

Toliko let že zarjani pojejo neprekinjeno. Njihove vrste se redčijo, pevci se menjajo, a kot pravi predsednik Igor Vodišek, zboru še zmeraj uspeva ohranjati tradicijo delavske in borbene pesmi in kar je za 85-letnika morda čudno ali bolje čudežno: zadnja leta je vse boljši, vidno napreduje. Tako se je na letošnji občinski reviji odraslih pevskih zborov glasila strokovna ocena »skupine«, ki jo sestavljajo trije prvi in štirje drugi tenorji ter šest prvih in osem drugih basov. Zato so se tudi uvrstili na regionalno tekmovanje in dobili vabilo na ljubljanski novembrski »festival« partizanske pesmi. Pevci strokovni napredek večinoma pripisujejo zborovodkinji Mihaeli Obrovnik.
Leto 1931. Kantina na Dobrni. To sta časovna in krajevna dimenzija nastanka moškega pevskega zbora Zarja, ki je prvotne finančne težave reševal s precej visoko članarino. Kasneje so jo zaradi gospodarske krize zmanjšali za skoraj polovico, danes pa, kot pravi Vodišek, ko beseda nanese na ekonomsko plat zbora, iščejo predvsem rešitev.
Prvi koncert so izvedli februarja 1932 v društvenem domu Svobode. Takrat je v njem pelo 25 pevcev. Preživeli so tudi požar, ki je le leto kasneje uničil del arhiva, preživeli so drugo svetovno vojno, v kateri je večina sodelovala v kulturni skupini četrte operativne cone štirinajste divizije, in enkrat bolj, drugič manj uspešno preživljajo tudi nove krizne čase. Poleg železnega »borbenega« repertoarja jim niso tuje niti narodne in ponarodele ter umetne pesmi domačih in tujih avtorjev.
Vitrino zarjanov krasijo številna priznanja, pohvalijo se lahko tudi s prvojunijsko občinsko nagrado, s kulturno plaketo Tončke Čeč in Gallusovo plaketo.
Komentarji