaju, je kot prevajalka za kitajski jezik najprej
image
Zorana Baković Foto Alešš Černivec
delala v nekdanjem zveznem izvršnem svetu ter kot prevajalka v pekinškem predstavništvu podjetja Astra. Leta 1987 je postala naša pekinška dopisnica. Od takrat naprej je s svojimi zgodbami in analizami bralcem odstrla mnogotere obraze  Kitajske in Azije ter nam približala ta čedalje pomembnejši predel sveta. Tako smo lahko skozi zgodbe navadnih ljudi spremljali preobrazbo Kitajske iz dokaj zaprte speče velikanke tam daleč na vzhodu v pravo svetovno velesilo. Obenem pa nam je Zorana Baković ves čas odgovarjala tudi na vprašanje, kaj ta preobrazba pomeni za nas na drugi strani evroazijske celine, je o izboru pjasnilo uredništvo.


Decembra lani je izdala knjigo z naslovom Let nad zmajevim gnezdom, v kateri je objavljen izbor njenih mojstrskih esejev, ki so bili od leta 2013 do danes objavljeni na zadnji strani Sobotne priloge.

Zorana Baković o svojem delu pri Delu: »Delo mi je v zadnjih letih pomenilo nekaj takega, kot je dejal Konfucij: 'Za tistega, ki ima rad svoje delo, je tako kakor da v svojem življenju ni delal niti en dan.' Tako sem se počutila kot dopisnica iz Pekinga in ob vrnitvi na evropska tla. Vsak članek me je izpopolnjeval, vsaka naloga od urednikov pa ni bila le priložnost, da napišem, kar vem o tej temi, temveč možnost, da se še marsičesa naučim. Od samega začetka verjamem, da je Delo odličen časopis, zato mi je v zadovoljstvo in čast biti ekipe, ki si je vselej prizadevala narediti ga še boljšega. Živimo v časih, ko ni lahko biti novinar. Pravzaprav nikoli ni bilo lahko, toda zdaj so izzivi številnejši in zahtevnejši. Ko sem začela pisati za Delo, sem spoznala, da je novinarstvo silno pomemben del komunikacije: s tistimi, o katerih pišemo, s tistimi, ki to berejo, pa tudi sam s sabo, kajti tisti, ki to piše, mora to razumeti in sprejeti v svoji podzavesti. Kako se najbolje zahvaliti za nagrado? Z novimi članki, seveda. Se vidimo na straneh Dela!«
 

... in Petra Kolška


Peter Kolšek je pesnik, esejist, komentator, kritik, kolumnist in urednik ter ena izmed najprepoznavnejših novinarskih
image
Peter Kolšek Foto Jože Suhadolnik
osebnosti zadnjih treh desetletji pri nas. Njegov novinarski opus ni fascinanten samo zaradi obsega in žanrske raznovrstnosti, ampak predvsem zaradi vrhunske refleksije, avtonomnega kritičnega duha in stilne izbrušenosti, ki ji v slovenskem medijskem prostoru le težko najdemo primerjavo.

Peter Kolšek je po izobrazbi diplomant primerjalne književnosti in slovenistike in je sprva poučeval slovenščino ljubljanske gimnazijce. Leta 1987 se je zaposlil v časopisni hiši Delo. Skoraj vsa devetdeseta leta prejšnjega stoletja je bil urednik Delove kulture, zatem je dolgo urejal Književne liste, najstarejšo knjižno prilogo pri nas, tudi po upokojitvi pa je ostal redni kolumnist Sobotne priloge. Kolšek je  avtor več pesniških zbirk, kritiških in kolumnističnih knjig, epistoralnega romana ter več pesniških antologij, prav pred kratkim pa je podpisal še dokumentarno esejistično monografijo Reci tvoji roki, da jo poljubljam, v kateri se je lotil Cankarjevega odnosa do žensk.

Peter Kolšek o delu novinarja kulture nekoč in danes: »Razlike v delovanju kulturne redakcije nekoč in danes so velikanske. Nekoč, to je zame čas pred tridesetimi ali dvajsetimi leti, je Delova kultura še skušala pokriti vse pomembne dogodke v državi. Obstajal je občutek, da se je zgodilo samo tisto, kar je bilo v časopisu. Pojavnih oblik kulture in umetnosti je bilo razmeroma malo, močno je prevladovala institucionalna kultura. Po osamosvojitvi in zlasti po prelomu tisočletja pa je prišlo do neslutene raznolikosti umetniške ponudbe; če je prej kultura kar sama od sebe legla v časopis, je bilo treba zdaj na nove terene in opraviti selekcijo. Novinarji in uredniki smo imeli polne roke dela, vedno več je bilo tudi zunanjih, 'uvoznih' spodbud. Potem je eksploziji produkcij in žanrov sledila digitalna revolucija, ki je časnikarje priklicala nazaj v hišo, in zdaj se, kolikor vem, tiskovne konference, simpoziji, celo razstave in filmi dogajajo na relaciji novinarka/novinar-splet-redakcijski sistem. Priznati moram, da o naslednji fazi nimam zelo jasne predstave.«