(Ne)gospodarnost naročila osemkolesnikov za Slovensko vojsko

Ljubljana – »Ministrstvo za obrambo po potrditvi novega predloga za naročilo srednje kolesnih oklepnikov 8x8 z dne 15. decembra 2006 teh sprememb ni zavedlo v splošni dolgoročni program razvoja in opremljanja Slovenske vojske,« priznavajo v instituciji, ki jo je med letoma 2004 in 2008 vodil Karl Erjavec.

Odločitev oziroma »spoznanje« takratnega obrambnega ministra Erjavca, da bo moral zaradi pomanjkanja denarja tik pred zdajci, samo štiri dni pred podpisom pogodbe s finskim dobaviteljem osemkolesnikov, spremeniti naročilo, je torej nastala brez pravega in resnega strateškega premisleka. Slovenija je tako decembra 2006 namesto oklepnikov z zadostno ognjeno močjo, ki so jo predvidevali vsi razvojno usmerjevalni dokumenti, naročila povsem neprimerno oborožene, za povrh pa še 25 oklepniških šasij brez vrat, motorjev, menjalnikov, sedežev, koles...

A to pri nas ni kaznivo dejanje, saj je splošni dolgoročni program razvoja in opremljanja Slovenske vojske (SDPRO), kot pojasnjujejo na obrambnem ministrstvu, le najvišji razvojni usmerjevalni dokument, namenjen vojski, in ga je zato »treba razumeti kot usmerjevalni planski dokument, in ne kot dokument izvedbeno-operativne narave«. Resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja SV, ki bi jo z vidika gospodarnosti (negospodarnost posla obrambnemu ministrstvu navsezadnje očita že računsko sodišče) Erjavec po storniranju naročila in pisanju novega moral spremeniti, je državni zbor potrdil julija 2004, še v času Ropove vlade.

Ker se obrambno ministrstvo takrat kljub vedenju, da novo naročilo (s 15. decembra 2006) ne bo zadostilo niti eni v SDPRO zapisani vojaški formaciji, sestavljeni iz osemkolesnikov, ni odločilo za to, da bi zavedlo spremembe, je ostal isti tudi srednjeročni obrambni program (SOPR). SOPR 2007–2012 je takratna, Janševa vlada potrdila 23. marca 2006. Kot pojasnjujejo na ministrstvu, je »po potrditvi SOPR 2007–2012 obrambno ministrstvo skladno s pravilnikom o planiranju pripravilo dva nova predloga SOPR, v katerih so bile upoštevane nove planske predpostavke, vendar predlogov vlada ni potrdila«.

Čemu vojaški strateški dokumenti?

Odgovor tiči v gospodarnosti. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je na področju nacionalnih obrambnih sistemov (najprej v ZDA) začel razvijati proces načrtovanja, ki zagotavlja večjo gospodarnost pri upravljanju obrambnih virov. Dokumenti, kot sta SDPRO in SOPR, torej zagotavljajo, da se zastavljeni cilji dosežejo po določeni praviloma najučinkovitejši poti. Spremembe oziroma proste roke pri spreminjanju ciljev teoretično nikakor niso prepuščene le navdihu posameznikov, ampak resnim strateškim razmislekom, ki morajo potekati po predpisanih postopkih.

V konkretnem primeru, torej pri naročanju »slovenskih« osemkolesnikov, se je predvidena pot (število in predvsem konfiguracija oklepnikov) za doseganje določenega cilja (ta se je, mimogrede, spremenil šele z novim SDPRO 2010, ki je nastal na podlagi strateškega pregleda obrambnega resorja leta 2009 ter nove resolucije o državni varnosti) spremenila tako rekoč čez noč, brez pravega strateškega premisleka.

Vprašanje, zakaj je obrambno ministrstvo pred tem porabilo toliko časa in ljudi, da so prišli do prve poti (oblikovanje zahtev za prvotno število oklepnikov in njihovo konfiguracijo je potekalo dobrega pol leta, pri tem pa je sodelovalo več deset ljudi) za dosego istega cilja, je torej povsem upravičeno. Odgovor pa je spet – zaradi gospodarnosti oziroma zato, da se zagotovi čim manjša poraba davkoplačevalskega denarja. Medtem ko je Slovenija še poleti leta 2008 obljubljala Natu, da bo razvila eno srednjo in eno lahko bojno skupino, je nesporno dejstvo, da Erjavčevo naročilo nikakor ne zadošča tem obljubam za doseganje nacionalnih in zavezniških ciljev, čez nekaj časa na prvi tiskovni konferenci aktualne obrambne ministrice prvič javno in uradno predstavil njen takratni državni sekretar Uroš Krek.

To dejanje Karla Erjavca na prvostopenjskem sodišču ni bilo spoznano za krivo, saj je sodišče v obrazložitvi obsodbe navedlo, da opisani dokumenti niso pravno, ampak le politično zavezujoči. A to ne pomeni, da je bilo Erjavčevo naročilo gospodarno. Daleč od tega.