Tiskane izdaje
Majda Hrženjak, ki je tematiko neplačanega gospodinjskega, skrbstvenega dela že večkrat popisovala, pravi, da moški danes bolj pomagajo pri delu z otroki, ostalo večinoma ostaja ženskam. Te so še vedno manj plačane, dobijo slabša delovna mesta, na vodilnih položajih jih je precej manj kot moških ... Doma pa večinoma še vedno opravijo glavnino gospodinjskega dela, skrbi za otroke in starejše.
So ženske z emancipacijo torej dobile dvojno delo?
Če se moški zdaj bolj vključujejo v skrb za otroke, kar je predvsem posledica spodbujevalnih državnih politik (npr. očetovski dopust), pa delitev gospodinjskega dela ostaja ujeta v patriarhalni vzorec. Za preseganje te neenakosti je potrebno, da se moški prostovoljno odpovejo privilegijem, da je doma zanje poskrbljeno, to pa je, kot pravijo nekatere avtorice, »zavlačevana revolucija«.
Vendar mednarodne študije kažejo zelo različno situacijo. Na severu Evrope moški bistveno bolj sodelujejo pri gospodinjskem delu kot na primer na jugu ali vzhodu Evrope. Kažejo se tudi razredne razlike, ki pa jih ne gre poudarjati. Tipične (neo)tradicionalne oblike moškega hranitelja obstajajo tako v delavskem razredu kot na vrhu, v poslovni eliti. Kljub temu pa velja, da je bolj verjetno, da bodo moški z visoko izobrazbo opravili velik delež gospodinjenja v primerjavi z moškimi z nižjo izobrazbo. Po drugi strani se zdi, da z delom povezani uspeh zmanjšuje delež moškega gospodinjenja – moški z visokimi dohodki manj sodelujejo v gospodinjenju, še posebej če imajo njihove partnerke nižje dohodke. Pri moških, ki visoko vrednotijo enakost spolov, se kaže večje sodelovanje v gospodinjskem delu v primerjavi z moškimi, ki jim za enakost spolov ni mar. V mlajših parih je delitev gospodinjskega dela bolj enakomerna kot v starejših parih. Rojstvo otroka navadno poveča neenakosti v večini evropskih držav, ker ženske kot tiste, ki ostanejo na porodniškem dopustu, prevzamejo več odgovornosti za gospodinjstvo. Skratka, slika je raznolika, vendar ženske še vedno opravijo ogromen obseg neplačanega dela, ki je nujno potrebno za družbeno reprodukcijo.
Bi bilo bolje, če bi bilo to delo na neki način plačano, ovrednoteno?
Dokler te neenakosti vztrajajo, se mi kot finančno nadomestilo za to delo zdi ustrezno, da imajo ženske nekoliko višji odmerni odstotek pri izračunu pokojnine kot kompenzacijo za svoje neplačano delo. Še zlasti če upoštevamo, da ženske, tudi tiste, ki niso v partnerstvu, opravijo tudi večino oskrbe starejših.
Ampak tega ne bo več.
Ker v zasebni sferi še vedno vztraja kulturni vzorec, da so ženske odgovorne za skrbstveno delo v družini, se tudi strukturne neenakosti žensk na trgu dela nadaljujejo: v feminiziranih področjih dela so zelo nizki dohodki, žensk je bistveno manj na položajih moči in odločanja, plačna vrzel narašča, žensk je več v prekarnih zaposlitvah ... Do pred kratkim je bil prispevek žensk k reprodukciji družbe in delovne sile priznan na ta način, da so bile deležne pozitivnih ukrepov pri upokojevanju: nekoliko krajše delovne dobe in višjega odmernega odstotka za izračun pokojnine.
Pokojninska reforma iz leta 2012 je začela ukinjati pozitivne ukrepe z izenačevanjem dolžine delovne dobe, kar bo začelo polno veljati leta 2019. Aktualna pokojninska reforma pa predvideva popolno ukinitev pozitivnih ukrepov za ženske, torej tudi izenačitev odmernega odstotka za izračun pokojnine. Vendar ker ženske še vedno opravijo bistveno več za družbeno reprodukcijo nujno potrebnega dela, te neenakosti pa se še zaostrujejo (zaradi staranja prebivalstva, krčenja javnih skrbstvenih storitev, slabšanja delovnih pogojev), se ne zdi logično, da se pozitivni ukrepi umaknejo. To namreč pomeni polnjenje pokojninske blagajne z dodatnim obremenjevanjem žensk. Tako da pravo vprašanje tukaj je, ali je stanje enakosti moških in žensk res takšno, da ukinjanje pozitivnih ukrepov ne bo ogrozilo ekonomske neodvisnosti žensk v starosti, saj bodo po novem njihove pokojnine nižje.
Ali se še pojavlja občutek krivde pri predvsem karierno uspešnih ženskah, da doma naredijo premalo?
Mislim, da so ženske danes toliko ozaveščene, da se ne obremenjujejo pretirano z občutki krivde, če ne ustrezajo normam popolne gospodinje. Zelo problematično pa se mi zdi, da prevzemanje velikega obsega neplačanega dela za ženske pomeni, da imajo manj časa zase in za aktivnosti, kot so plačano delo, izobraževanje, politika, rekreacija – to pa ima posledice tako za njihovo politično in ekonomsko (ne)enakost kot tudi za njihovo zdravje.
Kako govoriti o »delu iz ljubezni«?
»Delo iz ljubezni« je preprosto evfemizem, ki prikriva izkoriščanje žensk za neplačano delo družbene reprodukcije. Aktualni vzorec družbene reprodukcije je po eni strani povezan s produkcijskim načinom, torej s kapitalizmom, ker logika večanja zasebnih profitov terja pozasebljanje stroškov reprodukcije delovne sile, po drugi strani pa s patriarhalnimi razmerji moči, v katerih je skrbstveno delo delegirano ženskam in »drugim« kot neplačano ali podplačano delo.
Kje so ključne pomanjkljivosti glede enakosti v Sloveniji?
Neurejenost sistema dolgotrajne oskrbe in pomanjkanje zavesti o tem, kako naraščajoče potrebe po oskrbi starajočega se prebivalstva vplivajo na položaj žensk, zlasti revnih, in na neenakost revnih v dostopu do oskrbe. Sicer pa menim, da so ukrepi usklajevanja, kot so fleksibilni delovniki, delo na domu, prilagojeni prihodi in odhodi na delo, neenakomerno razporejen delovni čas, samo povečali obseg časa, ki ga namenjamo delu. Če je skrb drug za drugega pomembna vrednota, potem naj ljudje ne bi bili prisiljeni, da svoje življenje organizirajo okoli dela in neprestane razpoložljivosti delodajalcu, kot so tendence zdaj, pač pa nasprotno, da vsi delajo manj. Debate o omejevanju delovnega časa in bolj enakomerni razporeditvi razpoložljivega in potrebnega dela med vse, o prilagodljivem povečevanju ali omejevanju števila delovnih ur glede na potrebe življenjskega obdobja ob ohranitvi obstoječe socialne varnosti in dohodka, o drugačnem naboru univerzalnih socialnih pravic, ki socializirajo sodobna družbena tveganja, o politikah, ki spodbujajo enakost vseh v distribuciji plačanega in neplačanega dela, bi morale biti pomembne, ne pa marginalne vsebine politike.
