Nevidna meja med strupi in zdravili

Toksikologija: Kalijev klorid kot zdravilo in sestavni del smrtonosnega koktajla.

Objavljeno
24. februar 2015 15.49
Brane Maselj, Panorama
Brane Maselj, Panorama
Kalijev klorid je vodeno bela, v vodi topna snov, ki jo lekarne prodajajo v 500-miligramskih tabletah za nadomeščanje kalija v organizmu. Nič nevarna, komaj kaj toksična sol pa postane naš smrtni sovražnik, če je organizem dobi preveč.

Ko je nečesa preveč, takrat postane zadeva zanimiva za toksikologe, ki prisegajo na relativnost in znamenit Paracelsusov izrek, da je vse strup in nič ni nestrupeno ter da samo količina določi, ali je neka snov strup ali ne. V toksikologiji so znani celo primeri resnih zastrupitev z navadno kuhinjsko soljo in tudi z vodo v izjemnih okoliščinah, čeprav sta to snovi, brez katerih ne moremo živeti.

Običajno pa se v vsakdanjem življenju srečujemo le z omejenim številom spojin, ki se lahko zaradi dostopnosti ali popularnosti pojavljajo kot strupi pri akutnih zastrupitvah. Kalijev klorid, ki je postal razvpit po decembrski evtanazijski aferi na ljubljanskem kliničnem centru, je na dnevni svetlobi precej benigna snov. Oglaševalci celo pomagajo trgovcem prodajati banane, češ da vsebujejo veliko tega elementa. Vendar pa je v količini 100 mililitrov nenadoma postal smrtonosna grožnja za 83-letnega bolnika v ljubljanskem kliničnem centru.

Hkrati pa ga v majhnih količinah zdravniki pogosto dodajajo v infuzijske raztopine svojih pacientov, ker se pravilna raven kalija v krvi, ta je pogoj za normalno delovanje organov, zaradi bolezni ali zdravil lahko preveč zniža. Zaradi nekaterih bolezni se raven kalija lahko v krvi tudi zviša. Zato je treba pri negi pacientov še posebno pozornost posvečati koncentraciji natrija, kalija in drugih elektrolitov v krvnem serumu in paziti na njihovo pravilno razmerje. Če se koncentracija kalija v krvnem serumu poveča na vrednosti 7–8 mmol/L, se toksični učinki kalija že lahko pokažejo, koncentracije nad 8–10 mmol/L pa so lahko smrtne, ker privedejo do blokade srca, razloži dr. Majda Zorec Karlovšek, ki se je s problemi forenzične toksikologije ukvarjala pri svojem poklicnem delu.

Smrtonosni eksekutor

Ker učinkovito ustavlja srce, je bil kalijev klorid izbran tudi kot eden izmed treh eksekutorjev pri smrtni kazni, kakršno še vedno uporabljajo v nekaterih ameriških državah. Izvrševalci kazni vbrizgajo praviloma tri različne snovi v določenem zaporedju. Vsaka izmed njih zadostuje za smrtonosni odmerek in deluje po sebi lastnem mehanizmu. Gre za kombinacijo anestetika (natrijev tiopental ali pentobarbital), mišičnega relaksansa (pankuronijev bromid) in našega znanca kalijevega klorida.

Kako delujejo, pojasni Majda Zorec Karlovšek: »Natrijev tiopental ali pentobarbital sta kratkodelujoča barbiturata, ki uspavata osebo v času 30 sekund in delujeta depresivno na center za dihanje in vodita do prekinitve dihanja. Pankuronijev bromid povzroči paralizo skeletnih mišic in diafragme, kar vodi do ohromitve dihanja in zadušitve. Kalijev klorid ustavi delovanje srca.«

Smrtni primeri zastrupitve s kalijevo soljo so opisani tudi v strokovni literaturi, vendar pa je posmrtna diagnostika suma zastrupitve s kalijem zelo zahteven postopek, pravi toksikologinja. Meritve kalija v telesnih tekočinah, odvzetih po smrti, same po sebi namreč niso nedvoumen dokaz zastrupitve s kalijevimi solmi. Kalij namreč zaradi posmrtnih sprememb prehaja iz celic, v katerih je prisoten v pomembno višjih koncentracijah, v izvencelične tekočine, kot so krvni serum, možganska tekočina, očesna steklovina, tako da so na primer visoke koncentracije kalija v krvnem serumu oziroma v krvi, odvzeti po smrti, na primer v vrednostih od 15 do 22 mmol/L in več, nekaj povsem običajnega. Merjenje kalija v očesni steklovini, odvzeti iz trupla, je celo ena izmed metod za določevanje časa, ki je pretekel med smrtjo osebe in najdbo trupla. Za potrditev smrtne zastrupitve s kalijem morajo obstajati še dodatni dokazi, na primer najdbe ostankov strupa, navedbe prič, indici o izvoru (nakupu, pridobitvi) strupa ...

