»Nasilje je virus, nevarnejši od vseh bolezni«
Zlorabe med domačimi stenami v času koronavirusa: Če nam je mar sočloveka, bomo kot sosedje odreagirali prvi.
Odpri galerijo
Le zakaj otrok joka? Foto Leon Vidic/Delo
Ljubljana – Na otroke in ženske, žrtve nasilja in zlorab, največja nevarnost običajno preži znotraj domačih sten. Kdo in kako naj ukrepa, da njihov dom, kamor so se morali v teh dneh zateči pred koronavirusom, ne postane najbolj nevaren in ogrožujoč kraj zanje? Doktor pravnih znanosti Dragan Petrovec v prvi vrsti prisega na čuječnost sosedske skupnosti, saj ta »praviloma ve za nasilne odnose« …
»Nasilje je virus, ki ga ne znamo pregnati, je pa nevarnejši od vseh bolezni, kar jih poznamo,« aktualno stanje koronaepidemije z nasiljem slikovito primerja dr. Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti.
Socialna izolacija in negotovost utegneta iz ljudi, ki si moč in avtoriteto v družini tudi sicer zagotavljajo z nasiljem in manipuliranjem, izvabiti najslabše. Študije, ki so jih v svetu doslej opravili različni strokovnjaki, potrjujejo, da družinsko nasilje v obdobjih kriz vselej eskalira. Dr. Petrovec se strinja, da sedanje razmere celotno družbo postavljajo pred številne preizkušnje: »Prisilno skupno bivanje v prostoru, česar nismo vajeni, lahko potencira dobre, prav tako tudi slabe učinke. Tam, kjer odnosi niso dobri, je hitro še slabše. Celo v normalnih razmerah nastajajo napetosti, ker nimamo skoraj nobene možnosti, da bi se vsaj za kratek čas izognili drug drugemu in užili nekaj potrebne samote.«
Policija, sodišče, navsezadnje celo zapori so tudi v teh razmerah institucije, ki imajo vlogo obrambnega zidu pred nasiljem nad najbolj ranljivimi. A najpomembnejšo vlogo dr. Petrovec pripisuje sosedski skupnosti, ki pa, kot žal kaže praksa, »tudi v normalnih razmerah le redko deluje. Ko govorimo o solidarnosti in požrtvovalnih prostovoljcih, bi morali imeti pred očmi sosedsko skupnost. Ta praviloma ve za nasilne odnose, spremlja njihov razvoj in oblike, a redko poseže vanje. V sedanjih razmerah je več ljudi ves čas doma in ta nadzor bi se lahko spremenil – v resnici bi se moral spremeniti – v posredovanje, če nam je res mar do soljudi. Pogosto imamo najprej v mislih centre za socialno delo, a sami centri niso prilagojeni za iskanje nasilja na terenu. Do njih mora najprej priti informacija. To pa lahko najprej da tisti, ki ve, kaj se dogaja. Malokatero nasilje ostane prikrito. Zanj vemo, a se nočemo izpostavljati.«
Če želimo pokazati solidarnost, je prav, da jo kažemo tudi tako, morda celo najprej tako, še dodaja dr. Petrovec. Če se bo solidarnost v teh razmerah dokazala tudi na tem področju, je po njegovem nekaj upanja, da se obdrži tudi po tem, ko nas koronavirus ne bo več ogrožal.
Na tisoče Slovencev že drugi oziroma tretji teden dela od doma, socialne službe so priprle vrata, otroci in mladostniki so »ujeti« med štirimi stenami, starejši sami, osamljeni posedajo po stanovanjih, vsakdanji ritem in mnogokrat tudi odnosi so porušeni, mnogi starši se bojijo za delovna mesta, skrbi jih za zdravje najbližjih, stresa je vse več, izhod je mnogokrat nasilje, posledica pa hude psihosocialne težave...
