Naše reke so že preobremenjene s turističnim ribolovom

Zvesti ribiči radi obiskujejo slovenske vode, pogrešajo lipana.

Objavljeno
08. april 2019 08.00
Posodobljeno
08. april 2019 08.42
Mir v kanjonu reke Soče. Foto Tristan Shu
Tolmin - Slovenija je s svojimi številnimi rekami za zemljevidu najbolj zaželenih svetovnih destinacij za športni ribolov. Priljubljenost je segla do te mere, da ponekod upravljavci ribolovnih voda omejujejo obisk, s katerim obenem varujejo življenje v reki. Skrb zbujajoča pa je prisotnost lipana, ki so ga zdesetkali kormorani … in očitno tudi ribiči z vlaganjem tujerodnih vrst rib.

Če so ribiški turisti – muharji – še pred dobrima dvema desetletjema poznali v glavnem le reko Sočo, je danes precej drugače. Z aktivno promocijo v tujini Ribiške zveze Slovenije (RZS), Zavoda za ribištvo in Slovensko turistično organizacijo se je ribičem odprla prava zakladnica vodotokov. Idrijca, Tolminka, Trebuščica, Bača, Učja, Sava, Sava Bohinjka, Sava Dolinka, Poljanska Sora, Krka, Kokra, Radovna, Unica, Lepenjica, Dreta in v zadnjem času še posebej Savinja so reke, ki jih mnogi tuji ribiči poznajo bolje od domačinov. »Slovenija zavzema danes razmeroma visoko mesto med tujimi ribiči. To velja predvsem za muharjenje, mnogo manj za ostale oblike ribolova. Veljamo za eno najbolj zaželenih muharskih destinacij v Evropi, vse bolj pa tudi v ZDA, Japonski, Južni Afriki in še kje,« trdi nekdanji predsednik RZS in častni predsednik zveze Borut Jerše.

image
Delo Največ ribičev še vedno obišče Sočo. Foto: Blaž Močnik Delo


Najpomembnejše evropske ribiške revije z uglednimi pisci nikoli niso izpustile Slovenije, kar v zadnjih letih zagotavlja procesijo zelo zvestih in dobrodošlih gostov. »Ribolovni turizem je ena najvišjih oblik turistične ponudbe v Sloveniji. Tuji ribiči, ki pridejo k nam, so v povprečju dovolj visoko naravovarstveno osveščeni ljudje, ki spoštujejo naravo, ostanejo pri nas več dni in so pri nas pripravljeni potrošiti kar precej denarja,« izpostavlja Jerše.
 

Cena ni važna

Za svoj dopust ob vodi ribiči res ne štedijo in po podatkih iz zgornjega Posočja z dnevno porabo do 150 evrov potrošijo vsaj dvakrat več v primerjavi z običajnimi turisti, za nameček pa se v dolini v povprečju zadržijo več kot pet dni. Iz tega naslova se po ocenah nabere več kot 1,5 milijona evrov.

image
Cene dovolilnic ribičev ne zmotijo. Foto Infografika Delo


Na žalost še nihče od odgovornih ni sešteval vseh prodanih ribolovnic na leto pri nas, s čimer bi lahko ovrednotili žlahtnost dejavnosti. Stalni rekorderji pri nas so v Ribiški družini (RD) Tolmin, kjer za približno 140 kilometrov ribolovnih voda na leto prodajo med 6000- in 7000 dnevnih dovolilnic, ki letos stane 64 evrov. Dohodek v višini skorajda 300.000 evrov družini predstavlja glavni vir za ves pogon. »Od ribolovnega turizma smo popolnoma odvisni. Toda glede na število ljudi, ki prihaja k nam, pa bi vendarle morali omejiti dostope do nekaterih, predvsem manjših rek. Ribiči želijo mir in za to so pripravljeni tudi plačati nekaj več,« priznava predsednik RD Milan Berlot.

V RD Bled, ki je ena največjih ribiških družin pri nas, pravijo, da je obisk zaenkrat še v sprejemljivih mejah. Svojo ponudbo uspešno tržijo, saj v povprečju prodajo 4000 kart. Od tega polovico za kraparski ribolov na blejskem jezeru. »Zaradi pritiska na vode omejujemo dnevni ribolov na jezeru in v trofejnem delu,« je poudaril predsednik RD Bled Samo Novak.
 

