Ne bi prišel operirat v Ljubljano, če ne bi videl poti naprej

Češki kirurg Roman Gebauer je v Ljubljani doslej operiral približno 150 otrok. »Nihče ni brez napak, zato je pomembno sestaviti dobro ekipo in delati v skupno korist.«
Objavljeno
14. junij 2018 08.00
Posodobljeno
14. junij 2018 10.27
Dr. Roman Gebauer, otroški srčni kirurg, enkrat ali dvakrat na mesec pride iz Prage v Ljubljano. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Maja Čakarić, Milena Zupanič
Maja Čakarić, Milena Zupanič
Ljubljana – Operacije otroških src spadajo med najzahtevnejše kirurške posege. V Sloveniji jih zadnja leta izvajajo predvsem kirurgi iz Prage. Pogovarjali smo se z dr. Romanom Gebauerjem, vodilnim češkim otroškim kardiokirurgom, predstojnikom tamkajšnjega univerzitetnega srčnega centra Motol.

Sešli smo se na dan, ko je še čakal, da se zdravstveno stanje otrok, ki jih je operiral pretekle dni v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana (UKC), stabilizira po uspešni operaciji. Dokler se ne vrne v Prago. Pridružil se nam je tudi njegov asistent, kardiokirurg Peter Bukovsky, ki vedno operira z njim.
 

Na operacijski mizi leži novorojenček, ki bi zaradi srčne napake umrl. Težek je komaj tri kilograme, vi pa v rokah držite skalpel in ste pripravljeni zarezati vanj. Kakšna čustva vas prevevajo takrat?


Seveda je težko, ko pred seboj vidiš nebogljenega otroka in moraš zarezati vanj. Osredotočiti se moram zgolj na težavo, na njegovo srce, ne na otroka. Če operiram najstnika, se pred operacijo z njim pogovorim, z novorojenčki s prirojeno srčno napako se iz razumljivih vzrokov ne morem, se pa z njihovimi starši. Včasih vidim otroke med igro, in ker vem, da jih bom operiral, postane kar stresno.

Stresno je tudi za starše. Zame je lažje, če ne vem ničesar o njihovi družini, a se moram o razmerah doma marsikdaj pozanimati. Pri materah preverim, ali je otrok prvorojenec, saj jih bolj prizadene, če je njihov prvi otrok resno bolan. Pomembno je tudi, ali je mama samohranilka, ker je od tega odvisno, kakšno čustveno podporo ima v družini. Bolezenske težave otrok lahko povzročajo tudi težave v zakonu: že tako in tako razpade približno 50 odstotkov razmerij, ob resnih boleznih srca ali možganov pa je stopnja 80-odstotna.

Vprašanje je tudi, kakšna je narava bolezni. Spekter srčnih operacij je velik. Pogosto zapiramo »luknjico« v srcu, se pravi prirojeno srčno napako v preddvornem pretinu. Vse okvare srca pa niso ozdravljive in v takšnih primerih lahko težave samo ublažiš.
 

V vsakem primeru ob operacijski mizi preživite več ur, kajne?


Drži, najkrajši posegi, ko, recimo, zapiramo »luknjico«, trajajo približno dve uri, daljši tudi do 12 ali še več ur. Večino jih kljub vsemu opravimo v petih.
 

Običajno smo lahko osredotočeni približno 45 minut. Kako se v koncentraciji mojstrite vi?


Z izkušnjami. Dobršen del mojega dela je rutinski. Najprej odpiramo prsni koš in počasi prodiramo v osrčnik, stoodstotna osredotočenost je nujna šele takrat. Traja približno tri ali štiri ure. Nato spet sledi rutinsko delo: ustavljanje krvavitve, šivanje, zapiranje prsnega koša.
 

Pri čemer vam pomaga en kirurg asistent.


Da, pri tako majhnem otroku več kot dva človeka niti ne moreta stati zraven.
 

Morda veste, koliko otrok ste doslej operirali?


Da, kakšnih sto vsako leto. V našem centru otroške srčne kirurgije na praški univerzitetni bolnišnici Motol izvede šest kirurgov vsako leto 500 operacij, še sto otrok pa operiramo v Keniji, Jordaniji, Maroku, Sloveniji.
 