Sociologinja dr. Milica Antić Gaber, profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti, pravi: »Priča smo izjemnim razmeram. Česa takšnega nihče od nas še ni doživel. Naše vsakdanje življenje je dobilo nove okvire. Na to, kar se nam dogaja, nismo bili pripravljeni in se tudi nismo mogli pripraviti. Če je na začetku še kazalo, da bo takšna situacija kmalu za nami, zdaj vidimo, da temu ni tako in da bo trajalo in trajalo. Nekateri pravijo, da smo vsi v istem čolnu, kar se na prvi pogled sliši družbeno sočutno, a pravzaprav, če pogledamo pobliže, ne drži povsem. Vsi smo v istem morju, a v različnih čolnih. Nekateri čolni so večji, drugi manjši, eni hitrejši, drugi počasnejši, eni so celi in nališpani, drugi pa stari, nekateri so celo že naluknjani.«
»Nasilje je virus, ki ga ne znamo pregnati, je pa nevarnejši od vseh bolezni, kar jih poznamo,« aktualno stanje koronaepidemije z nasiljem slikovito primerja dr. Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti.
Socialna izolacija in negotovost utegneta iz ljudi, ki si moč in avtoriteto v družini tudi sicer zagotavljajo z nasiljem in manipuliranjem, izvabiti najslabše. Študije, ki so jih v svetu doslej opravili različni strokovnjaki, potrjujejo, da družinsko nasilje v obdobjih kriz vselej eskalira. Dr. Petrovec se strinja, da sedanje razmere celotno družbo postavljajo pred številne preizkušnje: »Prisilno skupno bivanje v prostoru, česar nismo vajeni, lahko potencira dobre, prav tako tudi slabe učinke. Tam, kjer odnosi niso dobri, je hitro še slabše. Celo v normalnih razmerah nastajajo napetosti, ker nimamo skoraj nobene možnosti, da bi se vsaj za kratek čas izognili drug drugemu in užili nekaj potrebne samote.«
Svetovne katastrofe vselej sprožijo nasilje
Na Kitajskem so v času pandemije koronavirusa zabeležili trikrat več družinskega nasilja kot običajno. Mnogi dvomijo o pravih številkah, saj imajo žrtve v času izolacije in »24-urnega nadzora« še manj možnosti poklicati na pomoč. Raziskave naravnih nesreč v Avstraliji kažejo, da se nasilje v družini poveča za tretjino ali se celo podvoji. V nerazvitem svetu je situacija še slabša. Izkušnje iz preteklosti po podatkih Unicefa dokazujejo povečano ranljivost otrok v času kriznih razmer, naravnih katastrof, epidemij … Porast zlorab in izkoriščanja otrok je značilen za večino kriz javnega zdravstva. Ko so med izbruhom ebole v Zahodni Afriki med letoma 2014 in 2016 zaprli šole, se je povečalo zanemarjanje otrok, več je bilo spolnih zlorab in najstniških nosečnosti. V Sierra Leoneju so se primeri najstniških nosečnosti več kot podvojili v primerjavi z obdobjem pred izbruhom bolezni. Po razdejanju, ki ga je povzročil orkan Karina, so v ZDA zaznali za 40 odstotkov več nasilja – tako nad ženskami kot moškimi. Unicef zato v teh dneh opozarja globalno javnost pred naraščajočo verjetnostjo, da bodo otroci v času koronaepidemije postali žrtve diskriminacije, socialnega izključevanja, nasilja, izkoriščanja in ločitve od staršev oziroma skrbnikov.
