Najbolj pogrešajo družbo in vnuke

Aktivni upokojenci si čas si krajšajo s sprehodi, nabiranjem regrata in delom na vrtu.

Objavljeno
25. marec 2020 12.00
Posodobljeno
25. marec 2020 12.00
Aktivni starejši si želijo, da omejitve gibanja in druženja ne bi trajale dolgo. Foto Jože Suhadolnik
Ljubljana – Upokojence že leta pozivajo k aktivni starosti, a to v obdobju novega koronavirusa zaradi ukrepov za zajezitev okužbe ni preprosto. Sicer aktivne upokojence smo povprašali, kako preživljajo dneve v času izrednih razmer, in kot pravijo, najbolj pogrešajo družbo in vnuke.

Tine iz Velenja je 78-letni vdovec, ki po ženini smrti z društvom upokojencev Gorenja redno hodi v hribe, se udeležuje nordijske hoje in upokojenskih izletov. Zaradi širjenja koronavirusa so vse te dejavnosti zamrznjene. »Peto leto sem sam. Prej, ko sem se lahko srečeval z otrokoma, vnuki in pravnukoma ter večkrat na dan s prijatelji, ni bilo tako hudo kot zdaj, ko tega ni,« pravi. Živi v bloku; dopoldne običajno gleda televizijo, rešuje križanke ali sudoku, po kosilu gre na vikend v okolici Velenja. »Tam imam 50 sadnih dreves raznih vrst, zdaj jih obrezujem. To je tudi moj hobi, s katerim se ukvarjam že 35 let. Če ne bi imel vikenda, bi mi bilo v teh časih še težje,« pojasnjuje. Kadar nima drugih opravil, se odpravi v gozd po gobe ali nabirat regrat. Čeprav se s sosedi na vikendu dobro razume, se zdaj z njimi ne druži, vsaj od blizu ne: »S sosedom včasih sedeva štiri metre narazen, vsak na svoji strani parcele, spijeva šilce in se kaj pogovoriva.« Želi si, da omejitve gibanja in druženja ne bi trajale dolgo.


Z vnukinjo samo po skypu


Sedemdesetletna Marta in dve leti mlajši Janez iz Slovenske Bistrice sicer nista vključena v nobene dejavnosti, se pa veliko gibata v naravi, saj živita v bloku. Zdaj to počneta v omejenem obsegu. Del časa preživita na vrtičku, ki ga imata nedaleč od doma, ali pa se odpravita na sprehod v bližnji gozd. »Zabavno je, kadar se na ožjem delu poti srečaš z drugimi sprehajalci. Potem se mora nekdo umakniti na stran, da lahko gremo na primerni razdalji drug mimo drugega,« pravi Janez. V teh časih najbolj pogrešata triletno vnukinjo, ki je prej vsaj enkrat na teden prespala pri njiju. Zdaj jo vidita in slišita samo po skypu. Kot pravita, se ne bojita okužbe. Zdaj tudi v trgovino ne hodita več, saj jima stvari dostavi sin. S hčerko, ki živi in dela v Moskvi ter prav zaradi koronavirusa ne more priti na obisk, se slišita vsak dan.

Tine iz Velenja, ki živi v bloku, dopoldne običajno gleda televizijo, rešuje križanke, po kosilu gre na vikend.

Marta in Janez iz Slovenske Bistrice v teh časih najbolj pogrešata triletno vnukinjo, zdaj jo vidita in slišita le po skypu.

Sonja iz Maribora je prej šla vsak dan s prijateljicami na kavo, zdaj si jo vsaka skuha doma, potem se pokličejo in klepetajo.

Albert iz okolice Ljubljane pogreša tenis in savno, zdaj gre s psom na sprehod, opravil okoli hiše je v tem času veliko.

 

Več telefoniranja


Sonja, 69-letna Mariborčanka, najbolj pogreša druženje. Prej je šla vsak dan s prijateljicami na kavo, večkrat na teden so tudi igrale tarok, že nekaj let pa so z upokojensko skupino vsak teden šli na pohod. Vse to zdaj ni mogoče. »Včasih si vsaka pri sebi skuhamo kavo, nato se pokličemo in jo med klepetanjem spijemo,« pripoveduje. Ker živi v bloku, gre običajno vsak dan na sprehod, včasih nabere regrat, popoldne bere časopis, rešuje križanke, pogleda televizijo, lotila se je tudi generalnega čiščenja stanovanja. Še nikoli se ni toliko pogovarjala po telefonu kot v teh dneh tudi s hčerko, ki živi v Ljubljani. »Skrbi me, da bi ukrepe še zaostrili in ne bi več smeli ven na sprehod. To bi bilo za ljudi, ki živijo v bloku, zelo težko,« sklene.


Še naprej športno aktiven


Šestinšestdesetletnega Alberta iz okolice Ljubljane smo s klicem zalotili dan prej, preden se je s turnimi smučmi odpravil na enega od neizpostavljenih hribov, kjer ni nevarnosti plazov, smuka pa ni posebej zahtevna. Tudi on je že nekaj let vdovec. Na vprašanje, ali so njegovi dnevi zdaj kaj drugačni kot pred omejitvami zaradi koronavirusa, najprej odvrne, da ne. A nato le pove, da pogreša tenis, ki ga je prej dvakrat na teden igral s prijatelji, in pa savno, ki jo je redno obiskoval. Zjutraj gre s psom na sprehod, nato se loti opravil okoli hiše, ki jih je v tem času veliko. »Kadar imam čas, grem teč v gozd ali na kak športni izlet v naravo, da se odmaknem od množice ljudi,« razlaga. Vnuka, ki živita v sosednji hiši, sicer vidi, a se z njima v tem času ne druži in ju ne čuva, saj mu sin tega ne dovoli, da se ne bi morebiti okužil.