Naravni prirastek spet negativen
Poleg tega da je manj žensk v rodni dobi, se povečuje delež tistih, ki se ne odločijo za otroka.
Odpri galerijo
naravno gibanje prebivalstba Foto Gm
Ljubljana – Naravni prirast v Sloveniji je po 11 letih spet negativen. Državni statistiki število novorojencev sicer še vedno preštevajo v številkah, višjih od 20.000, toda lani jih je preseglo število umrlih. Trend demografov nikakor ni presenetljiv: vse manj je žensk v rodni dobi in vse več starejših, kjer je pogostost umiranja najvišja. S tem, kako se izvleči iz negativnih številk, se ukvarja vsa Evropa, čeprav rešitev ni prav zapletena in se ponuja v politiki, prijazni do družin, in priseljevanju.
Leta 2017 se je rodilo 20.241 prebivalcev Slovenije, umrlo jih je 20.509. Izračun je torej popolnoma preprost in kaže, da je naravni prirast na tisoč prebivalcev znašal –0,1. Število rojstev je postopno upadalo že več let (najvišje je bilo leta 2010: 22.343), hkrati se je povečevalo število umrlih in lani prvič preseglo število 20.000.
Demografinja dr. Milivoja Šircelj, znanstvena svetnica na fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je premik v negativni naravni prirastek že lep čas napovedovala. Nakazuje ga preprosto gibanje števila prebivalcev v posameznih obdobjih življenja. Zmanjševanje števila rojstev je posledica zmanjševanja števila žensk v rodni dobi, to pa je posledica zmanjšanja rojstev v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. »Leta 2017 je imela Slovenija v skupini od 25 do 34 let, ko je rodnost najvišja, 124.400 žensk. Čez deset let jih bo, če priseljevanja ne bo, le 94.000,« je napovedala. V nasprotni smeri se giblje umrljivost: vse večje so generacije starejših, kjer je pogostost umiranja najvišja.
V odgovoru na vprašanje, kaj storiti, pravzaprav ni velike znanosti: povečati bi se moralo število žensk v rodni dobi ali pa bi morale rojevati veliko več otrok. »Število žensk v rodni dobi lahko poveča le priseljevanje, zviševanje rodnosti pa kratkoročno – glede na dosedanje izkušnje – ni mogoče,« je prepričana Milivoja Šircelj.
Poleg tega, da je žensk v rodni dobi manj, se med njimi povečuje delež tistih, ki se ne odločijo za otroka. »V generacijah, rojenih v letih 1951–1960 so skoraj vse ženske rodile vsaj enega otroka. Brez otrok jih je bilo le sedem odstotkov. Med tistimi, ki so rodile vsaj enega otroka, jih je 70 odstotkov povilo vsaj dva, in med tistimi z dvema se jih je le 20 odstotkov odločilo za tretjega. Tem razmeram je ustrezala družinska politika, ki je spodbujala predvsem rojstva drugega in tretjega otroka,« je ponazorila Milivoja Šircelj.
Med mlajšimi pa se je začel povečevati delež žensk brez otrok, zato je v generaciji žensk, ki so bile rojene 1975–1979, dosegel že 19 odstotkov. »Primerno bi bilo razmišljati o ukrepih, ki bi ženske oziroma pare spodbujali, da se odločijo za (prvega) otroka,« je predlagala Milivoja Šircelj.
