Nevarnost uporabe jedrskega orožja je vse večja

Ljubljana – Slovenija, na začudenje domače javnosti, septembra ni podpisala pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, ki prepoveduje njegov razvoj, proizvodnjo, posedovanje, uporabo in tudi grožnje z njim. Tega ni storila niti ena od članic Nata niti jedrske sile.

Medtem je prestižno Nobelovo nagrado za mir prejela prav kampanja za jedrsko razoroževanje Ican, ki si je deset let prizadevala za sprejetje omenjene pogodbe. Boljše podpore za njeno humano poslanstvo ne bi mogli dobiti, meni naš sogovornik Miroslav Gregorič in vabi, da se na spletni strani Mirovnega inštituta pridružimo peticiji, ki vlado poziva, naj pogodbo vendarle podpiše.

Zakaj bi Slovenija morala podpisati pogodbo o prepovedi jedrskega orožja (PPJO)?

Če resnično podpiramo prizadevanje za razorožitev, moramo takoj pristopiti k njej. Veliko mednarodnih pogodb prepoveduje določen tip orožja, ki pomeni preveliko tveganje za civilno prebivalstvo ali povzroči strašne bolečine vojakom: biološko in kemično orožje, protipehotne mine in kasetne bombe. Vse te pogodbe je Slovenija brez obotavljanja ratificirala. Ni logike, da bi to orožje prepovedali, jedrskega, ki ima še veliko hujše posledice, pa ne.

Kako gledate na besede premiera Cerarja, da prizadevanje iz pogodbe podpiramo, da pa je njena vsebina populistična in nerealna?

Ne vem, zakaj so jo potem podpisale najmanjše zahodnoevropske države, kot Vatikan, San Marino, Liechtenstein, in velike, kot Indonezija, Brazilija, Nigerija, Bangladeš, Mehika, Filipini, Vietnam. Niti ne vem, zakaj so jo podpisale Avstrija, Irska in Nova Zelandija, države z nesporno zahodno demokracijo. Julija je v OZN zanjo glasovalo 122 držav, septembra jo je na sedežu OZN podpisalo 53 držav, tri so jo že ratificirale. Ne vem, zakaj sta jo pozdravila sedanji in nekdanji generalni sekretar OZN. Obrazložitev Nobelovega komiteja ob podelitvi Nobelove nagrade za mir Icanu je zelo nazorna, dosegljiva je na internetu in jo je vredno poslušati.

So poleg članstva v Natu kakšni drugi razlogi, da pogodbe nismo podpisali?

Članstvo s tem nima nobene zveze. Ob referendumu za vstop v Nato se ni nihče hvalil z »razširjenim jedrskim odvračanjem«, ki bo bdelo nad Slovenijo in nam jemalo možnost suverenih odločitev. Tedaj ni nihče govoril, da bomo na naši zemlji gostili ameriško jedrsko orožje, podobno kot zdaj dela še pet evropskih držav kot nepotreben ostanek hladne vojne – Kanada in Grčija sta že prekinili gostovanje. Nihče ni omenil, da bo naša obramba temeljila na jedrskem orožju.

Ni mogoče zlorabiti referenduma za vstop v Nato in sporazum z Natom, da ti potem na nekem sestanku v Varšavi spremenijo pravila igre, za katera nihče, niti državni zbor, ne ve. Pristop Slovenije k PPJO pomeni le, da se bo seznam držav v coni brez jedrskega orožja povečal za eno državo. Ne bo nobenega neposrednega vpliva na Nato, niti na jedrske sile in velesile v Natu – Francijo, Veliko Britanijo in Ameriko.

Glavni vzrok za nepodpis pogodbe je cagavost slovenskih oblasti. Ne upamo si priznati Palestine, ne upamo si notificirati nasledstva avstrijske državne pogodbe, ne upamo si reči ne pritiskom Nata, kjer menda soglasno odločamo.

Je res najbolj problematično, da k pogodbi niso pristopile jedrske sile?

Jasno je, da je države z jedrskim orožjem ne bodo prve podpisale. Nihče ni bil tako naiven. Pomembno je, da jo v prvi fazi podpiše čim več drugih držav, ki tega nehumanega orožja nimajo, ter s tem de facto razširijo cone brez njega, v katerih sta trenutno 102 državi. S tem se bo počasi stopnjeval pritisk na države, ki ga imajo, da se po 47 letih od sprejetja pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT) lotijo razorožitve.

Pritisk se bo še okrepil, ko bodo k PPJO pristopile države, o katerih ne vem, kako jim uspeva, da kljub članstvu v NPT na svojem ozemlju še vedno gostijo tuje jedrsko orožje. To so Belgija, Nizozemska, Nemčija, Italija in Turčija.

Ali z nepodpisom spodbujamo situacijo, v kateri ima jedrsko orožje vse več držav? Trend zadnjih let, ko se je število teh zmanjševalo, se, kot kaže, obrača.

Posredno da, če bi obveljala sedanja pat pozicija v jedrski razorožitvi. Pogodbenice NPT so se leta 1995 po mučnih pogajanjih odločile za paket ukrepov, na eni strani za podaljšanje pogodbe za nedoločen čas, na drugi za ukrepe za razorožitev, ti pa do danes niso zaživeli v celoti. Pogodbo o prepovedi testiranja jedrskih bomb je sicer ratificiralo 166 držav, a nekaj ključnih, ki imajo jedrsko orožje – ZDA, Kitajska, Izrael, Indija, Pakistan, Severna Koreja –, je ni. Manjka tudi ratifikacija Egipta in Irana, zato pogodba po 21 letih še ne velja. Pogajanja o pogodbi o omejitvi proizvodnje jedrskega materiala za bombe se niso niti začela.

