»Ni človeka, ki bi mu bili prav čevlji Janeza Drnovška«

Zagorje - Sneg je zdrav, nosi mir in pozitivno energijo, je Janez Drnovšek, kot bi se opravičeval, zakaj bolj uživa v ostrih zimah Zaplane kot milostih Ljubljane, pojasnjeval leta 2006. Takrat je prvič javno spregovoril o svoji bolezni. Ob peti obletnici smrti, mu je na zagorski grob nasulo snega, da ga je še Zaplana redko katero zimo premogla toliko.

A miru današnji sneg ni prinesel v Zagorje. V mestni park so se številni že dopoldne prišli poklonit spominu človeka, po katerem nosi ime: Janeza Drnovška, ustanovitelja Gibanja za pravičnost in razvoj (GPR), nekdanjega predsednika SFRJ, predsednika slovenske vlade in države ter častnega občana Zagorja. Stane Pejovnik, predsednik GPR, in zagorski župan Matjaž Švagan sta ob vznožje kipa položila venec. »V spomin nanj in v čast njegovim načelom,« je dejal Švagan. Med načeli je poudaril poštenje v politiki in interese ljudi, ki naj bodo vedno pred interesi strank.

V bron ulita Drnovškova podoba, nad katero se je v zadnjih letih razlilo toliko žolča, je ob peti obletnici dobila svoj zaokroženi smisel: osemstokilogramski kamniti dodatek. Pokojnikovih svojcev in visokih politikov h kamnu ni bilo. Tako kot ne leta 2009 k bronu, delu kiparja Mirsada Begića. »Kamen se zliva s podobo kipa, je njen logični zaključek. Glede na dramo, ki se je zadnja leta dogajala, sem takšen zaključek pričakoval. A pomembneje od vsega je, da sta zmagali morala in etika,« ni skrival čustev mojster Begić. Švagan pa je prepričan, da kamen ne bo doživel usode kipa: da svojci tej zaokrožitvi celote ne bodo nasprotovali.

Janez Drnovšek je znal razbesneti politike, na svojo stran pa dobiti simpatije množic, pravijo Zagorjani. Z učlovečenjem, ki je v bolezni postalo njegova nova filozofija, nikogar ni pustil neprizadetega. Večino je navdušil, bili pa so tudi taki, ki so njegov nov, poduhovljen pogled na svet, ki je temeljil na etiki vrednot, imenovali norost. A Drnovšek se ni menil za tovrstno raven zavesti. Janez Drnovšek, se spominja Švagan, je bil utelešenje tega, čemur rečemo »bistvo je očem nevidno«. »Bistvo njegovega značaja, mišljenja, dojemanja drugih, skratka njegovega duha in delovanja očem res ni bilo vidno. Njegovo bistvo, ki se je kazalo v osebnem poštenju in v prizadevanjih za napredek Slovenije, si lahko preprosto začutil. Če za koga, je zanj veljalo, da je za dela, ki jih delaš in deliš z drugimi, dovolj, da napolnjujejo tebe in tistega, ki si mu jih namenil. To je Drnovškov svetovni nazor, njegova zapuščina Zagorjanom. Vsakršne drugačne interpretacije njegovih besed in dejanj še po petih letih zvenijo le kot slaba kopija originala.« Slovenija po njegovem mnenju še ne premore politika, ki bi mu bili prav Drnovškovi čevlji.

Na aktualno slovensko politično sceno se je v duhu predhodnika odzval tudi Stane Pejovnik: »Revščina, ki trka na naša vrata in pohlep ter šelestenje bankovcev po drugi strani nista nekaj, kar bi nas navdajalo s ponosom. Ne verjamem, da je narod lahko uspešen brez pozitivne samopodobe. Če bi bil Janez danes tu in bi ga vprašali, kaj je narobe z nami, bi rekel: 'Ja, za božjo voljo, saj ne delate drugega, kot da se prepirate. Ste pozabili, kako se dogovarja, kako se pogovarja? Ste pozabili, da je življenje lepo?'«

Da kip enega najbolj priljubljenih politikov ostane v zagorskem parku, je sodišče razsodilo januarja letos, dober mesec pred peto obletnico smrti, po dveh letih pravdanj. Kip, so vztrajali Drnovškovi svojci, sin Jaša, hči Nana in sestra Helena Zorko, mora stran; želja Zagorjanov je bila, da ostane. »Janez Drnovšek je vodil Slovenijo, kot je čutil, da je prav. Tudi mi smo mu postavili spomenik, ker smo čutili, da je tako prav,« je Švagan danes ponovil zagorske razloge za bronasto Drnovškovo podobo - dejanje, ki ga svojci Zagorjanom najbrž nikoli ne bodo odpustili.

Bronasti Drnovšek, ki mu bo poslej težo dajal še kamniti dodatek, neizpodbitno ostaja v Zagorju: kot poklon človeku, ki mu je uspelo z najvišjega, predsedniškega mesta oditi kot ena najbolj priljubljenih osebnosti med Slovenci, a tudi kot opomin na časovni mejnik, po katerem je življenje krenilo v smer, ki si jo je Janez Drnovšek najmanj želel. Postalo je barka na razburkanem morju, brez krmila, prepuščena na milost in nemilost viharjem življenja. On pa je hotel le mir - zase in za svet. Je hotel preveč?