Zmanjševanje števila rojstev oziroma negativni prirast ni slovenska posebnost (po napovedih Eurostata bo negativen vsaj še prihodnjih 20 let) in tudi ni posebnost velik delež žensk brez živorojenih otrok. Podobne deleže imajo, kot je dodala Šircljeva, tudi druge evropske države, pri njihovi višini pa je mogoče zaslediti povezanost s politiko, prijazno do družin. V severnih deželah, kjer je ta bolj razvita, so najnižji. »Velike deleže v državah južne Evrope strokovnjaki pripisujejo neustreznim družinskim politikam in neenakosti med spoloma, kar otežuje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja.«
V tradiciji politike, ki je prijazna do družin, vidi ključno vlogo tudi ekonomist dr. Janez Malačič. »Države morajo ves čas, ne glede na vlado, s primernimi in nevsiljivimi ukrepi spodbujati rojstva otrok. Ljudem ne moreš ukazovati, naj imajo otroke, lahko pa ustvarjaš pozitivno klimo. Predvsem so zelo škodljivi ideološki spopadi glede tega.«
Med ukrepi ne izpostavlja enega samega kot ključnega, ampak sklop vseh – od pomoči ob rojstvu otroka, otroških dodatkov, urejenega varstva do stanovanjske politike, ki je prijazna do družin, zaposlovanja žensk in enakopravnosti med spoloma. »Takšni ukrepi imajo najprej morda res natalitetni namen, sčasoma pa postanejo nekaj samoumevnega, del razvite sodobne družbe.«
Tudi Malačič kot primer navaja države na severu Evrope, posebej pa izpostavlja še Francijo, kjer so začeli do družin prijazno politiko dosledno izvajati po drugi svetovni vojni. Tudi ta država se zdaj spopada s težavami zaradi zmanjševanja števila rojstev, vendar naravni prirast še vedno znaša 1,88 (padel je z 2,1), deloma tudi zaradi priseljevanja. Druga skrajnost je po njegovih besedah Madžarska, kjer število prebivalcev že 20 let upada in politika premiera Viktorja Orbána na to gotovo ne vpliva prav blagodejno. »Za nataliteto so pomembne ugodne ekonomske razmere in da je država privlačna tudi za priseljence,« je poudaril Janez Malačič.
Leta 2017 se je rodilo 20.241 prebivalcev Slovenije, umrlo jih je 20.509. Izračun je torej popolnoma preprost in kaže, da je naravni prirast na tisoč prebivalcev znašal –0,1. Število rojstev je postopno upadalo že več let (najvišje je bilo leta 2010: 22.343), hkrati se je povečevalo število umrlih in lani prvič preseglo število 20.000.
Demografinja dr. Milivoja Šircelj, znanstvena svetnica na fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je premik v negativni naravni prirastek že lep čas napovedovala. Nakazuje ga preprosto gibanje števila prebivalcev v posameznih obdobjih življenja. Zmanjševanje števila rojstev je posledica zmanjševanja števila žensk v rodni dobi, to pa je posledica zmanjšanja rojstev v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. »Leta 2017 je imela Slovenija v skupini od 25 do 34 let, ko je rodnost najvišja, 124.400 žensk. Čez deset let jih bo, če priseljevanja ne bo, le 94.000,« je napovedala. V nasprotni smeri se giblje umrljivost: vse večje so generacije starejših, kjer je pogostost umiranja najvišja.
Kratkoročnih rešitev ni
V odgovoru na vprašanje, kaj storiti, pravzaprav ni velike znanosti: povečati bi se moralo število žensk v rodni dobi ali pa bi morale rojevati veliko več otrok. »Število žensk v rodni dobi lahko poveča le priseljevanje, zviševanje rodnosti pa kratkoročno – glede na dosedanje izkušnje – ni mogoče,« je prepričana Milivoja Šircelj.
Poleg tega, da je žensk v rodni dobi manj, se med njimi povečuje delež tistih, ki se ne odločijo za otroka. »V generacijah, rojenih v letih 1951–1960 so skoraj vse ženske rodile vsaj enega otroka. Brez otrok jih je bilo le sedem odstotkov. Med tistimi, ki so rodile vsaj enega otroka, jih je 70 odstotkov povilo vsaj dva, in med tistimi z dvema se jih je le 20 odstotkov odločilo za tretjega. Tem razmeram je ustrezala družinska politika, ki je spodbujala predvsem rojstva drugega in tretjega otroka,« je ponazorila Milivoja Šircelj.
Med mlajšimi pa se je začel povečevati delež žensk brez otrok, zato je v generaciji žensk, ki so bile rojene 1975–1979, dosegel že 19 odstotkov. »Primerno bi bilo razmišljati o ukrepih, ki bi ženske oziroma pare spodbujali, da se odločijo za (prvega) otroka,« je predlagala Milivoja Šircelj.
»Države morajo ves čas, ne glede na vlado, s primernimi in nevsiljivimi ukrepi spodbujati rojstva otrok.« FOTO: Jure Eržen
Zakaj ne imeti otrok?Odločitev za otroke je intimna, zato se ženske, moški ali pari brez otrok nočejo izpostavljati pri opisovanju svojih vzrokov. Med mladimi v Evropi je mogoče slišati ekološke vzroke, zakaj ne imeti otrok – planet je prenaseljen, vsak dodatni prebivalec prinaša dodatno onesnaženje, nekateri pravijo, da nočejo pripeljati otrok na svet, ki je obsojen na propad.
