Najtežji izzivi so najboljši

Meta Štuhec in David Opalič letos izstopata kot naj dijakinja in naj dijak. Čeprav sta »naj«, to še ne pomeni, da ju zato odlikuje le potrpežljivo sedenje v šolskih klopeh, na splošno lepe ocene v redovalnici in vestno izpolnjevanje domačih nalog. Precej že, a ste se pa kljub mladosti izkazala še marsikje drugje.
Dijaška organizacija Slovenije je tokrat osmič izbrala dva dijaka srednjih šol, ki sta komisijo prepričala z učnim uspehom, hkrati pa tudi s svojim talentom, spretnostmi in osebnimi lastnostmi.
 

Šola je tako rekoč vajina služba. Kako hitro se že zjutraj naravnata na to, kar vama bo prinesel dan, če se bo seveda odvijal po vajinih pričakovanjih?

Meta: Nisem jutranji človek. Če se pouk začne pet minut čez sedmo, bom vstala petnajst minut prej. Ko pa enkrat vstanem, se odločim, da bo dan dober in produktiven ter da ga ne bom zapravila. Tudi v šoli poskusim izkoristiti vsako minuto, pobrati čim več snovi, saj popoldne nimam časa, da bi polnila nastale luknje. Ne dovolim si, da bi pol dneva zapravila za prokrastinacijo.

David: Spat grem z dobrimi nameni, da bom zgodaj vstal, a mi nikoli ne uspe. Nato vedno tečem na vlak, da ne zamudim. Ko je treba, sem hitro buden. Zjutraj rabim čas, da vstanem, ampak ko je treba, ko me kaj zanima ali ko se moram osredotočiti, sem lahko hitro buden.

Tako trdna volja ni lastna vsem. Vztrajata pri tem, da je treba zagrabiti vsako priložnost in je ne izpustiti?

Meta: Drži, ne morem dopustiti, da bi izpustila kakšno predavanje ali ne spoznala nove ljudi, čeprav moram zato prespati v Ljubljani in tako zamudim pouk. Zavedam se, v katero smer pluje moja prihodnost, in vem, da mi znanje bolj izkušenih in obšolske dejavnosti dolgoročno prinesejo ogromno, tako da jih ne želim zamuditi za nič na svetu. Zato pri meni osebno trpi kemija, ampak drugo leto je ne bo več na urniku; debatna pot, zanimanje za politiko in novinarstvo pa se ne bodo končali z danes na jutri. Niti nočem, da bi se. Vidim, kako me potegne v vse dejavnosti, tudi k ljudem, s katerimi enostavno »klapaš«, če lahko tako rečem. Pot je marsikdaj težka, v debatne trditve je recimo vloženega veliko časa, a se obrestuje. Povračilo za vloženo niso samo nova spoznanja, je tudi notranje zadovoljstvo.
 

Kako pa ti streš najtrše orehe, ki jih v matematiki ni malo?

David: Kar delam, rad delam. Dosti lažje je, če je trud podprt z veseljem. Najtežji izzivi so vedno dobri, celo najboljši. Saj je dober tudi občutek, ko jih rešiš. Dober je že sam proces reševanja, če ti gre počasi, se zatika, ne vidiš izhoda, potem pa se prikažejo prvi prebliski, ki te pripeljejo do končne ugotovitve. Po možnosti pravilne. To velja še za marsikaj drugega: ni slabo, če nekaj dosežeš po lahki poti, je pa izjemno, če se prej mučiš in moraš dati veliko od sebe.
 

Kar pomeni, da se zavestno trudita še bolj, kot je nujno treba?

Meta: Moj greh je, da ne znam reči ne. Vem, da takšen pristop hitro pripelje do izgorelosti, kar mene še ni, me je pa do najboljših stvari, ki so se mi lahko zgodile. Veliko jih je še pred menoj. Pomembno je, da ne razočaraš drugih, a še manj sebe. Iz sebe črpam motivacijo, ne iz pričakovanj drugih.
 

Sta opazila, da je vajina želja po znanju nalezljiva in da spodbuja tudi druge?

David: V šoli sem vodil matematični krožek, in sicer tako, da sem nižjemu letniku pripovedoval o svoji izkušnji, jih opozarjal, na kaj naj bodo pozorni. Ta izkušnja je dragocena. Ugotovil sem, da moraš snov res dobro razumeti, če jo hočeš poučevati, ko pa jo, koristi obojim, dijakom in meni.

Meta: Očitno je, kako je tvoja strast lahko nalezljiva. To vidim, ko predajam znanje mlajšim, ki obiskujejo debatni krožek. Letos delam s prvimi letniki, v debaterstvo vstopijo kot neizoblikovani osebki, potem pa spremljam njihov razvoj. Nekateri žal prehitro izstopijo, drugi pa vztrajajo in se razvijajo kot lotosovi cvetovi.
 

Podobno vaju spremljajo in ocenjujejo učitelji. Tudi vidva pozorno spremljata njihovo delo?

Meta: V šoli imamo trenutno kolektiv samih profesionalcev, ki dobro poznajo snov in tudi vedo, da je vsak otrok individuum, zato mu znajo prilagoditi snov. Vsem profesorjem in mentorjem se resnično zahvaljujem za vloženo delo in da so me potiskali naprej. Šola ima kot hram znanja res velik vpliv na posameznika. Večno jim bom hvaležna in cenim njihov trud.

David: Tudi moji učitelji so odlični in veseli me, da razumejo, če te kateri predmet strašno ne zanima, in ti zato tudi kdaj pogledajo skozi prste. Ampak če hočeš delati, je večina pripravljena vate vložiti še več. Imam pa občutek, da včasih skrivajo znanje. Hočem reči, vedo več, kot nazadnje povedo, zato bi bilo bolje, da bi kdaj pouk prilagodili tudi višji ravni. Moti me, da ga prilagajajo tistim, ki niso pripravljeni veliko delati.
 

