Tiskane izdaje
Portorož − Na centralni plaži bo v soboto potekala ena najzanimivejših in koristnih okoljskih akcij v severnem Jadranu. Potapljači bodo v globlje morje presadili približno tisoč školjk leščurjev, ki bi s svojimi ostrimi robovi v plitvi vodi ob obali ogrožali varnost kopalcev. Tako obsežne presaditve največjih školjk v Sredozemlju znanstveniki ne poznajo.
Kopalcev v slovenskem morju zadnja leta ne ogrožajo pekoče meduze ali ježki, še manj kiti ali morski psi. Najbolj nadležne so školjke, leščurji, ki – ironično – kljub svoji ostrini spadajo med mehkužce. Gre za velikega leščurja (Pinna nobilis), ki je endemit, saj raste samo v Sredozemlju, in z 1,2 metra velja za največjo školjko. Ker so se močno razbohotili, jih bodo potapljači presadili približno sto metrov stran, zunaj območja kopališč. Na vrhnjem robu imajo ostre robove, ob katere se plavalci lahko nevarno porežejo. Samo reševalci s portoroške plaže obravnavajo vsako leto 15 primerov večjih ureznin, več sto manjših pa niti ne omenjajo. Ker so zaščiteni, je moralo Okolje Piran pridobiti posebno dovoljenje Arsa. Doslej so uspešno izpeljali že dve takšni selitvi, leta 2014 in drugič leta 2016, a nista bili tako množični.
Presajali med prvimi
Leščurji so biogradniki, na katerih živi po 30 do 40 drugih bitij, in po besedah bentologa (strokovnjak, ki preučuje organizme z morskega dna) dr. Boruta Mavriča tvorijo otočke trdne strukture na pretežno mehkem dnu ter s tem omogočajo precej pestrejše življenje v našem morju.
Konec prejšnjega stoletja so izginili v vseh koncih Sredozemlja in tudi v slovenskem morju jih je ostalo le malo. Že okoli leta 2000 so biologi z Morske biološke postaje verjetno med prvimi poskusno presadili 65 leščurjev v morsko dno pred piranskimi Fornačami in kmalu ugotovili, da je presaditev uspela. Zato Arso ni imel veliko težav, ko je Okolje pred tremi leti prvič zaprosilo za posebno dovoljenje za presaditev večjega števila (800) leščurjev. Arso je za mnenje zaprosil Zavod za varstvo narave, ki se je o tem posvetoval z Morsko biološko postajo. Potapljači iz mehkega morskega dna previdno izruvajo školjke in jih v globljem morju preprosto ponovno zapičijo v mulj, pri čemer pazijo, da ohranijo čim več bisusnih nitk, s katerimi so zasidrani v tleh.
Od izginjanja do ekspanzije
Pred približno desetimi leti so potapljači zaznali pravo »eksplozijo« poselitve leščurjev v severnem Jadranu, nam je potrdil bentolog dr. Mavrič z Morske biološke postaje Piran. V nekaj letih jih je bilo v slovenskem morju nenadoma vse polno in nihče ne ve, ali jih je bilo že kdaj prej toliko. Zakaj se je zgodil takšen razcvet populacije velikih školjk, biologi z Morske biološke postaje ne znajo pojasniti. Domnevajo, da gre za splet več okoliščin. Poleg čisto običajnega naravnega ciklusa, ki so mu podvrženi skoraj vsi organizmi, so v morju izginili največji sovražniki leščurjev, ki jih napadajo še v zgodnji razvojni fazi, ko so še majhne larve. Sovražniki odraslih primerkov so hobotnice, polži čokati voleki in orade pa se lotijo mlajših leščurčkov. Tretja okoliščina, ki je prispevala k njihovemu bohotenju, je njihova zakonska zaščita. Drugače se v tako velikem številu zagotovo ne bi ohranili v najplitvejših predelih slovenskega morja.
