Neznosna lahkost prepisovanja

Strpnost, s katerim obravnavamo plagiatorstvo, je posledica podcenjevanja intelektualnega dela in stvaritev.
Objavljeno
03. avgust 2012 22.41
Matija Grah, Panorama
Matija Grah, Panorama
Ljubljana – Če ukradete knjigo, je vaše dejanje opisano v kazenskem zakoniku. Zagrešili ste kaznivo dejanje. Preganjali vas bodo. Sodni mlini se bodo zavrteli sami od sebe. Če pa knjigo prepišete, boste naleteli na nenavadno strpnost do vašega ravnanja. Zakaj je tako?

»Plagiatorstvo je, poenostavljeno rečeno, neupravičeno prisvajanje tuje intelektualne lastnine oziroma predstavljanje tujega avtorskega dela kot svojega,« pojasnjuje vodja Centralne ekonomske knjižnice na ljubljanski ekonomski fakulteti Ivan Kanič.

Pojavne oblike plagiatorstva so raznovrstne. Nemara najpogostejše – in tudi najbolj banalno – je dobesedno prepisovanje besedila drugega avtorja, ne da bi prevzeto besedilo opremili z navednicami in navedbo vira. A kot na svojem blogu opozarja upokojeni profesor veterine Franc Viktor Nekrep, je z navedbo vira treba opremiti tudi parafraziranje idej drugega, pri katerem tujo avtorsko misel predstavimo z drugimi besedami oziroma s spremenjenim besednim naborom, pa tudi povzemanje (sumiranje) idej drugega, pri katerem tujo misel predstavimo v skrajšani obliki. A, paradoksno, tudi če vestno upoštevamo zapovedi citiranja in navajanja virov, še vedno lahko zagrešimo plagiat. »Dvajset strani tujega dela, ki jih prepišete kot navedek z navedbo vira, ne pomeni več citata,« opozarja Ivan Kanič. »To je samostojno poglavje, ki ga smete vključiti samo z izrecnim dovoljenjem avtorja, pri čemer morate zadnjega tudi navesti kot avtorja – in sicer ne kot avtorja citata, temveč poglavja.«

Meje vsemogočnega Turnitina

Podobno kot na ljubljanski ekonomski fakulteti tudi na fakulteti za družbene vede izvirnost vseh zaključnih študentskih del – pa naj gre za diplome, magisterije ali doktorate – preverjajo z računalniškim programom Turnitin. »Preden študent odda zadnjo, od mentorja že odobreno verzijo diplome,« razlaga politolog in prodekan FDV dr. Jernej Pikalo, »mora le-to vstaviti v program Turnitin, ki izračuna indeks podobnosti (similarity index), ki ga študent vpiše v obrazec o oddaji diplome, ki ga nato podpiše še mentor. S tem dosežemo dvoje: prvič, da je mentor seznanjen z indeksom podobnosti, in drugič, da mentor potrdi, da stoji za oddano nalogo.«

Problem namreč je, da absolutne višine indeksa podobnosti, do katere bi besedilo še veljalo za izvirni izdelek, od te dalje pa za plagiat, ni mogoče določiti. To še posebno velja za družboslovna dela. Vloga mentorja je zato nepogrešljiva.

A računalniški program Turnitin ima še druge pomanjkljivosti. »Program je usmerjen predvsem v angleški jezik,« razlaga Kanič. »Verjetnost, da je neki ameriški študent študiral neangleško literaturo, je razmeroma majhna. Nasprotno pa je verjetnost, da je slovenski študent uporabljal neslovensko literaturo, zelo velika. Če je prevedel tekst iz angleščine v slovenščino, je velika verjetnost, da program tega ne bo odkril.« Meje Turnitina so kratko malo meje slovenskega jezika.

Poleg tega je učinkovitost programa odvisna od obsežnosti baze tekstov, s katero primerja dano besedilo. Elektronska baza Centralne ekonomske knjižnice obsega približno osem tisoč diplom, magisterijev in doktoratov, ki so nastali v zadnjih dobrih desetih letih, in ki se jim vsako leto pridruži od osemsto do tisoč novih zaključnih del, pojasnjuje Kanič. To je razmeroma malo.

