Ne gre za Štefaneca

Ko je novembra lani pravosodno ministrstvo v javno obravnavo posredovalo predlog novele zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, je bilo eno od prvih vprašanj ministru Goranu Klemenčiču, ali so zakonski popravki napisani tudi - ali zgolj - zato, da bi lahko predčasno razrešili predsednika protikorupcijske komisije (KPK) Borisa Štefaneca. V javnosti bolj ali manj velja, da je Štefanec ugrabil KPK, da delo komisije v sedanji sestavi, obremenjeno z medsebojnimi obračunavanji, pomeni popolno razgradnjo protikorupcijskega sistema. Minister je pričakovano takšna namigovanja zavrnil. Upravičeno. Protikorupcijska komisija pač ni vrednostna lastnina enega človeka.

Dosedanja praksa je naplavila toliko pravnosistemskih težav, da bi bilo skrajno neodgovorno in nedostojno, da bi se prizadevanja za izboljšanje ureditve osredotočila zgolj na to, kako se znebiti enega človeka. Zato niti v novem predlogu zakonskih rešitev po opravljenih strokovnih usklajevanjih ni več možnosti, da bi Štefaneca ali katerega koli drugega funkcionarja KPK razrešili zaradi osebne neprimernosti. Tako za razrešitev ostajajo dosedanji zakonski vzvodi, ali jih bo politika uporabila, bo znano septembra.

Od konca leta 2013, ko je odstopil nekdanji senat KPK, ki ga je vodil sedanji pravosodni minister, se strokovna, politična in laična javnost sprašujejo, kako se upreti korupcijskim tveganjem, ki jim je izpostavljena država. Stroka nima povsem enotnih odgovorov, za politiko se zdi, da razmišlja na način: manj nadzora - toliko bolje za nas, laična javnost pa učinkovitost pravne države brez dvoma sodi tudi po tem, ali je nadzor nad funkcionarji, predsedniki političnih strank, javnimi uslužbenci in drugimi, ki so zaposleni v širšem javnem sektorju, ustrezen. Veljajo enaka pravila za vse? Ali pa politika zgolj govori o neodvisnosti delovanja KPK, hkrati pa naredi vse, da bi jo omejila?

Da je Klemenčičeva KPK predčasno končala mandat, ker je presodila, da se vprašanje korupcije politizira in je postala stvar čistega populizma, hkrati pa je KPK imela »vpogled v to slovensko greznico«, je znano od novembra 2013. Je danes kaj drugače?

Vpogledi, tudi pravni, imajo različne razsežnosti, dejstvo pa je, kar je zdaj ključno, da je sodna praksa v zadnjem obdobju natančneje zarisala okvir delovanja protikorupcijske komisije. Ta pritrjuje temu, da niso sami po sebi sporni zakon ali postopki, ki jih ureja in določa veljavni zakon, temveč predvsem njihova uporaba, ki je bila nepravilna zaradi kršitve materialnih določb in postopkovnih pravic udeležencev postopka, ki jih vodi KPK. Bolj preprosto, tisti, ki jih je obravnavala KPK, v postopkih niso imeli enakovrednih možnosti v primerjavi z nasprotno stranjo. Zdaj naj bi bilo drugače. Iskanje ravnovesja med nadzorom nad lobiranjem, omejevanjem korupcijskih tveganj in bojem proti korupciji v različnih družbenih podsistemih ter varstvom pravic tistih, ki se znajdejo v teh postopkih, naj bi bilo bolj uravnoteženo. Bo? Spet bo na potezi politika.