Tudi glede univerzalizacije NPT, h kateri naj bi pristopile tiste države, ki še niso, ni bilo napredka. Ne izvaja se dogovorjenih 13 praktičnih korakov za razorožitev iz leta 2000 niti 22 ukrepov iz akcijskega načrta iz leta 2010. Napovedane konference o ustanovitvi cone brez orožja za množično uničevanje na Bližnjem vzhodu ni bilo zaradi izraelskega nasprotovanja in blokad drugih držav.

Vse to kaže na trajno blokado na poti v jedrsko razorožitev. Dokler bodo nekatere države vztrajale, da je jedrsko orožje porok za njihovo nacionalno varnost, bo obstajala aspiracija nekaterih drugih držav – mogoče celo legitimna – da si tudi one zagotovijo takšno jamstvo. To pomeni nadaljnji pritisk na proliferacijo jedrskega orožja in ne smemo pozabiti, da je po tej logiki jedrsko orožje razvila Sovjetska zveza in kasneje vse druge države, ki ga imajo.

Ugiba se, da bomo v prihodnosti videli japonsko, nemško, iransko in saudskoarabsko oboroževanje z jedrskim orožjem.

Najverjetneje. Mogoče se bo oborožila tudi Južna Koreja, a težko je napovedovati. Lahko se zgodi, da se bodo nekatere države zaradi dvolične igre jedrskih velesil (Kitajske, Francije, Rusije, Velike Britanije in ZDA), ki so do zdaj dopuščale jedrsko orožje v Indiji, Pakistanu, Izraelu – ob nastajajoči članici jedrskega kluba Severni Koreji –, tudi same oborožile. Razen Saudske Arabije so vse druge tehnološko dovolj razvite, da bi lahko v kratkem času razvile svoje atomske bombe. Pot v to smer bi bilo izzivanje nesreče.

Kakšna je realna nevarnost uporabe jedrskega orožja glede na dogajanje, od napetosti med Natom in Rusijo, ZDA in Severno Korejo, Indijo in Pakistanom?

Upam, da ni nihče tako nor, da bi začel jedrsko vojno. Vendar obstaja kar nekaj žarišč, kjer vojna s klasičnim orožjem, kibernetskim orožjem in propagando že poteka, denimo v Siriji, Jemnu, Afganistanu, mogoče v Libiji. V Siriji so vključene štiri države z jedrskim orožjem, Rusija na povabilo sirske vlade, ZDA, Francija, Velika Britanija in Izrael na strani »zmernih upornikov« ter mogoče posredno celo Isis. Na kateri stopnji eskalacije bi ena stran uporabila prvo atomsko bombo? Ne smemo pozabiti, da Izrael samo čaka na pravi izgovor, da bi začel vojno z Iranom, ki bi jo seveda morale dokončati ZDA.

Napetost narašča tudi v Severni Koreji.

Kdo 64 let nasprotuje mirovnemu sporazumu? Na Korejskem polotoku se izmenjujejo testne izstrelitve balističnih raket in eksplozije jedrskega orožja na severu in vojaški manevri Južne Koreje, ZDA in Japonske na jugu. Ti manevri redno vključujejo tako scenarij obglavljenja vodstva Severne Koreje kot prelete ameriških strateških bombnikov, ki lahko nosijo jedrsko orožje. Preleti potekajo v spremstvu lovskih letal ZDA, Japonske in Južne Koreje,

Celo generalni sekretar Nata se je vključil v besedni boj proti Severni Koreji, da o obmetavanju z žalitvami po medijih in družbenih omrežjih ne govorim. Scenarijev možne uporabe jedrskega orožja v zvezi s Severno Korejo raje ne preigravam, saj so razmere napete, možnosti za eskalacijo po nesreči ali neumnosti pa še večje. Vsekakor bi žrtve šteli v milijonih v Južni Koreji in na Japonskem, Severna Koreja bi bila uničena. Velika uganka bi bila tudi reakcija Kitajske in Rusije po prvi eksploziji bombe v njuni neposredni bližini. Od konca hladne vojne še ni bilo takšne nevarnosti za uporabo jedrskega orožja, kot je danes.

Ker gre za enega najbolj zaprtih režimov, natančnih podatkov o uspešnosti severnokorejskega jedrskega programa nimamo.

Program razvoja jedrskega orožja je po zunanjih pokazateljih zelo uspešen. Od prvega jedrskega poskusa leta 2006 do septembra letos, ko so izvedli šesti poskus z močjo med 80 in 250 kilotonami (ena kilotona predstavlja moč eksplozije tisoč ton TNT), so se očitno z vsakim poskusom nekaj naučili in postopoma povečevali moč. Vseh šest poskusov so zaznale mednarodne seizmološke postaje in CTBTO. Ocenjuje se, da ima Severna Koreja od deset do dvajset atomskih bomb. 

Ne ve pa se, koliko raket imajo in ali jim je res uspelo narediti tako majhno jedrsko orožje, da ga lahko vgradijo v konico balistične rakete. Ne ve se niti, ali so izdelali take konice, ki bi tako dobro preživele vrnitev iz vesolja v atmosfero, da se atomsko orožje ne bi poškodovalo.