Nasilja pogosto ne prepoznajo, ker ga izvajajo odličnjaki

Pogovor z Markom Juhantom o fenomenu medvrstrniškega nasilja in prevzemanju odgovornosti za dejanja.

Objavljeno
22. december 2017 20.41
Neža Mlakar
Neža Mlakar
Ljubljana – O fenomenu medvrstniškega nasilja, kako se začne, in o pravilni vzgoji otroka smo se pogovarjali s specialnim pedagogom za motnje vedenja in osebnosti Markom Juhantom. Pri nas je še vedno preveč razvajenih otrok, ki so odvisni od stalnih pohval, opaža. Starši so prepričani, da morajo otroci imeti še otroštvo, a obdobje otroštva mine, ko imajo s svojim otrokom neprestano probleme.

Kaj je glavni vzrok, da je medvrstniškega nasilja več kot nekoč?

Eden od vzrokov je ta, da je otrokom dopuščeno, da počnejo, kar hočejo. Starši – pod vtisom, da je to nekaj normalnega – hitro rečejo: »Malo je navihan« ali »Naš otrok je pač tak, dominanten, kot je bil že dedek«. Ko pa otrokovo ravnanje preseže sprejemljive meje, krivijo druge.

Vsekakor je medvrstniškega nasilja več, kot ga je bilo včasih, a ne veliko več. Danes se skoraj v celoti dogaja v šoli, kjer zanj odgovarja učitelj, in otrok to dobro ve. Včasih je veliko redkeje tekla kri in nasilje med otroki je bilo manj okrutno – ker ni bilo odrasle osebe, ki bi za otrokova dejanja prevzela odgovornost.

Kako prepoznamo medvrstniško nasilje?

Zadovoljstvo pri nasilju je takojšnje in otrok spozna hitro pot do njega. Otrok, ki mahne sošolca, se pri tem počuti močnega. Celoten sistem se naravna na takojšnje zadovoljstvo: tudi doma otrok hoče puding in hoče ga takoj!

Za definicijo nasilja so pomembni trije poudarki. Prvič, nekdo prepreči drugemu, da bi nekaj samostojno izvedel. Drugič, prepreči mu, da bi na tej poti užival. Tretjič, prepreči mu zadnji hip, da bi dosegel rezultat. Denimo pri šolskem računanju pred tablo – otrok izvaja računsko operacijo, in ko je tik pred rezultatom, mu besedo vzame sošolec. V mnogih šolah takšnega nasilja ne prepoznajo, ker ga pogosto izvajajo odličnjaki. O nasilnih otrocih se vedno predvideva, da izhajajo iz slabših razmer, vendar to ni zmeraj res.

Pogosta oblika nasilja je tudi izločanje posameznika iz skupine – začne se lahko že v vrtcu.

Pogosteje se to dogaja pri deklicah. Dečki v skupino sprejmejo vsakega, čeprav mu sprva dodelijo najnižje naloge. Deklice pa izločajo na podlagi izmišljenega kriterija – denimo barve oči ali znamke družinskega avtomobila. Dekleta znajo manipulirati. Pri dečkih je bolj razvita fizična moč, za manipulacijo pa potrebuješ bolj zapletene možganske procese. Za to imajo deklice primernejše orodje že od rojstva.

Kakšna vzgoja je za preprečevanje nasilnega vedenja otroka najprimernejša?

Nekateri starši ne razmišljajo o tipu vzgoje, ampak se prepuščajo toku. Prava vzgoja je vedno dosledna vzgoja – veš, kaj hočeš, in veš, kam greš. Saj če ne veš, kam greš, ne veš, kdaj si prispel. Doslednost ni rigidnost, ampak trdnost. Starši so trdni v tem, kar želijo doseči. Tako vzgojijo radovedne in radožive otroke, ki niso odvisni od stalnih pohval. Še vedno je največ »razvajenčkov«, o katerih starši menijo, da »morajo imeti še otroštvo«. A otroštvo hitro mine, ko imajo starši z njimi ves čas probleme.

Kakšna mora biti vloga matere in kakšna očeta?

Vlogi morata biti različni. Če sta enaki, je eden odveč. Ni nujno, da je mati vedno bolj nežna – vseeno je, kako sta vlogi razdeljeni. Ampak otrok potrebuje vse: nežnost, doslednost in zgled za spolno identifikacijo.

Skoraj vedno me za pomoč pri nasilnem otroku prosijo matere. Ko jih vprašam, kje je oče, mi rečejo, da ga ni. Ali je fizično odsoten ali pa opravlja, ali je vsaj pol leta opravljal, eno izmed del, ki so povezana s tako imenovanim legalnim nasiljem – kot policist, varnostnik, vojak, mestni redar. To so v redu ljudje, potomcev ne spodbujajo k nasilnosti, a otrok takšnega očeta pogosto nezavedno občuti, da je nasilje sprejemljivo.