Na Kitajskem so v času pandemije koronavirusa zabeležili trikrat več družinskega nasilja kot običajno. Mnogi dvomijo o pravih številkah, saj imajo žrtve v času izolacije in »24-urnega nadzora« še manj možnosti poklicati na pomoč. Raziskave naravnih nesreč v Avstraliji kažejo, da se nasilje v družini poveča za tretjino ali se celo podvoji. V nerazvitem svetu je situacija še slabša. Izkušnje iz preteklosti po podatkih Unicefa dokazujejo povečano ranljivost otrok v času kriznih razmer, naravnih katastrof, epidemij … Porast zlorab in izkoriščanja otrok je značilen za večino kriz javnega zdravstva. Ko so med izbruhom ebole v Zahodni Afriki med letoma 2014 in 2016 zaprli šole, se je povečalo zanemarjanje otrok, več je bilo spolnih zlorab in najstniških nosečnosti. V Sierra Leoneju so se primeri najstniških nosečnosti več kot podvojili v primerjavi z obdobjem pred izbruhom bolezni. Po razdejanju, ki ga je povzročil orkan Karina, so v ZDA zaznali za 40 odstotkov več nasilja – tako nad ženskami kot moškimi. Unicef zato v teh dneh opozarja globalno javnost pred naraščajočo verjetnostjo, da bodo otroci v času koronaepidemije postali žrtve diskriminacije, socialnega izključevanja, nasilja, izkoriščanja in ločitve od staršev oziroma skrbnikov.
Solidarnost je tudi sosedsko opozarjanje na nasilje
Milijarda otrok žrtev nasilja
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) vsaka tretja ženska v svetu doživi fizično ali spolno nasilje – največkrat intimnega partnerja. To je najbolj razširjena, a tudi najredkeje prijavljena kršitev človekovih pravic. Prevladuje v času miru in stabilnosti, tveganje zanjo pa se stopnjuje, ko v družbi nastopi kriza. V 2017 je po ocenah WHO milijarda otrok, starih od dve do sedemnajst let, doživela fizično, spolno, čustveno nasilje ali zanemarjanje.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) vsaka tretja ženska v svetu doživi fizično ali spolno nasilje – največkrat intimnega partnerja. To je najbolj razširjena, a tudi najredkeje prijavljena kršitev človekovih pravic. Prevladuje v času miru in stabilnosti, tveganje zanjo pa se stopnjuje, ko v družbi nastopi kriza. V 2017 je po ocenah WHO milijarda otrok, starih od dve do sedemnajst let, doživela fizično, spolno, čustveno nasilje ali zanemarjanje.
Policija, sodišče, navsezadnje celo zapori so tudi v teh razmerah institucije, ki imajo vlogo obrambnega zidu pred nasiljem nad najbolj ranljivimi. A najpomembnejšo vlogo dr. Petrovec pripisuje sosedski skupnosti, ki pa, kot žal kaže praksa, »tudi v normalnih razmerah le redko deluje. Ko govorimo o solidarnosti in požrtvovalnih prostovoljcih, bi morali imeti pred očmi sosedsko skupnost. Ta praviloma ve za nasilne odnose, spremlja njihov razvoj in oblike, a redko poseže vanje. V sedanjih razmerah je več ljudi ves čas doma in ta nadzor bi se lahko spremenil – v resnici bi se moral spremeniti – v posredovanje, če nam je res mar do soljudi. Pogosto imamo najprej v mislih centre za socialno delo, a sami centri niso prilagojeni za iskanje nasilja na terenu. Do njih mora najprej priti informacija. To pa lahko najprej da tisti, ki ve, kaj se dogaja. Malokatero nasilje ostane prikrito. Zanj vemo, a se nočemo izpostavljati.«
Če želimo pokazati solidarnost, je prav, da jo kažemo tudi tako, morda celo najprej tako, še dodaja dr. Petrovec. Če se bo solidarnost v teh razmerah dokazala tudi na tem področju, je po njegovem nekaj upanja, da se obdrži tudi po tem, ko nas koronavirus ne bo več ogrožal.
Smo v istem morju, a v različnih čolnih
Na tisoče Slovencev že drugi oziroma tretji teden dela od doma, socialne službe so priprle vrata, otroci in mladostniki so »ujeti« med štirimi stenami, starejši sami, osamljeni posedajo po stanovanjih, vsakdanji ritem in mnogokrat tudi odnosi so porušeni, mnogi starši se bojijo za delovna mesta, skrbi jih za zdravje najbližjih, stresa je vse več, izhod je mnogokrat nasilje, posledica pa hude psihosocialne težave...