O tem smo se pogovarjali z nekaj odraslimi, rojenimi med letoma 1970 in 1980, in med vzroki, zakaj se niso odločili za otroke, je prevladujoč še vedno ta, da v pravem času niso srečali ustreznega partnerja, morda tudi zaradi življenjskega sloga, pogojenega s kariero, potovanji, družabnim življenjem in ne nazadnje materialnim statusom.
»Želja po otroku ne pri meni ne pri partnerju preprosto ni bila dovolj močna. O tem sva se veliko pogovarjala in nazadnje sklenila, da imava vso pravico odreči se starševstvu,« smo izvedeli od para. Ena od sogovornic je poudarila spoznanje, da otrok zahteva celega človeka. »Starejši ko si, teže vnašaš spremembe v svoje življenje in bolj kritičen si do sebe. Začneš se zavedati, da otroku ne bi mogel nameniti toliko časa, kot bi si želel, niti z leti tega fizično ne bi več zmogel.«
O tem smo se pogovarjali z nekaj odraslimi, rojenimi med letoma 1970 in 1980, in med vzroki, zakaj se niso odločili za otroke, je prevladujoč še vedno ta, da v pravem času niso srečali ustreznega partnerja, morda tudi zaradi življenjskega sloga, pogojenega s kariero, potovanji, družabnim življenjem in ne nazadnje materialnim statusom.
»Želja po otroku ne pri meni ne pri partnerju preprosto ni bila dovolj močna. O tem sva se veliko pogovarjala in nazadnje sklenila, da imava vso pravico odreči se starševstvu,« smo izvedeli od para. Ena od sogovornic je poudarila spoznanje, da otrok zahteva celega človeka. »Starejši ko si, teže vnašaš spremembe v svoje življenje in bolj kritičen si do sebe. Začneš se zavedati, da otroku ne bi mogel nameniti toliko časa, kot bi si želel, niti z leti tega fizično ne bi več zmogel.«
Podobno drugod po Evropi
Zmanjševanje števila rojstev oziroma negativni prirast ni slovenska posebnost (po napovedih Eurostata bo negativen vsaj še prihodnjih 20 let) in tudi ni posebnost velik delež žensk brez živorojenih otrok. Podobne deleže imajo, kot je dodala Šircljeva, tudi druge evropske države, pri njihovi višini pa je mogoče zaslediti povezanost s politiko, prijazno do družin. V severnih deželah, kjer je ta bolj razvita, so najnižji. »Velike deleže v državah južne Evrope strokovnjaki pripisujejo neustreznim družinskim politikam in neenakosti med spoloma, kar otežuje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja.«
V tradiciji politike, ki je prijazna do družin, vidi ključno vlogo tudi ekonomist dr. Janez Malačič. »Države morajo ves čas, ne glede na vlado, s primernimi in nevsiljivimi ukrepi spodbujati rojstva otrok. Ljudem ne moreš ukazovati, naj imajo otroke, lahko pa ustvarjaš pozitivno klimo. Predvsem so zelo škodljivi ideološki spopadi glede tega.«
Med ukrepi ne izpostavlja enega samega kot ključnega, ampak sklop vseh – od pomoči ob rojstvu otroka, otroških dodatkov, urejenega varstva do stanovanjske politike, ki je prijazna do družin, zaposlovanja žensk in enakopravnosti med spoloma. »Takšni ukrepi imajo najprej morda res natalitetni namen, sčasoma pa postanejo nekaj samoumevnega, del razvite sodobne družbe.«
Leta 2017 se je v Sloveniji rodilo 20.240 otrok. FOTO: Voranc Vogel
Tudi Malačič kot primer navaja države na severu Evrope, posebej pa izpostavlja še Francijo, kjer so začeli do družin prijazno politiko dosledno izvajati po drugi svetovni vojni. Tudi ta država se zdaj spopada s težavami zaradi zmanjševanja števila rojstev, vendar naravni prirast še vedno znaša 1,88 (padel je z 2,1), deloma tudi zaradi priseljevanja. Druga skrajnost je po njegovih besedah Madžarska, kjer število prebivalcev že 20 let upada in politika premiera Viktorja Orbána na to gotovo ne vpliva prav blagodejno. »Za nataliteto so pomembne ugodne ekonomske razmere in da je država privlačna tudi za priseljence,« je poudaril Janez Malačič.
