Nagrajevanje uslužbencev na poti kompromisa
Da naj se bolje plača tisti, ki bolje dela, se strinjajo vsi. Vprašanje je, kako to narediti z enako plačno maso.
Odpri galerijo
Foto Leon Vidic/delo
Najbrž bi težko našli poklicno skupino v javnem sektorju, ki je zadovoljna z enotnim plačnim sistemom. Zelo hitro pa je mogoče našteti, kdo vse je v preteklih letih bolj ali manj glasno izražal težnje, da bi ga bilo treba, zaradi specifike dela, izvzeti. Uspelo ni še nikomur in tako je okoli 170.000 uslužbencev, od vzgojiteljev, gasilcev, uradnikov za okenci do kirurgov in violinistov, v istem sistemu vezne posode, kot se je izrazil minister za javno upravo Rudi Medved.
Ne gre oporekati, da so z enotnim sistemom leta 2008 uvedli red v do takrat precej neobvladljive plačne modele, ko so imeli v določenih poklicnih skupinah tudi po več deset različnih partikularnih dodatkov. Ureditev je prinesla transparentnost in javnofinančno vzdržnost.
Študija, ki jo je OECD izvedel leta 2011, je uvedbo sistema prepoznala kot korak v pravo smer, a kot problematično izpostavila njegovo togost in pomanjkanje avtonomije vodij. Skoraj desetletje potem so na ministrstvu odločili, da bodo v sistem posegli s spremembo načina napredovanja in da bodo bolj poudarili delovno uspešnost. Eden od – vsaj za laično javnost prepričljivih – argumentov je, da v sedanji ureditvi posameznik na istem delovnem mestu lahko pridobi do 48 odstotkov višjo osnovno plačo, če je le dovolj dolgo tam. Skoraj 90 odstotkov uslužbencev naj bi prejemalo odlične ocene, ki so podlaga za napredovanje – vsaka tri leta za dva plačna razreda. Menda je na nekaterih področjih več kot polovica zaposlenih v najvišjem plačnem razredu, od koder se po plačni lestvici ni mogoče več vzpenjati. Zgodi se, da podrejeni po dohodku prehiti nadrejenega, ki je na odgovornejšem položaju, a zanj veljajo drugačna pravila.
Na ministrstvu so si zamislili, da bi po novem napredovali avtomatično, a manj in počasneje, večji del plače pa bi bil variabilen, odvisen od dobro opravljenega dela. Z večjo možnostjo nagrajevanja bi javni sektor naredili bolj privlačen za mlade strokovnjake, ki jih zdaj ne morejo privabiti.
Čeprav se z usmeritvijo, da naj bo bolje plačan tisti, ki bolje dela, seveda strinjajo, se sindikati, ki ministrstvu očitajo zavajanje glede podatkov o napredovanjih, sprašujejo, zakaj se namerava več pristojnosti dati istim predstojnikom, o katerih ugotavljajo, da množično podeljujejo odlične ocene, in kako naj bi ti nenadoma pridobili večje vodstvene kompetence. Seveda jih zanima tudi, kako naj bi z enako plačno maso, ki se je že z dogovorom iz decembra 2018 povečala za 308 milijonov evrov, dosegli, da bi posebno uspešni posamezniki lahko dobili tudi do 30 odstotkov višjo plača za delovno uspešnost na mesec. Bojijo se, da bi nagrajevanje šlo na račun zniževanja osnovnih plač, v kar seveda ne bodo privolili. Je pa tudi pristojnim na ministrstvu jasno, da brez sklepanja kompromisov s sindikati ne bodo mogli spreminjati ničesar. Posebno ne ob sedanjem razmerju moči v državnem zboru.
Ne gre oporekati, da so z enotnim sistemom leta 2008 uvedli red v do takrat precej neobvladljive plačne modele, ko so imeli v določenih poklicnih skupinah tudi po več deset različnih partikularnih dodatkov. Ureditev je prinesla transparentnost in javnofinančno vzdržnost.
Študija, ki jo je OECD izvedel leta 2011, je uvedbo sistema prepoznala kot korak v pravo smer, a kot problematično izpostavila njegovo togost in pomanjkanje avtonomije vodij. Skoraj desetletje potem so na ministrstvu odločili, da bodo v sistem posegli s spremembo načina napredovanja in da bodo bolj poudarili delovno uspešnost. Eden od – vsaj za laično javnost prepričljivih – argumentov je, da v sedanji ureditvi posameznik na istem delovnem mestu lahko pridobi do 48 odstotkov višjo osnovno plačo, če je le dovolj dolgo tam. Skoraj 90 odstotkov uslužbencev naj bi prejemalo odlične ocene, ki so podlaga za napredovanje – vsaka tri leta za dva plačna razreda. Menda je na nekaterih področjih več kot polovica zaposlenih v najvišjem plačnem razredu, od koder se po plačni lestvici ni mogoče več vzpenjati. Zgodi se, da podrejeni po dohodku prehiti nadrejenega, ki je na odgovornejšem položaju, a zanj veljajo drugačna pravila.
Na ministrstvu so si zamislili, da bi po novem napredovali avtomatično, a manj in počasneje, večji del plače pa bi bil variabilen, odvisen od dobro opravljenega dela. Z večjo možnostjo nagrajevanja bi javni sektor naredili bolj privlačen za mlade strokovnjake, ki jih zdaj ne morejo privabiti.
Čeprav se z usmeritvijo, da naj bo bolje plačan tisti, ki bolje dela, seveda strinjajo, se sindikati, ki ministrstvu očitajo zavajanje glede podatkov o napredovanjih, sprašujejo, zakaj se namerava več pristojnosti dati istim predstojnikom, o katerih ugotavljajo, da množično podeljujejo odlične ocene, in kako naj bi ti nenadoma pridobili večje vodstvene kompetence. Seveda jih zanima tudi, kako naj bi z enako plačno maso, ki se je že z dogovorom iz decembra 2018 povečala za 308 milijonov evrov, dosegli, da bi posebno uspešni posamezniki lahko dobili tudi do 30 odstotkov višjo plača za delovno uspešnost na mesec. Bojijo se, da bi nagrajevanje šlo na račun zniževanja osnovnih plač, v kar seveda ne bodo privolili. Je pa tudi pristojnim na ministrstvu jasno, da brez sklepanja kompromisov s sindikati ne bodo mogli spreminjati ničesar. Posebno ne ob sedanjem razmerju moči v državnem zboru.
