Najprej provokacija, danes združevanje narodnosti

Špeter – Slovenistka in ustanoviteljica dvojezične šole v Špetru v Benečiji Živa Gruden je ena izmed dveh letošnjih prejemnikov Gujonovega priznanja. Dobila ga bo danes na 45. Novoletnem srečanju Slovencev Videmske pokrajine in Posočja v Kobaridu. Dvojezično šolo je uspešno vodila kar 30 let, njeno delo pa je zagotovilo priznanje Slovencev v Videmski pokrajini in posledično zakonsko zaščito na enakopravni ravni z drugimi Slovenci v Italiji.

Blaž Močnik

Je po vašem mnenju kulturni preporod Benečije začela dvojezična šola?

Preporod se je začel nekaj prej ob koncu 60 let, ko so se obnavljala ali na novo ustanavljala različna društva. To je sicer povezano z nekim preporodom manjšin v Italiji in v Evropi nasploh. Potem pa je bil velikega pomena furlanski potres oziroma pomoč, ki jo je takrat območju dala Slovenija. Predvsem tehnično-strokovna pomoč. To je namreč pokazalo, da na drugi strani vendarle niso zgolj neki reveži, ki ničesar ne zmorejo, temveč so med njimi vrhunski strokovnjaki, ki lahko tudi italijanske kolege nekaj naučijo. To je bil pomemben trenutek za ustanovitev dvojezične šole.

 

Kako primerjate čase in razmere, ko ste delali praktično v ilegali, z današnjim časom, ko je marsikaj samoumevno?

Takrat je bila ideja dvojezične šole ene vrste provokacija. Domišljali smo si, da se bo tudi država morala zganiti in začeti pouk slovenščine, če začnemo s tem. Razvoj je šel drugače. Šola se je najprej številčno utrdila. To je bilo pomembno, saj se je zaradi tega pravni status počasi izboljševal. Najprej smo dobili priznanje oblasti za zasebno šolo. Potem smo dobili pravico, da lahko sami izdajamo spričevala, saj so morali prej otroci opravljati izpite v državnih šolah v Gorici. Seveda je zaščitni zakon na papirju rešil zadevo, ko je podržavil vrtec in šolo. Prehod je bil precej dramatičen, saj smo se znašli v situaciji, ko z državne strani ni bilo ničesar storjenega, obenem pa smo izgubili prispevke dežele Furlanije-Julijske krajine. Takrat je bila odločilna volja deželnega šolskega ravnatelja, ki je tvegal in stvari potisnil naprej. Dolgo let smo nato govorili, da je to edini člen zaščitnega zakona, ki se je dejansko tudi izvedel.

 

Šolo ste prepustili drugim, ko se je začela gradnja novega objekta, ki bo vreden imena šola.

Naj bi bil vreden imena šola. Načrt, ki je v teku, ne zadošča potrebam šole. Občina si prizadeva, da bi našla denar za prizidek, kjer bi bilo še osem učilnic. Zdaj je vse pretesno, saj ne bi bilo prostora za vse razrede, ki jih bomo imeli v prihodnjih letih. Letos je vpisanih namreč 265 otrok, od tega jih je v vrtcu 95. Te številke kažejo, da bosta kmalu v osnovni šoli dve paralelki, in to seveda poveča potrebo po prostorih.

 

Špetrska dvojezična šola je državna od leta 2001, vendar je spet šele čez šest let dobila nižjo srednjo šolo. Pa še to pod pritiskom mater otrok, ki so to zahtevale.

Imeli smo srečo. Ob veliki angažiranosti staršev smo naleteli na dobro voljo deželne uprave. Tudi na ministrstvo smo imeli ljudi, ki so to idejo podpirali. Je pa šlo skozi v zadnjem trenutku, ker smo šele zadnji dan pred začetkom šolskega leta dobili soglasje deželnega urada, da lahko izdam odlok o ustanovitvi razreda na nižji srednji šoli. Ki pa je takrat uradno sploh še ni bilo. To se je zgodilo šele čez nekaj mesecev.