V Ljubljani ste zdaj četrto leto. Koliko otrok ste operirali pri nas?


Približno 150. Najprej je sem prihajal en kirurg, od 1. maja, ko imamo drugačno pogodbo z UKC, prihajava dva. Tu sem z asistentom Petrom Bukovskym. Deset let že delava skupaj. Dobro poznam že njegovo družino. Druži naju kolesarjenje, veliko časa preživiva skupaj tudi na medicinskih odpravah v tujini.
 

S kom še sodelujete v ljubljanskem kliničnem centru?


Veliko kolegov imam, zdaj najbolj sodelujem z Martino Kranjc. Pred tem sem delal z Miho Weissem in Tadejo Kolar, ki sta nato zapustila oddelek. Vseh se žal ne spomnim, tako zaposlen sem, da se včasih ne spomnim niti imen svojih otrok. V vsakem primeru pa je nujno, da je med nami komunikacija tekoča in da med seboj izmenjujemo znanje.
 

Sta prenos znanja in izobraževanje kirurgov tudi postavki v pogodbi, ki jo imate podpisano z UKC?


Najbrž da. To počnemo rutinirano. Redno se dobivamo in izmenjujemo informacije o pacientih. V Ljubljani je nedvomno lažje kot na odpravah v tujini. Tukaj kardiologi pripravijo pacienta na operacijo, tako da ga kot kirurg praviloma vidim tik pred njo. Ponekod na odpravah nas čaka na primer 40 pacientov, mi pa vemo, da jih lahko operiramo le 15. Koga bomo, izberemo sami. Žalostno je gledati za starši, ki ostanejo brez upanja in lahko otroka zgolj odpeljejo domov. Ampak takšno je življenje. Takšne izkušnje so psihično izjemno zahtevne. Ko se čez eno leto vrnemo in preverimo, kako je z operiranimi otroci, marsikdaj izvemo, da so že umrli. Zelo pomembni so tudi oskrba po operaciji in življenjske razmere.


 

V tujino se torej redno vračate. Kako načrtujete obiske v Sloveniji?


Pokličejo me po potrebi. Najprej smo sem prihajali enkrat na mesec, potem smo bili tu pol leta, zdaj nas pokličejo in pridemo enkrat ali dvakrat na mesec, odvisno od pacientov.


Torej ste ves čas bodisi na nogah bodisi na letalu?


Večinoma. Gotovo bi bilo lažje, če bi manj operiral, na primer enkrat na teden, vendar mora biti kirurg v dobri delovni kondiciji. Da dobro opravlja svoje delo, jih mora operirati več kot sto na leto.
Štiriinpetdesetletni dr. Roman Gebauer se boleznim srca posveča 25 let. Najprej je bil leto dni zaposlen na kliničnem oddelku za kardiologijo, nato je bil tri leta splošni kirurg. Šele zatem se je speciliziral za otroško srčno kirurgijo. Več let je delal v Veliki Britaniji, na Danskem, v Saudski Arabiji, redno hodi na prostovoljne medicinske odprave v Jordanijo, Indijo, Maroko, Kenijo. Je predstojnik centra za otroško srčno kirurgijo v praški univerzitetni bolnišnici Motol in vodilni kirurg za to področje na Češkem.
 
Na Češkem imajo 12 srčnih centrov za odrasle paciente in enega za otroke. Kirurg na Češkem pridobi licenco za srčne operacije otrok, ko izvede 250 tovrstnih operacij. »Da si povsem samostojen in znaš izvesti vse operacije na srcu, moraš po mojem mnenju operirati najmanj deset let.«


Je smiselno v Sloveniji ponovno vzpostaviti center srčne kirurgije, če pri nas operacijo potrebuje osemdeset otrok vsako leto?


Seveda. V Nemčiji imajo 27 takšnih centrov za 80 milijonov prebivalcev. V nekaterih jih operirajo manj kot sto, drugod tudi petsto. Na Danskem, kjer sem delal, sta bila dva centra za skoraj šest milijonov prebivalcev, vendar je tamkajšnja vlada pozneje enega ukinila. Enako se je zgodilo na Švedskem. Čehov je deset milijonov in imamo en center za otroško srčno kirurgijo. Vsako leto jih torej operiramo 500. V Sloveniji lahko pričakujete 100 bolnikov. Torej bi potrebovali enega kirurga.