Nasilje v družini: sosedje vedo zanj, a ga ne prijavljajo ... FOTO: Shutterstock
Sociologinja dr. Milica Antić Gaber, profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti, pravi: »Priča smo izjemnim razmeram. Česa takšnega nihče od nas še ni doživel. Naše vsakdanje življenje je dobilo nove okvire. Na to, kar se nam dogaja, nismo bili pripravljeni in se tudi nismo mogli pripraviti. Če je na začetku še kazalo, da bo takšna situacija kmalu za nami, zdaj vidimo, da temu ni tako in da bo trajalo in trajalo. Nekateri pravijo, da smo vsi v istem čolnu, kar se na prvi pogled sliši družbeno sočutno, a pravzaprav, če pogledamo pobliže, ne drži povsem. Vsi smo v istem morju, a v različnih čolnih. Nekateri čolni so večji, drugi manjši, eni hitrejši, drugi počasnejši, eni so celi in nališpani, drugi pa stari, nekateri so celo že naluknjani.«
Milica Antić Gaber, sociologinja in predavateljica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete. FOTO: Aleš Černivec/Delo
Družine in različne skupnosti živijo velike socialne razlike. Razlike so v tem, kaj si kdo lahko v tem času privošči. Določene družine se bodo morale naučiti dneve in tedne preživeti skupaj v majhnih stanovanjih in skromnih razmerah, druge bodo v prostornih hišah, lahko se bodo po delih premikale v svoje vikende na deželi in bodo zato bolj varne. Drug drugemu bodo omogočile predah od strnjene dinamike domačih razmer. Nekateri otroci bodo imeli možnost doma delati šolske naloge in se učiti novo snov na svojem računalniku, drugi ga bodo lahko delili s svojim bratcem ali sestrico, tretji ga sploh nimajo. Nekaterim bodo izdatno pomagali starši, drugim ne, saj tega ne bodo zmogli ali znali, ker ne premorejo tiste vrste kulturnega kapitala, ki bi jim to omogočal. Med nami so družine, ki imajo razvejene socialne mreže in si bodo tudi v teh časih spodobno organizirale vsakdanje življenje, druge, ki so bile že prej precej socialno izolirane, bodo zdaj izolirane še bolj.
Če kdaj, je zdaj čas, poziva Gabrova, da pokažemo, kako lahko delujemo kot skupnost, če kdaj, potem zdaj lahko pokažemo in izkažemo, kako znamo biti solidarni. Tu lahko močnejši, hitrejši, socialno bolje stoječi, tisti z več znanja, tisti s širšimi mrežami, mlajši, zdravi … storijo veliko. Vsak pa vsaj nekaj.
Zdaj, ko smo mnogi ves čas doma, ko so se nam prekinile dnevne rutine, odhoda od doma v službo, na študij, v šolo, ko se ne moremo več fizično družiti z drugimi, ampak smo zaprti za vrata našega doma, si je življenje treba organizirati precej drugače, ko smo si ga prej, svetuje dr. Gabrova. Predvsem je treba vedeti, da smo kljub temu, da smo družinske članice in člani, tudi posamezniki in posameznice, vsak s svojimi potrebami in interesi. Zato bi bilo dobro, da si dan organiziramo tako, da ima vsak član ali članica družine ali skupnosti, v kateri živimo, tudi nekaj časa čisto in samo zase. Da lahko ohrani stike s tistimi, s katerimi se je družila prej, vsaj po telefonu, ali prek kakega drugega pripomočka; da lahko počne, kar bo rada počela, brala knjigo, šla na kratek sprehod ali doma malo potelovadila, naredila nekaj za boljše počutje. Če smo bili pred »korono« vključeni v različne skupine: prijateljske, službene, kolegialne, sosedske in so se zato naše misli, aktivnosti, tegobe in veseli trenutki porazporedili na številne osebe v našem okolju, je zdaj radikalno drugače. Zdaj se je pritisk pričakovanj, tegob, strahov strnil v ozek krog družine ali skupnosti, v kateri živimo, in je zato veliko večja verjetnost, da izbruhnejo nezadovoljstva, konflikti – in tudi nasilje.
