Ne slepa igralka, le dobra ali slaba

Še vedno stereotipi o slepih in slabovidnih, spremembe počasne, hiter razvoj tehnologije se jim ne prilagaja.

Objavljeno
04. oktober 2019 17.00
Posodobljeno
04. oktober 2019 17.00
Igor Miljavec je prepričan, da bo sodelovanje vseh deležnikov omogočilo uspešnejše vključevanje slepih in slabovidnih v družbo. Foto Voranc Vogel
Zgodbe, ki nam jih vse pogosteje pripovedujejo ljudje iz ranljivih skupin, so ganljive, a bodrijo in opogumljajo duha. Vsakdo ima svojo zgodbo in naloga preostale družbe je, da jih sprejme kot običajne. Marsikaj je možno, je bilo sporočilo kulturno-izobraževalnega četrtkovega večera (Ne)vidni v Tolminu, ki sta ga pripravila Posoški razvojni center in novogoriško medobčinsko društvo slepih in slabovidnih.

»Zakaj moramo govoriti o našem vključevanju v družbo, če pa smo že od pradavnine del družbe? Toda bolj pomembno je, kakšen del družbe smo,« je nastavil zrcalo Evgen Bavčar, filozof, aktivist in fotograf, med drugim prejemnik nagrade državljan Evrope in najvišjega francoskega državnega odlikovanja vitez legije časti.

Bavčar kakršenkoli hendikep dojema kot odvzeto svobodo, saj da se posameznik s tem ne more razviti v življenju tako kakor preostala večina. »Ko govorimo o drugačnosti, je treba biti konkreten. O tem je treba govoriti na glas in tudi pokazati, kakšna je ta drugačnost, in nanjo opozarjati širšo družbo,« je dejal.

Toda pot vključevanja mora začeti posameznik, poudarja predsednik medobčinskega društva slepih in slabovidnih Igor Miljavec: »Ljudje, ki imajo težave, si tega ne priznajo vedno. Največje ovire so še vedno v naši glavi.« Zaradi sodelovanja razvojnega centra in društva je v zadnjih dveh letih izobraževanje za ranljive skupine precej bolj dostopno. »S takšnimi dogodki pokažemo, da so za to ciljno skupino programi izobraževanja vseživljenjskega učenja in rehabilitacije dostopni na celotnem območju severne Primorske. Pomemben je prav dostop do teh vsebin,« je prepričana Patricija Rejec iz razvojnega centra.

image
Izobraževanje slabovidnih in slepih je dostopno, prav tako ozaveščanje z javnimi dogodki. Foto Voranc Vogel


Abeceda vizualnega sveta

»Lokalno okolje postaja prijaznejše, dogajajo se velike spremembe, a vendarle smo šele na začetku. Še vedno je preveč analiz in premalo realizacije. Odgovornost je na institucijah, ministrih in društvih. Vsak naj opravi svoje delo, pa bomo uspešnejši,« je prepričan Miljavec. Državna sekretarka na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Martina Vuk ga je dopolnila: »S takšnimi dogodki bi radi naredili bolj vidne tiste, ki v skupnosti iz različnih razlogov niso toliko vidni. Včasih zato, ker nimajo dovolj možnosti biti dovolj glasni.«

Vendar zalogaj ostaja velik. Evgen Bavčar poudarja, da so slabovidni še vedno analfabeti glede vizualnega sveta. »Slepim in slabovidnim je treba dati osnove. Treba jih je opismeniti, jim predstaviti abecedo vizualnega sveta. Naš svet je namreč v 90 odstotkih vizualen, ni ne taktilen ne zvočen.«

»Sporočilo je, da smo del družbe tega sveta, da obstajajo društva, ki se trudijo prikazati to drugačnost drugim. In da je tudi v tej drugačnosti marsikaj možno. Ne gre le za solidarnost, ampak za sprejemanje.« Evgen Bavčar


Praktičnih težav v vsakdanjem življenju je še vedno preveč, dodaja. Aparati in kulturne dobrine, na primer, razen redkih izjem niso prirejeni za ljudi s posebnimi potrebami. »Kupite radio, mikrovalovno pečico ali pralni stroj, vse deluje na podlagi menijev za osebe, ki vidijo. Mimogrede pa bi jih lahko zvočno priredili tudi za slepe,« je poudaril.


Vojska lahko pomaga

V tem pogledu družba ni kaj dosti napredovala, je kritičen. Skoraj dvesto let mineva od iznajdbe Braillove pisave, ki je nastala na podlagi nočne pisave, ki so jo uporabljali francoski topničarji. Prav vojska bi po njegovem morala prispevati več. »Priča smo blaznemu napredku tehnologije, vojaški izumi pa so vedno v špici. A ga ni vojaškega znanstvenika, ki bi slepim posredoval odkritja za percepcijo, opazovanje in orientacijo. Skoraj dvesto let se ni zgodilo nič novega.«

image
Evgen Bavčar je kljub invalidnosti fotograf. Tokrat v družbi večkrat nagrajenega fotografa Srdjana Živulovića in tolminskega župana Uroša Brežana.


Bržkone bi bilo precej enostavno pripraviti elektronske bele palice ali celo elektronskega psa vodiča, navaja: »Ob napredku tehnike je to smešno enostavno. Še vedno pa tega ni, ker na to nihče ne misli. Izključeni smo iz tehnološkega napredka.«


Toliko, kot je vidnega, je tudi nevidnega

Slepe in slabovidne se potiska v dve skrajnosti, trdi igralka Metka Pavšič. »Tiste, ki so bolj uspešni, se zelo povzdiguje, pripisuje se jim skoraj nadnaravne sposobnosti. Za druge ostajajo stari stereotipi,« je dejala. Če jo mediji obravnavajo kot slepo igralko, ponori: »Ali ste morda že videli zapis debela igralka? Igralka z žolčnimi kamni? Najbrž niste. Zakaj bi torej mene označevali z mojo zdravstveno pomanjkljivostjo? Želim si biti videna kot dobra ali slaba igralka.« Njen poznejši dramski vložek je dokazal, da slepota res ni ovira za dober nastop.

image
S simulacijskimi očali se vidi svet (ne)vidnosti. Foto Voranc Vogel


Večer so prireditelji sklenili s fotografsko razstavo, ki odstira svet slepih in slabovidnih, ki se z izobraževanjem podajajo na pot samostojnosti, od nevidnosti do vidnosti njihovih talentov, znanj in uspehov. Tudi na umetniškem področju. Avtor razstave je slovenski fotograf in Pulitzerjev nagrajenec Srdjan Živulović, ki je skozi objektiv vedno iskal ranljive skupine, nazadnje pa sodeluje tudi s slepimi in slabovidnimi: »Oni vidijo stvari, ki jih jaz ne. Tako se moram naučiti, kaj čutijo, vidijo. Jaz se od njih učim, ne oni od mene. Naučil pa sem se, da toliko, kot je vidnega, je tudi nevidnega. Tega se nekateri ne zavedajo ali pa bistveno premalo.«