Odločitev o tem, kako organizirati center, boste morali sprejeti sami. Imate pa več možnosti. Sploh ni nujno, da je v njem srčni kirurg, morajo pa biti kardiologi. Tako ni idealno, ampak lahko vsaj sami diagnosticirate paciente, jih z nekaj pomoči operirate, zelo zapletene primere pa pošiljate v tujino. Tako kot zdaj. Imate pa dober potencial, da bi imeli več pacientov. Pomislite samo, kako veliko je območje nekdanje skupne države Jugoslavije. Ponekod takšne centre že imajo, ne pa povsod. V Bosni, Črni gori ali Makedoniji je veliko pacientov, ki čakajo na operacijo. Te države so kulturno blizu Sloveniji. Vaš kirurg bi torej lahko opravil 200 operacij na leto brez težav, kar bi moralo biti dovolj za vzpostavitev centra na novo. 


Vam je o tem že uspelo govoriti s kom iz vodstava UKC?


Sem, se pa vodstvo UKC pogosto menja.


UKC so zapustili številni kirurgi, intenzivisti, medicinske sestre, julija bodo odšli  zadnji trije kardiologi, ki so dali odpoved. Veste, s kom boste sodelovali po tem?


Tu bom še do oktobra. Ne bi pa hotel komentirati odhodov, saj ne poznam vseh podrobnosti.


Lahko sploh delate brez kardiologov?


Ne, srčni kirurg ne more delati sam. Če ekipe ni tam, kamor odhaja, jo mora pripeljati s seboj. Drugače je pri splošnih kirurgih ali travmatologih, ki z rentgenskih slik razberejo, kje je polomljena kost. Srčni kirurg srca ne more videti neposredno. Zato mi mora pomagati še kardiolog, brez anesteziologa in perfuzionista pa sploh ne morem storiti ničesar.


Kaj naredite, če se vrnete v Prago in se izkaže, da je treba otroka v Ljubljani zaradi zapleta ponovno operirati?


Ko pridem v Ljubljano, ostanem tu štiri dni. Operacije načrtujemo zgolj prva dva dneva, dva dneva pa nato počakamo, da vidimo, ali je otrokovo zdravstveno stanje stabilno. Odidemo šele, ko je stabilen. Če ni, odpovemo let. V Pragi so medtem še štirje kirurgi, ki lahko počakajo na naju.


Kaj pa če ima težave novorojenček in operacije ne morete vnaprej načrtovati?


Marsikaj lahko storimo vnaprej. Vem za mamo, ki nosi otroka s transpozicijo žil. Lahko rodi tu in gre nato z otrokom na operacijo v Prago. Tako jih operiramo najmanj 50 odstotkov. V nujnem primeru pošljemo letalo, ki pripelje novorojenčka in mamo v naš center. Možno je tudi, da pride nosečnica v Prago še pred porodom. Tako je najbolje, saj je tudi za otroka manj tvegano, če je še v trebuhu.


V katerem jeziku se pogovarjate s starši in svojimi kolegi v Ljubljani?


K sreči večina Slovencev govori angleško, če ne, imamo prevajalca ali pa za pomoč prosimo koga od slovaških kolegov, saj je slovaški jezik precej bliže slovenskemu kot češčina. Težave smo imeli na Kosovu, v Iraku, Libiji, Afganistanu. Malo z jezikom, malo s kulturo. Zgodilo se je, da so na posvete prihajali samo moški, saj ženskam to ni dovoljeno. Skratka, s Slovenijo smo si kulturno blizu in ni težko.


Kaj pa druge težave, na primer birokratske? Kako dolgo je trajalo, da ste sploh dobili licenco za delo pri nas?


Vse so uredili v bolnišnici, ni mi bilo treba niti stopiti v stik z zdravniško zbornico. Imam licenco tudi za delo v Veliki Britaniji. Na Danskem sem si jo moral urediti sam, ker sem z bolnišnico sklenil individualno pogodbo. Ko sem delal v Jordaniji, so mi jo uredili na veleposlaništvu.

»Zdravniki smo kot nogometaši, tudi mi smo kdaj utrujeni ali imamo slab dan. Seveda moramo dobro opraviti svoje delo.«


Ste vedeli za težave na naši otroški srčni kirurgiji še pred prihodom?