Strupov, ki lahko ubijejo človeka, je na zaklenjenih policah lekarn in tudi v naravi veliko. Toksikologinja, ki je 40 let opravljala analize, povezane z uporabo strupenih snovi na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani, pravi, da je strupov, s katerimi v okolju pridemo v stik, zelo veliko in so pomembni, ko govorimo o kroničnih obremenitvah. Kot izvor akutnih smrtnih zastrupitev je spoznala nekako 100 do 200 snovi. Za lepo smrt, kakor iz grščine dobesedno prevajamo besedo evtanazija, seveda niso primerne vse; nasprotno, marsikateri strup povzroča umiranje v bolečinah in dolgotrajni agoniji.

Ljudje v stiski zato sami, vsaj v Sloveniji je tako, neradi posegajo po zastrupitvi, ko se odločijo dvigniti roko nadse. Majda Zorec Karlovšek, ki je nekoč delala študijo o strupih in samomorih, se spominja, da so se strupi in zdravila pojavljali kot vzrok samomorilnih smrti komaj v desetini primerov. Samomorilci si v naših krajih najpogosteje sodijo z vrvjo ali skokom z višine in zadnje čase vse več s strelnim orožjem. Vendar so prav zdravila, pomirjevala in antidepresivi najpogostejši, kar v 80 odstotkih, pri poskusih samomora, ki se končajo s pravočasno intervencijo in zdravniško pomočjo.

Od arzena do heroina

Na zastrupitev toksikolog posumi po značilnem poteku bolezni, po navedbah zastrupljenega ali ljudi iz njegove okolice, ostankih strupa, opažanju obducenta in seveda rezultatih toksikološke preiskave. V prvih letih po drugi svetovni vojni so se slovenski toksikologi pogosteje srečevali z namernimi (umori, samomori) zastrupitvami z arzenom, v petdesetih letih je bil kot sredstvo za samomorilne zastrupitve popularno razkužilo lizol, opisani pa so tudi primeri nezgodnih zastrupitev s cianidnimi ampulami v šestdesetih letih. V začetku sedemdesetih let so bile opisane mnoge usodne zastrupitve z barbiturati, saj so jih vsebovala zdravila proti bolečinam, ki so se dobila v lekarnah brez recepta, v sedemdesetih in osemdesetih letih se je povečevala prisotnost benzodiazepinskih pomirjeval v našem prostoru in tudi zastrupitev z njimi. V devetdesetih letih in prvih letih novega tisočletja se je povečala pojavnost prepovedanih drog in z njimi povezanih smrti (heroin, metadon).

Vseskozi so prisotne tudi smrtne zastrupitve z ogljikovim monoksidom, ki se pojavlja, kjer koli je gorenje, izpušni plini motornih vozil, pa tudi posamezne zastrupitve s pesticidi, predvsem na ruralnih območjih, pa zastrupitve z gobami, strupenimi rastlinami – velikokrat zaradi nepoznavanja in zamenjav.

Za evtanazijo, ki vključuje pomoč drugega pri samomoru in je pri nas prepovedana, izvajajo pa jo nekatere ustanove, kot je Dignitas v Švici, pripravi strokovno usposobljeno osebje ustrezen (smrtni) odmerek uspavala. Oseba napoj popije sama ali pa sama sproži postopek injiciranja v žilo. Razen o samem postopku je na toksikoloških kongresih veliko razprave tudi o tem, ali je do zadnjega trenutka spoštovana in upoštevana zavestna odločitev posameznika, ki želi tako zaključiti bitko z neozdravljivo boleznijo, pravi Majda Zorec Karlovšek.

Sama se je kot zastopnik za pacientove pravice srečevala z bolniki, ki so povsem preudarno razmišljali tudi o tem, da nekega dne kot hudo bolni pacienti ali poškodovanci ne bi hoteli, da jim zdravniki umetno podaljšujejo življenje. Možnost, da to voljo izrazijo, imajo na podlagi pravilnika, podzakonskega akta zakona o pacientovih pravicah, katerega sestavni del je izjava o vnaprej izraženi volji, s katero pacient pisno izjavi, v katerih primerih ne dovoljuje več določene zdravstvene oskrbe.

V treh letih, ko je opravljala to funkcijo, je imela šest primerov. Vsi pacienti so bili starejši, intelektualci, ki so vedeli za to zakonsko možnost in so prišli na lastno pobudo, formular pa so izpolnili ob pomoči izbranega osebnega zdravnika: »Spodobno umiranje, kar koli si že pod tem izrazom predstavljamo, predvsem ne bi smelo biti povezano z bolečinami in trpljenjem. Veliko ljudi se smrti ne boji, temveč utrujeni od bolezni nimajo več moči za boj, zato se mnogokrat pojavljajo želje in odločitve za ta korak, ki bi pomenil prekinitev življenja, ki je samo še vegetiranje. Zato podpiram pacientovo pravico do odločitve kot izraz osnovne norme spoštovanja človeka vrednega življenja.«