V še večji nevarnosti, da se jim to zgodi, so tisti, ki so bili že prej na robu zmogljivosti reševati konfliktne situacije, tisti, ki nimajo opornih omrežij in trdnih prijateljskih vezi. Zato je takšnim z različnimi aktivnostmi treba pomagati izvleči se iz takšnih situacij. Pogovori so lahko ena takšnih stvari. Četudi moramo biti fizično izolirani drug od drugega, to ne pomeni, da se moramo tudi socialno izolirati. Prav je, da se družimo – a družimo se zdaj – posredno. Pri tem spet naletimo na težavo, da vsi nimamo enakih možnosti pogovarjati se prek različnih aplikacij, ki jih ponujajo nove tehnologije, in spet smo pri socialnih, kulturnih in generacijskih razlikah. Zato, če imamo kje star telefon ali star kompjuter in če vemo, da ga kdo potrebuje, mu ga lahko podarimo. Za kratek čas bodo znova zaživeli tudi pogovori z balkona na balkon, čez cesto; že so se razživela muziciranja z balkonov sosesk ...
Pritiski pričakovanj, naveličanost, strahovi, stres, pomanjkanje, psihične težave, izčrpanost, konfliktne situacije, vse to se bo samo še povečevalo in stopnjevalo, napoveduje dr. Gabrova. Kot družba bi se morali tega zavedati in vedeti tudi, da takšne situacije lahko med ljudmi izzovejo tako najplemenitejša kot tudi najbolj okrutna dejanja. Velika verjetnost je, da se bo nasilje nad šibkejšimi člani in članicami družine povečalo. Prav zaradi umanjkanja vsakodnevnih fizičnih stikov z drugimi ljudmi in manjšimi možnostmi porazdelitve tako pozornosti kot tudi raznih vrst izmenjave bo težko vedeti in videti, kaj se s kom dogaja; kaj doživlja, kakšno pomoč potrebuje. Zato kaže v takšnih okoliščinah hitreje reagirati kot v »normalnih«. Hitreje jim priskočiti na pomoč. Če ne drugače, se lahko po spletu ali telefonu obrnemo po nasvet in pomoč na različne nevladne organizacije, ki imajo s tem izkušnje in bodo njihove svetovalke znale svetovati, kako reagirati. Še posebej so lahko v takšnih situacijah nemočni otroci ali starejše osebe, ki imajo šibke podporne mreže, zato bi njim morala veljati posebna skrb tako družbe kot celote, kot tudi vsakega od nas, ki za takšno situacijo ve oziroma jo pozna.
»Zato lahko rečem: fizično smo sicer izolirani, a socialne izolacije naj bo čim manj. Tudi tako, da iz trgovine prinesemo še kaj sosedi, sosedu. Finančno izravnavo pa bomo opravili, če ne prej čez kak mesec ali dva,« zaključuje dr. Milica Antić Gaber.
Če kdaj, je zdaj čas, poziva Gabrova, da pokažemo, kako lahko delujemo kot skupnost, če kdaj, potem zdaj lahko pokažemo in izkažemo, kako znamo biti solidarni. Tu lahko močnejši, hitrejši, socialno bolje stoječi, tisti z več znanja, tisti s širšimi mrežami, mlajši, zdravi … storijo veliko. Vsak pa vsaj nekaj.