Uf, ne sprašujte me o težavah, teh imamo povsod dovolj, tudi v Pragi. Na Češkem imamo, denimo, premalo medicinskih sester. Le 20 odstotkov jih je pripravljenih delati v težkih razmerah. Zaradi pomanjkanja domačih prihajajo sestre iz Ukrajine. Težava je tudi, da kardiologi želijo delati v zasebnih klinikah in jih v bolnišnicah ni dovolj. Prav tako je težko prepričati mlade, da se nam pridružijo. Skratka, težave imamo vsi. Razumljivo, da tudi vi. Toda ali si lahko predstavljate boljše izhodišče, kot je vaše? Živite v prelepi deželi, od sosednjih držav ste oddaljeni samo po eno uro, denarja imate dovolj, bolnišnice delujejo. Precej vaših kirurgov je sicer odšlo v tujino, a vam lahko pomagajo. Problem je predvsem organizacijski. Ta oreh pa mi težko stremo.


Najbrž nas pekli, ker je bil program otroške srčne kirurgije še pred desetimi leti res dober.


Saj veste, vsi delamo napake. Je pa zoprno, če so na ogled vsem. Sam vem za napake svojih kolegov, oni vedo za moje, jih pa ne odpiramo javnosti. Zdravniki smo kot nogometaši, tudi mi smo kdaj utrujeni ali imamo slab dan. Seveda moramo dobro opraviti svoje delo. Nihče pa ni brez napak. Zato je pomembno sestaviti dobro ekipo in delati v skupno korist.


Vam v Ljubljani kdaj gledajo pod prste zaradi plače? Ne nazadnje ste za en dan dela plačani toliko kot slovenski zdravniki za ves mesec.


Tudi na Češkem je tako. Obstajajo plačni razredi, in ko si umeščen, nimaš veliko moči, da bi imel višjo plačo. Zato marsikdo odide v Nemčijo ali Veliko Britanijo. Ko sem prišel sem, je bila moja pogodba že pripravljena. Vaš UKC jo je podpisal z mojo bolnišnico. Pred tem so nas samo vprašali, ali se z njo strinjamo, in mi smo se. Plačilo sem dobil prek svoje bolnišnice.


Zdaj pa imate individualno pogodbo. Kakšna je cena kirurga v svetu?


Drži, pogodba med bolnišnicama je po šestih mesecih potekla. V tem prehodnem obdobju, ko tudi pri vas postavljajo srčni center na novo, ni šlo drugače. Za delo na humanitarnih odpravah v Jordaniji ali Indiji nisem nič plačan, so pa tamkajšnji kirurgi precej bolje kot mi v Evropi. Delajo večinoma v zasebnih bolnišnicah in jih plačujejo po izvedenih operacijah. Niti prihodki kirurgov v ZDA niso primerljivi z našimi. Tam zaslužijo milijone dolarjev. Srčni kirurgi v Evropi smo enako plačani kot, denimo, ginekologi ali dermatologi. Poleg tega ne moremo odpreti zasebne prakse tako kot kardiologi ali pediatri.


Ste razmišljali, da bi v Ljubljani ostali dlje časa? Ali da bi se sem preselili?


Mesec dni ali pol leta mi ni težko ostati. Dlje pa ne morem, saj moramo vzdrževati programe drugod, skrbeti moramo pa tudi za naše, češke paciente. Sicer pa menim, da smo v Evropi srečni, ker imamo tako dobro urejene zdravstvene sisteme. Z napakami vred. V nujnih primerih se pacientu ni treba tri dni voziti z vlakom, da bi prišel do kardiologa ali kirurga, kot sem to doživel v Indiji.

Vam pa moram povedati, da ne bi prišel v Ljubljano, če ne bi videl potenciala za organizacijo programa otroške srčne kirurgije. Ali pa bi prišel na kratko, pobral denar in odšel. Vem, da vam ni lahko. A ne zaradi denarja, ampak zaradi kompleksnosti sistema in dolgotrajnih težav, s katerimi se srečujete. To boste morali prebroditi sami.
»V Evropi smo lahko srečni, da imamo tako dobro urejene zdravstvene sisteme. Z napakami vred.«