 

Zakaj je za dvojezično šolo v Benečiji vse skupaj trajalo tako dolgo v primerjavi s Trstom in Gorico?

Videmski šolski urad nam je na začetku odklanjal priznanje zasebne šole z izgovorom, da prav za razliko od Trsta in Gorice v naši pokrajini noben zakon ne predvideva pouka v slovenskem jeziku. Tako da se je stvar rešila z odločitvijo državnega sveta, češ da po zakonu ni predvideno, ni pa tudi prepovedano. Gre pa tudi za zgodovinsko razliko med manjšino, ki je bila pod Avstro-ogrsko, in Benečijo. Za prvo je imela Italija tudi mednarodne obveznosti, predvsem za Trst.

 

Kako pa ste v tem času sodelovali z uradno Ljubljano?

Prav na začetku je bila Ljubljana zelo na strani te šole, vse do podržavljenja pa jo je finančno podpirala. Dobili smo pomoč na vseh ravneh od učbenikov do denarja za normalno delovanje.

 

Kaj je za vas večji dosežek: da bo šola dobila nov objekt ali da ste z delovanjem dosegli, da v šolo vpisujejo otroke tudi starši, ki nimajo slovenskih korenin?

To veliko pomeni. Italijanske in furlanske družine vidijo priložnost, da otroci spoznajo jezik skupnosti, ki živi poleg njih in ki je jezik sosednje države. Drugi motiv je tudi nekoliko ekonomski, saj bo imel otrok, ki bo znal slovensko, morebiti boljše poklicno izhodišče v prostoru, ki postaja vse bolj povezan. Takih otrok je četrtina. Precej. Seveda to ne pomeni, da nimamo otrok, ki ne govorijo slovensko, so pa slovenskega rodu. Teh je pravzaprav veliko. Gre za deasimilacijo - stari starši govorijo slovensko, starši pa ne, vendar otroke vpisujejo v dvojezično šolo. To so čudni procesi v Benečiji, kjer jezik in zavest ne gresta vedno skupaj.

 

Kakšen je položaj slovenskih šolnikov v Italiji?

Podoben italijanskim. Za Italijo velja, da poklic šolnika ni niti najbolj cenjen niti ni najbolje plačan. Sindikalni protesti so vedno na dnevnem redu. Dogaja se, da ponekod učitelji šele po 20 letih dobijo zaposlitev za nedoločen čas. Tu smo kot slovenska šola morda privilegirani. V Špetru imamo velik del osebja z redno zaposlitvijo, letne so samo na nižji srednji šoli, toda po srečnem naključju gre za ene in iste učitelje. Glede pouka je zato kontinuiteta zagotovljena. Nekaj kadrov smo dobili tukaj in ljudi jezikovno in pedagoško dodatno izobraževali v Sloveniji. Nekaj učiteljev prihaja iz Gorice. Vživeli so se v našo stvarnost, vztrajajo tukaj, četudi so imeli možnost, da bi se vrnili na Goriško. To mi je v veliko zadoščenje, saj kaže, da je kolektiv povezan.

 

Kako pogosto se dandanes sliši slovenska beseda v Benečiji?

Raba narečja se je močno skrčila. To je po eni strani povezano z asimilacijskimi pritiski, o katerih ne bi govorila. So pa vsem znani. Po drugi strani pa gre za splošen proces, po katerem se lokalno omejeni govori umikajo pred variantami, ki so širše razumljive in uporabne. Ob odsotnosti slovenskega knjižnega in pogovornega jezika je jasno, da se je tukaj slovensko narečje umaknilo pred italijanščino. Prav zato menim, da je znanje knjižne slovenščine pomembno tudi zato, da se ohrani narečje. S tem ima oporo in črpa besede. Zanimivo pa je, da naši bivši učenci, tudi taki, ki doma niso kaj dosti govorili v narečju, v času odraščanja pridobijo tudi znanje narečja in ga tudi uporabljajo.