Zdaj, ko smo mnogi ves čas doma, ko so se nam prekinile dnevne rutine, odhoda od doma v službo, na študij, v šolo, ko se ne moremo več fizično družiti z drugimi, ampak smo zaprti za vrata našega doma, si je življenje treba organizirati precej drugače, ko smo si ga prej, svetuje dr. Gabrova. Predvsem je treba vedeti, da smo kljub temu, da smo družinske članice in člani, tudi posamezniki in posameznice, vsak s svojimi potrebami in interesi. Zato bi bilo dobro, da si dan organiziramo tako, da ima vsak član ali članica družine ali skupnosti, v kateri živimo, tudi nekaj časa čisto in samo zase. Da lahko ohrani stike s tistimi, s katerimi se je družila prej, vsaj po telefonu, ali prek kakega drugega pripomočka; da lahko počne, kar bo rada počela, brala knjigo, šla na kratek sprehod ali doma malo potelovadila, naredila nekaj za boljše počutje. Če smo bili pred »korono« vključeni v različne skupine: prijateljske, službene, kolegialne, sosedske in so se zato naše misli, aktivnosti, tegobe in veseli trenutki porazporedili na številne osebe v našem okolju, je zdaj radikalno drugače. Zdaj se je pritisk pričakovanj, tegob, strahov strnil v ozek krog družine ali skupnosti, v kateri živimo, in je zato veliko večja verjetnost, da izbruhnejo nezadovoljstva, konflikti – in tudi nasilje.
V še večji nevarnosti, da se jim to zgodi, so tisti, ki so bili že prej na robu zmogljivosti reševati konfliktne situacije, tisti, ki nimajo opornih omrežij in trdnih prijateljskih vezi. Zato je takšnim z različnimi aktivnostmi treba pomagati izvleči se iz takšnih situacij. Pogovori so lahko ena takšnih stvari. Četudi moramo biti fizično izolirani drug od drugega, to ne pomeni, da se moramo tudi socialno izolirati. Prav je, da se družimo – a družimo se zdaj – posredno. Pri tem spet naletimo na težavo, da vsi nimamo enakih možnosti pogovarjati se prek različnih aplikacij, ki jih ponujajo nove tehnologije, in spet smo pri socialnih, kulturnih in generacijskih razlikah. Zato, če imamo kje star telefon ali star kompjuter in če vemo, da ga kdo potrebuje, mu ga lahko podarimo. Za kratek čas bodo znova zaživeli tudi pogovori z balkona na balkon, čez cesto; že so se razživela muziciranja z balkonov sosesk ...
Pritiski pričakovanj, naveličanost, strahovi, stres, pomanjkanje, psihične težave, izčrpanost, konfliktne situacije, vse to se bo samo še povečevalo in stopnjevalo, napoveduje dr. Gabrova. Kot družba bi se morali tega zavedati in vedeti tudi, da takšne situacije lahko med ljudmi izzovejo tako najplemenitejša kot tudi najbolj okrutna dejanja. Velika verjetnost je, da se bo nasilje nad šibkejšimi člani in članicami družine povečalo. Prav zaradi umanjkanja vsakodnevnih fizičnih stikov z drugimi ljudmi in manjšimi možnostmi porazdelitve tako pozornosti kot tudi raznih vrst izmenjave bo težko vedeti in videti, kaj se s kom dogaja; kaj doživlja, kakšno pomoč potrebuje. Zato kaže v takšnih okoliščinah hitreje reagirati kot v »normalnih«. Hitreje jim priskočiti na pomoč. Če ne drugače, se lahko po spletu ali telefonu obrnemo po nasvet in pomoč na različne nevladne organizacije, ki imajo s tem izkušnje in bodo njihove svetovalke znale svetovati, kako reagirati. Še posebej so lahko v takšnih situacijah nemočni otroci ali starejše osebe, ki imajo šibke podporne mreže, zato bi njim morala veljati posebna skrb tako družbe kot celote, kot tudi vsakega od nas, ki za takšno situacijo ve oziroma jo pozna.
»Zato lahko rečem: fizično smo sicer izolirani, a socialne izolacije naj bo čim manj. Tudi tako, da iz trgovine prinesemo še kaj sosedi, sosedu. Finančno izravnavo pa bomo opravili, če ne prej čez kak mesec ali dva,« zaključuje dr. Milica Antić Gaber.