Ljudje so jih nabirali, ker so veljali za morsko poslastico, drugi so upali, da bodo v njih našli bisere. Če zaide v školjko kamenček, ga sčasoma obdajo z biserovino, največkrat rjave barve in kapljaste oblike. Velike lupine so poleg tega veljale za spominek ali trofejo, iz trdnejših delov lupine pa so izdelovali tudi najrazličnejše okraske, ročaje, gumbke. Že stari Grki so leščurje cenili zaradi kot las tankih in nadvse čvrstih bisusnih vlaken, s katerimi se pričvrstijo na podlago. Mojstrska obrt izdelovanja morske svile iz teh niti se je do današnjih dni ohranila ponekod na Sardiniji, kjer so leščurje že skoraj povsem iztrebili. Iz morske svile so ponekod v Sredozemlju izdelovali celo drago tkanino, ki so si jo lahko privoščili le premožnejši.
Kdo so stanovalci
Lipej pojasnjuje, da so leščurji na dnu veliki biogradniki. Njihove velike lupine so marsikje edina trdna osnova, zato se nanje naseljujejo planktonske ličinke pridnenih živali in pomagajo nevretenčarjem, da odrastejo v normalne živali. Na enem leščurju so našli več kot 30 vrst različnih nevretenčarjev, v glavnem so to priskledniki in paraziti: od alg, mahovnjakov, črva cevkarja do spužv, plaščarjev, mnogoščetincev, ostrig in drugih školjk. Poleg tega se v samem leščurju v simbiozi skrivajo še majhne rakovice in kozice, v poginulih ostrigah na leščurju pa gnezdijo nekatere ribe, kot je rogata babica.
Leščurji so tudi morski filter in delujejo kot miniaturna čistilna naprava. Po Lipejevih zapisih lahko živijo tudi 27 let. Biolog in potapljač Lean Fona pa poudarja, da so izjemno pomembni, ker tvorijo živi naravni greben, ki pomembno spreminja morski habitat.
Veliko leščurjev ne pomeni, da bi lahko umaknili zaščito
V Sredozemlju so že 20 let zaščiteni kot ogrožena vrsta po barcelonski konvenciji za varstvo morskega okolja in obalnih območij Sredozemlja, po evropski direktivi o habitatih in slovenski uredbi o zavarovanih vrstah iz leta 2004. Prepovedano jih je uničevati, nabirati, odnašati iz morja, prodajati ... Zagrožena kazen za njihovo uničevanje znaša 584 evrov ali celo do pet let zapora.
Čeprav so se v našem morju močno namnožili, to ne pomeni, da bi jih lahko umaknili s seznama ogroženih vrst, poudarja dr. Borut Mavrič. »Desetletno obdobje, v katerem opažamo eksplozivno množenje leščurjev, ne pomeni, da se je v morskem okolju vzpostavilo stabilno ravnovesje teh mehkužcev. Posebno smo lahko zadržani in pozorni zato, ker so v zahodnem Sredozemlju (Francija, Španija pa tudi Maroko in Tunizija), kjer so prejšnja leta tudi opazili eksplozivno rast, jeseni 2016, še bolj pa letos spomladi začeli opažati njihov množični pogin. Smrtnost leščurjev v tistem delu Sredozemlja je tudi 80-odstotna,« opozarja Mavrič. Vzrokov za pogin niso odkrili, domnevajo, da bi lahko šlo za okužbo s trosovci, ki so jih našli v poginjenih školjkah. Bentolog z Morske biološke postaje je povedal še, da bodo sedanje presajanje tudi prvič znanstveno opazovali. Zato bodo že dan prej evidentirali prvotno stanje morskega dna na območju približno tisoč kvadratnih metrov in kasneje opazovali njihov razvoj in preživetje.
Okolje Piran je pridobilo dovoljenje za presaditev tisoč leščurjev, ki jo bo opravilo 20 potapljačev iz treh piranskih potapljaških klubov in enega koprskega. Presajati jih bodo začeli v soboto dopoldne in pričakujejo, da bodo delo opravili v nekaj urah. Dogodek bodo izkoristili za postavitev dveh stojnic, na katerih bodo naravovarstveniki in društvo Morigenos opozarjali na pomembnost ogroženih vrst iz našega morja. Na Arsu smo izvedeli, da so izdali samo eno dovoljenje za presaditev tisoč osebkov v morje do globine štirih metrov ob centralni plaži. Iz tega je mogoče sklepati, da jih na drugih plažah, kjer so prav tako moteči, odstranjujejo na nedovoljen način.
