Naslednikom grofa Attemsa ne bomo dali nič

Evropsko sodišče za človekove pravice je danes odločilo o pritožbi naslednikov nekdanjega industrialca in veleposestnika, v kateri so zahtevali več kot 11 milijonov evrov.

Objavljeno
21. marec 2019 12.56
Posodobljeno
21. marec 2019 20.33
Izjemno visokega odškodninskega zahtevka naslednikom grofa Attemsa davkoplačevalcem ne bo treba poravnati. FOTO: Getty Images/istock
Nasledniki Ferdinanda Attemsa so v svoji pritožbi zatrjevali, da jim je bila kršena pravica do poštenega sojenja, pravica do mirnega uživanja premoženja ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Kršitve so po njihovih trditvah menda nastale v postopkih odločanja o vračilu premoženja (vračilo gradu Olimje ter gradu Podčetrtek s pripadajočimi posestmi), ki je bilo po drugi svetovni vojni zaplenjeno njihovim pravnim prednikom. Pritožniki naj bi imeli legitimno pričakovanje, da jim bo premoženje vrnjeno na podlagi zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in sodne prakse, vendar je bil njihov zahtevek zavrnjen, so nam potrdili na državnem odvetništvu.

Kaj se je zgodilo z grofom Attemsom
Grof Ferdinand Attems je bil po drugi svetovni vojni skupaj z ženo zaradi veleizdaje obsojen na prisilno delo, izgon in odvzem celotnega premoženja, nato pa se je za njima v kazenskem taborišču v Bresternici junija 1946 izgubila vsaka sled. Potomci enega od otrok Ferdinanda Attemsa sp zdaj stari okoli 70 let in živijo na Dunaju oziroma v njegovi okolici. So finančno preskrbljeni. 
Država je sicer leta 2013 sklenila dogovor o vračilu nacionaliziranih nepremičnin z družino Attems glede 2.100 hektarjev gozdov in 110 hektarjev kmetijskih zemljišč. Potomci družine Attems so najverjetneje za Slovensko cerkvijo in družino Born tretji največji lastnik gozdov pri nas. Grof Ferdinand Attems je sicer leta 1910 v Münchnu doktoriral prav iz gozdarstva.


Pritožniki so namreč v treh sodnih okrajih z zahtevkom za vračilo (drugega) zaplenjenega premoženja uspeli, v postopku pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, ki je bil predmet pritožbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP), pa ne, čeprav naj bi vsa štiri sodišča odločala na podlagi identičnega dejanskega stanja in istih predpisov.

Les prodajajo na debelo
Ko so vnuki grofa gozdove dobili vrnjene, so ustanovili tudi tri družbe za trgovino z lesom na debelo. Družbe Rau, Mettas in Drasche so ustanovljene na istem naslovu v Slovenski Bistrici. Prihodki od prodaje lesa so se jim leta 2017 močno povečali, podatki za lani pa še niso objavljeni. Dobrih dva tisoč hektarov gozdov po upravljavskih načrtih omogoča sečnjo 12.000 kubičnih metrov lesa na leto in nato prodajo 10.000 kubičnih metrov neto gozdnih lesnih sortimentov. Vse tri družbe imajo približno enake prihodke od prodaje lesa. Vse imajo tudi istega zastopnika, Alojza Pucka, ki je bil pred tem dvajset let zaposlen na državnem zavodu za gozdove, nato pa dobil »dobro ponudbo« avstrijske družine Attems in službo zamenjal.


Odločitev EČSP v tej zadevi je izjemno pomembna tudi zaradi visokega, več kot 11 milijonov evrov vrednega zahtevka pravičnega zadoščenja.


Pritožnikom je bilo sporno premoženje najprej vrnjeno s pravnomočnim sklepom, ki ga je potrdilo tudi vrhovno sodišče, a je kasneje (tudi na podlagi ustavne pritožbe, ki jo je vložilo tedanje državno pravobranilstvo) ustavno sodišče drugače odločilo. Temu je v nadaljevanju sledilo tudi vrhovno sodišče. Ker je zadnje v ponovnem odločanju zahtevek pritožnikov za vračilo zaplenjenega premoženja zavrnilo, jim je bila s tem dokončno odvzeta pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja, saj drugega postopka zaradi poteka rokov niso več mogli sprožiti.



image
Marko Bošnjak, slovenski sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Pritožniki so pred ESČP zahtevali povračilo nepremoženjske škode, in sicer v višini 30.000 evrov za vsakega izmed njih (skupno 90.000 evrov), ter povračilo premoženjske škode v višini 11,1 milijona evrov, ki naj bi jim nastala kot posledica kršitve konvencije v postopkih pred slovenskimi sodišči.

ESČP je z današnjim sklepom pritožbo v celoti razglasilo za nesprejemljivo. Odločilo je, da je pritožba v delu, ki se nanaša na zatrjevano arbitrarnost v postopkih vračanja zaplenjenega premoženja ter na odsotnost dostopa do ustavnega sodišča očitno neutemeljena, v delu, v katerem so pritožniki zatrjevali nedopusten poseg v pravico do mirnega uživanja premoženja, pa je bila nesprejemljiva za obravnavo. Glede nerazumno dolgega trajanja sodnih postopkov je bila pritožba zavržena kot prepozna, saj so bili pritožbeni očitki podani zunaj šestmesečnega roka.



Odločitev v tej zadevi je izjemno pomembna tako zaradi visokega zahtevka pravičnega zadoščenja kot tudi zaradi obrazložitve ESČP glede možnosti države, da vloži ustavno pritožbo zaradi kršitve človekovih pravic, ter očitkov glede arbitrarnosti, pomanjkljive obrazložitve odločb domačih sodišč ter glede tega, da pritožniki niso imeli dostopa do ustavnega sodišča, ocenjujejo na državnem odvetništvu.

Sodne poti so pritožniki zdaj izčrpali.