In prav zaradi vsega naštetega, poudarja Pikalo, »je vloga mentorja tako pomembna. Če greste v Nemčijo, si tam v knjižnici skopirate doktorat in ga prevedete kot svojega, vas Turnitin ne bo zaznal. Mentor pa je edini, ki vas zares pozna. On ve, koliko ste sposobni narediti v letu dni, in tudi ve, da mu niste z jasnega neba prinesli 250 strani teksta, ampak ste postopno, po številnih skupnih konzultacijah z njim napisali končno besedilo«.

Širjenje prisvajanja tuje intelektualne lastnine

Je plagiatorstvo bolj razširjen pojav kot nekoč ali pa se o njem samo pogosteje govori? Dr. Jernej Pikalo meni, da ga je več, njegov razmah pa je mogoče pripisati tudi novim tehnologijam. Te, presenetljivo, učinkujejo na dva načina. Po eni strani plagiatorstvo olajšujejo: priročnost ukaza »kopiraj – prilepi« nam omogoča, da se z zgolj nekaj kliki računalniške miške polastimo tujega besedila. Po drugi strani pa olajšujejo tudi njegovo odkrivanje: odkar so diplome, magisteriji in doktorati objavljeni na spletu, pojasnjuje Kanič, vsakdo v njih lahko prepozna podobnost. »Karkoli se kdaj pojavi na spletu, prej ali slej postane javno.«

K širjenju plagiatorstva med študirajočimi je pripomoglo tudi razmah visokošolskega izobraževanja. Zaradi večje obremenjenosti univerzitetnih profesorjev je klasičnih, ustnih izpitov čedalje manj, vse več pa je predmetov, pri katerih se izpitne obveznosti opravijo s seminarskimi ali drugimi pisnimi nalogami.

Plagiatorstvo – res le kavalirski delikt?

Če ukradete knjigo, je vaše dejanje že vpisano v kazenski zakonik. Zagrešili ste kaznivo dejanje, zato vas bodo sodno preganjali. Če pa knjigo prepišete, boste naleteli na neko čudno toleranco do vašega ravnanja.

Biti pošten ne pomeni samo, da sosedu ne izmaknete mleka izpred vhodnih vrat, ampak tudi, da si ne prisvajate del, ki jih je ustvaril njegov um, odgovarja Kanič. »Vzemite nedavno državno proslavo: umetnike so postavili pred dejstvo, češ, če ste umetniki in narodno zavedni, boste brezplačno sodelovali na proslavi. Ampak varnostnike, gasilce ali tiste, ki so nosili stole za povabljene, so pa plačali. Skratka, materialne stvaritve cenimo, intelektualne pa so še vedno podcenjene.«

To različno vrednotenje materialnega in duhovnega se pokaže tudi, ko v primeru sankcioniranja nesprejemljivega vedenja. »Če nekdo vlomi v hišo, mi ukrade televizor in pokličem policijo, se stvari začnejo nekako same od sebe. Če pa mi kdo ukrade znanstveno delo in ga objavi pod svojim imenom, se ne zgodi nič. Lahko ga tožim, a šele če tožbo dobim, lahko od njega kaj izterjam. Tu očitno nekaj ni v redu,« opozarja Kanič.

Še več, kraja intelektualne stvaritve pogosto ni sankcionirana niti z moralno obsodbo neodobravanja. »Na poštarja, ki izmakne eno pokojnino, vsi kažejo s prstom. Če pa kdo ukrade več sto strani intelektualne lastnine, nanj ne kažejo na cesti, češ, ta je pa kradel,« slikovito popisuje Ivan Kanič. Prav v tem se nemara skriva tudi pozitivna plat sedanjih plagiatorskih afer: povečale bodo senzibilnost javnosti za takšna ravnanja in razširile zavest o njihovi nedopustnosti.

Vrednost akademskih nazivov

Med družbenimi okoliščinami, ki spodbujajo plagiatorstvo, Pikalo izpostavlja mnenje, da »kljub zmešnjavi vrednot, ki je značilna za postmoderne družbe, akademski nazivi še naprej ohranjajo svojo vrednost. Še vedno so najbolj sprejemljiva oblika družbene promocije.« Če se pohvalite, da imate zelo veliko denarja, vas bodo prej ali slej pogledali postrani, ob omembi vaše doktorske titule pa se bodo zgolj spoštljivo odzvali. »Ker se ljudje tega zavedajo, poskušajo marsikaj, da bi se polastili akademskih nazivov,« pojasnjuje dr. Jernej Pikalo.