Omejitve niso nujno slabe

Popularnost slovenskih ribolovnih voda je očitno dosegla mejo, da nekateri gosti – resda še potihoma – tarnajo zaradi gneče. »Menim, da smo na pomembni prelomnici,« opozarja Jerše: »Pritisk tujih muharjev nenehno narašča iz leta v leto. Nekatere reke so očitno preobremenjene. K temu lahko dodamo še probleme s stanjem lipana in potočnice v nekaterih najbolj obremenjenih vodah. Problema samo s povečanjem vložkov šarenke ne moremo in ne smemo reševati. Prepričan sem, da bodo vsi upravljavci, tako RD, kot tudi zavod za ribištvo, morali takoj ustrezno ukrepati.«

image
Slovenija ima izjemne vode za športni ribolov. Foto: Leon Vidic/Delo


Kot primer dobre prakse pri nas ribiči izpostavljajo RD Ljubno, kjer v vsakem izmed treh revirjev omejujejo dnevno število ribolovnic. »Vsak vodotok lahko zdrži zgolj določen pritisk. Večji, kot je, slabša sta kakovost ribolova in stalež rib v vodi. Trajnostni ribolov pa pomeni, da športni ribolov ne sme vplivati na kakovost ekosistema,« poudarja predsednik tamkajšnje RD Gregor Križnik, a v isti sapi dodaja, da omejevanje ribolova dolgoročno zagotavlja stabilen turistični obisk. Zadnja leta v Ljubnem prodajo po 2500 dovolilnic, ki stanejo 60 evrov za dnevni ribolov.
 

Kormoran ali vlaganje?

V zadnjem času pa se izpostavlja še problem donavskega in jadranskega lipana, ki sta marsikje zdesetkana, ogrožena ali pa celo izginila iz ribolovnih voda. Avtohtona vrsta pa velja za enega izmed glavnih magnetov za ribolov. Podatek zavoda za ribištvo je skrb zbujajoč: V Sloveniji je uplen lipana padel iz 18.838 uplenjenih rib v letu 1990 na 589 uplenjenih rib v letu 2017. »Pri tem je treba upoštevati, da se ribolovni režim za lipana zaostruje, saj ribiči sami opažajo vedno slabše stanje in omejuje uplen, nekatere ribiške družine pa so ga celo prepovedale,« navaja Daša Zabric iz zavodovega oddelka za sladkovodno ribištvo.
Lipana v donavskem porečju ogrožajo onesnaževanje in regulacije vodotokov, dodaja, v zadnjih desetletjih pa na njegovo populacijo močno vpliva tudi plenjenje ribojede ptice veliki kormoran, saj v nasprotju s postrvmi ne išče skrivališč, s tem pa postane lahka tarča ribojedih plenilcev. »Vsekakor ribiči verjamejo, da je veliki kormoran plenilec, ki je zdesetkal populacije avtohtonih rib v Sloveniji. Regulacije vodotokov so tudi voda na mlin tej ribojedi ptici, saj še lažje dostopa do njih.«

image
Lipan je med ribiči med najbolj zaželenimi upleni, a ga je v zadnjih letih pri nas ostalo zelo malo. Foto Blaž Močnik/Delo


Vendar pa v zavodu opozarjajo še problem vlaganja tujerodnih vrst rib. »Preseneča nas, da kar nekaj ribičev trdi, da prisotnost tujerodnih vrst v naših vodah ni problematična. Šarenka je bila v naše vode prinesena konec 19. stoletja, ribiči so jo vzeli za svojo in jo mnogi tako še danes vidijo kot eno najpomembnejših ribolovnih vrst v Sloveniji. Ravno obratno je šarenka obravnavana v naravovarstvenih smernicah,« je povedala.

Vedno večji problem življenjskega okolja lipana in ostalih vodnih organizmov je tudi višanje povprečnih letnih temperatur voda in predvsem pojav poletnih ekstremnih temperatur, katerih učinek je ob sušah izreden, je še opozorila: »Nemalo k temu globalnemu problemu prispevajo tudi regulirane struge in hidroelektrarne.«