Najdražji so Singapur, Pariz in Hongkong, najcenejši je Caracas
Ženske v Parizu v povprečju za obisk pri frizerju odštejejo nekaj več kot 104 evre, v Caracasu dober evro in pol.
Odpri galerijo
Pariz je eno najdražjih mest na svetu. FOTO: Reuters
Vrh seznama mest z najvišjimi življenjskim stroški si prvič v 30 letih, odkar tednik Economist sestavlja lestvico najdražjih svetovnih prestolnic, delijo kar trije – Singapur, Pariz in Hongkong. Sledita jim švicarski mesti Zürich in Ženeva. Najnižji na seznamu sta Caracas in Damask, mesti, v katerih se zrcali izredno stanje v celotni državi.
Tednik Economist v raziskavi analizira življenjske stroške v 133 mestih po svetu, tako da jih primerja na podlagi več kot 150 postavk, kot so cene avtomobilov, hrane, najemnine, javnega prevoza … Pri umeščanju na seznam tako upoštevajo tudi povprečno ceno kilograma kruha, steklenice piva, ženskega striženja in moških poslovnih oblek. V Damasku kilogram kruha v povprečju stane 0,53 evra, v Singapurju tri evre. Moški v Parizu za dvodelno poslovno obleko v povprečju odštejejo nekaj več kot 1760 evrov, v venezuelskem glavnem mestu se lahko poslovno oblečejo za 410 evrov.
Roxana Slavcheva, ena od avtoric letošnje raziskave, je pojasnila, da tri mesta, ki so se znašla na skupnem prvem mestu po stroških, pričajo o vplivu globalizacije ter o tem, kako podobni so si dejansko okusi in vzorci potrošnje na različnih koncih sveta. »Tudi tam, kje je hrana razmeroma poceni, so zaradi cene storitev in prevoza življenjski stroški v celoti veliko višji,« pojasnjuje.
Anthony Breach iz britanskega think-tanka Center for Cities je za AFP pojasnil, da se stroški življenja v mestih povečujejo sorazmerno z živahnim dogajanjem na trgu dela. Priložnosti privabijo bolje usposobljeno delovno silo z višjimi prihodki, ki si mora v novem mestu najti streho nad glavo in poskrbeti za drugo, kar je nujno za vsakodnevno življenje. Eden od odgovorov, kako zajeziti stroške, je tako tudi zagotavljanje cenovno dostopnih stanovanj.
Tednik pri umeščanju mest na lestvico kot izhodišče upošteva stroške življenja v New Yorku. Kot ugotavljajo, se je povprečen indeks življenjskih stroškov po vseh mestih znižal na 69 odstotkov z lanskih 73 odstotkov. Delež, ki ga meščani namenjajo za življenjske stroške, je tako bistveno nižji kot, denimo, pred petimi leti, ko je bilo povprečje 82 odstotkov, pred desetimi leti pa 89 odstotkov.
Tednik Economist v raziskavi analizira življenjske stroške v 133 mestih po svetu, tako da jih primerja na podlagi več kot 150 postavk, kot so cene avtomobilov, hrane, najemnine, javnega prevoza … Pri umeščanju na seznam tako upoštevajo tudi povprečno ceno kilograma kruha, steklenice piva, ženskega striženja in moških poslovnih oblek. V Damasku kilogram kruha v povprečju stane 0,53 evra, v Singapurju tri evre. Moški v Parizu za dvodelno poslovno obleko v povprečju odštejejo nekaj več kot 1760 evrov, v venezuelskem glavnem mestu se lahko poslovno oblečejo za 410 evrov.
Roxana Slavcheva, ena od avtoric letošnje raziskave, je pojasnila, da tri mesta, ki so se znašla na skupnem prvem mestu po stroških, pričajo o vplivu globalizacije ter o tem, kako podobni so si dejansko okusi in vzorci potrošnje na različnih koncih sveta. »Tudi tam, kje je hrana razmeroma poceni, so zaradi cene storitev in prevoza življenjski stroški v celoti veliko višji,« pojasnjuje.
Anthony Breach iz britanskega think-tanka Center for Cities je za AFP pojasnil, da se stroški življenja v mestih povečujejo sorazmerno z živahnim dogajanjem na trgu dela. Priložnosti privabijo bolje usposobljeno delovno silo z višjimi prihodki, ki si mora v novem mestu najti streho nad glavo in poskrbeti za drugo, kar je nujno za vsakodnevno življenje. Eden od odgovorov, kako zajeziti stroške, je tako tudi zagotavljanje cenovno dostopnih stanovanj.
Tednik pri umeščanju mest na lestvico kot izhodišče upošteva stroške življenja v New Yorku. Kot ugotavljajo, se je povprečen indeks življenjskih stroškov po vseh mestih znižal na 69 odstotkov z lanskih 73 odstotkov. Delež, ki ga meščani namenjajo za življenjske stroške, je tako bistveno nižji kot, denimo, pred petimi leti, ko je bilo povprečje 82 odstotkov, pred desetimi leti pa 89 odstotkov.