Ko po zadnji uri odzvoni, sta v mislih že pri drugi dejavnosti?

Meta: Zame je tudi nedelja običajen delovni dan. Včasih se držim nazaj in pazim, da ne pošiljam elektronskih sporočil ob neobičajnih urah. Ko potujem po zahodnih državah, vidim, da se meja med delovnim in prostim časom briše in včasih je takšen tempo težko zadržati, urbanizacija in globalizacija pa ga samo še pospešujeta. K nam, razen recimo v Ljubljano in Maribor, še ni prodrl, zato imamo možnost, da se ob koncu tedna ustavimo, zadihamo in naredimo evalvacijo svojega dela v minulem tednu.
 

Delata tudi evalvacijo našega časa? Kam se nagiblje svet in kam gunca nas? Navsezadnje ta teden izbiramo politike, ki nas bodo peljali v prihodnost.

Meta: Mene politika resnično zanima že dolgo, vidim pa, da je volilna participacija oziroma politična na splošno šibka. Porazna, pravzaprav. Pomislite samo na zadnji referendum: večina komentarjev, ki smo jih poslušali vse leto, je zaradi neudeležbe po mojem mnenju brezpredmetnih. Če imaš pravico voliti, izkoristi glas, šteje vsak. V Sloveniji se nam prevečkrat zdi, da ne moremo ničesar spremeniti, toda na vse, kar počnemo v prostem času, vpliva politika. Tudi na šolstvo. Tega bi se mladi morali bolj zavedati in se zato tudi s politiko bolj ukvarjati.

David: Hm, sodim v skupino, o kateri govori Meta. Praktično ne vem, kaj se dogaja.

Meta: Saj greš na volitve?

David: Vem samo, da so. Se pa strinjam, da bi morala biti participacija večja in da ni prav, da je sam ne krepim.

Meta: Obljubiš, da boš šel?

David: Obljubim, ampak koga naj volim? Tako malo vem, da ni odgovorno, da bi kar nekoga izbral, vsak bi se o izbiri moral bolje poučiti in dejansko vedeti, zakaj se za nekoga odloči.

Meta: Poznam rešitev za ta parlamentarni cirkus. Imamo 25 strank in polovica je brez konkretnega programa. Pišejo zgolj: Želimo si, zavzemamo se... Kaj to pomeni državljanu? Nič. Od letos imam volilno pravico, zato me še toliko bolj zanima. Začela sem prebirati programe, prišla do desete stranke in videla, da nikdar ne bom prišla do konca. Kako naj se odloči državljan, ki je manj zainteresiran? Politično usmerjenim vladnim organizacijam predlagam, naj odprejo programe, izrišejo tabelo, jo razdelijo na stolpce izobraževanje, javno zdravstvo, kultura... in programe primerjajo med seboj. Stranke pozabljajo na konkretno vsebino, samo blatijo druga drugo.
 

Prihodnost za vaju ni videti kot razbito ogledalo. Imata dovolj možnosti, da se ji približujeta, ali vama svet kdaj meče ovire pod noge?

David: Sem izredno optimističen človek. Če verjamem, da bom nekaj dosegel, se bom naravnal k cilju. Me pa včasih tepe lenoba.

Meta: To nas vse. Imam pa kot družboslovka problem, recimo z maturo. Ne morem skupaj izbrati psihologije, sociologije in filozofije. Sistem nam otežuje izbiro, prisiljeni smo se odločiti za nekaj drugega. V tem smislu je šolstvo politično. Slovenija je trenutno naravoslovno in tehnično usmerjena, družboslovci in umetniki pa so v ozadju. Ker sem po naravi zelo optimistična, verjamem, da se bo trend kmalu obrnil. Navsezadnje so naravoslovne fakultete polne. Zanimivo je, da je interesa za zgodovino in sociologijo manj, pri nas je dijakov v družboslovju veliko manj kot na naravoslovju. Ni samo zanimivo, strahotno je. Obe področji pričata o naši družbi in kulturi, zato me malo skrbi, kako bomo sploh razmišljali o odnosih do soljudi v času, ko nam že tako ali tako manjka solidarnosti. Verjamem, da se ljudje tega zavedajo in da so pripravljeni tudi kaj storiti. Zato upam, da bodo v naslednjih desetih letih v politiko vstopili ljudje z visokimi moralnimi merili. Ja, res optimistično zrem naprej, ampak mislim, da je takšen svet možen in čisto pred vrati.

David: Sem bolj naravoslovec, zato težav, ki jih opisuje Meta, nimam. Se pa strinjam, da je matura slabo zastavljena. Morali bi jo ali spremeniti ali kar ukiniti.
 

Mimogrede, lahko navedeta nekaj dobrih knjižnih naslovov, glasbenih albumov, serij, ki bi jih priporočila v branje, ogled, poslušanje?

Meta: Knjigo Psi. Avtor je anonimen, podpisal se je kot Eros. Potem Platonovo Državo, torej malo filozofije. Za dušo pa N'tokov album Samoumevni svet.

David: Mene je očarala matematična knjiga Rojstvo teorema. V otroštvu mi je bil všeč znanstvenofantastični roman Enderjeva igra. Zdaj berem zelo dobro knjigo o tem, kako jasno misliti. Serije? Huh, še vedno najraje gledam Sherlocka.

Meta: Jaz pa Velike pokavce.

David: Aja, od bolj nenavadnih serij sta me očarala animirana Rick in Morty.

Meta: Mene pa Simpsonovi. Če se hočete veliko naučiti o življenju, jih glejte.