»Sistematski pregledi so za šole motnja«

Prebold – Odločitev Osnovne šole Prebold, da otrok ne bo več vozila na sistematske preglede, je postavila številna vprašanja o tem, kaj šole morajo in česa jim ni treba zagotavljati. Ravnatelji poudarjajo, da gre pri sistematskih pregledih za odgovornost staršev, v zvezi prijateljev mladine pa opozarjajo, da bo, če bodo preboldskemu zgledu sledile še druge šole, brez preventive ostal del populacije.

Sistematski oziroma preventivni pregledi človeka spremljajo od rojstva do pozne starosti. Direktor zasebnega žalskega dispanzerja za otroke in mladostnike, kamor je preboldska šola še lani vozila svoje učence, Andrej Mlakar, je dejal, da se je preventivna medicina dokazano izkazala za učinkovito: »Tako so morebitne bolezni, če jih odkrijemo zgodaj, bolj ozdravljive, kar je za družbo ceneje. Pri otrocih spremljamo tudi razvoj. In seveda je lažje in ceneje na primer problem drže popraviti s stezniki kot pozneje z operacijo.«

Zakonodaja določa, da morajo šole sodelovati z zdravstvenimi zavodi pri izvajanju zdravstvenega varstva učencev, pri čemer si vpleteni sodelovanje razlagajo drugače. Predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije Gregor Pečan pravi, da nekatere šole že zdaj otrok niso vozile na sistematske preglede: »V zakonodaji je napisano, da so šole dolžne sodelovati z zdravstvenimi domovi zgolj pri informiranju. V resnici je na nekaterih šolah ustaljeno praksa, da organizirajo vse (obveščajo zdravstvene domove, starše, organizirajo prevoz, zagotavljajo spremstvo ...), čeprav tega niso dolžne. Zadeva je sporna tudi z vidika varovanja osebnih podatkov. Ni malo šol, ki v resnici zagotovijo samo informiranje, medtem ko otroke na pregled peljejo in pospremijo starši. Kar je tudi edino pravilno.«

V dobro naroda

Preboldski ravnatelj Oton Račečič, sicer dolgoletni predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, čaka na odločitev ministrstva za šolstvo, na katerem pravijo, da je sodelovanje dobro, a opozarjajo: »Na podlagi vseh opozoril je nujno, da skupaj razmislimo o nerešenih vprašanjih. V tem času šole prosimo, da sodelovanje med njimi in zdravstvenimi zavodi poteka kot ponavadi.« Na ministrstvu za zdravje pravijo, da se jim ne zdi potrebno, »da bi prakso, ki dobro deluje, spreminjali. Zdravstvene službe in šole sodelujejo pri številnih projektih, ki so v obojestransko korist.«

Tudi šolska prehrana, kot jo poznamo v slovenskih šolah, ni del programa šol in potemtakem odločitev vsake posamezne šole. Foto: Leon Vidic/Delo

Na korist vseh otrok, tudi tistih, ki jih starši ne bi peljali na sistematski pregled, so opozorili v Zvezi prijateljev mladine Slovenije, kjer so preboldsko šolo in tudi vse druge šole, ki razmišljajo o enaki odločitvi, pozvali, naj upoštevajo pomembnost sistematskih pregledov: »Samovoljno rušenje uveljavljenih dobrih praks ima lahko širše in dolgoročne posledice. Brez podatkov iz sistematičnih raziskav bi najbrž težko dobili informacije o tem, kako se spreminja trend debelosti zaradi pretirane zasedenosti.« Prav na to opozarja tudi prokurist žalskega dispanzerja in zdravnik Aco Mladenović, ki sistematske preglede opravlja že 42 let: »Iz teh pregledov lahko izvlečemo parametre, ki so pomembni za zdravje celotnega naroda in s pomočjo katerih lahko pripravimo določene ukrepe in zakonodaja. Do zdaj sem mislil, da je to vsem jasno, in še bolj sem razočaran, ko se izkaže, da je v naši družbi mnogim malo mar za zdravje otrok – celo tistim, ki se z njimi poklicno ukvarjajo. Oviranje teh pregledov je po mojem mnenju nemoralno.«

Breme šol

Pečan vztraja, da bi se s sistematskimi pregledi morali ukvarjati starši, in kot ga lahko razumemo, gre le za vrh ledene gore: »V visoko razvitih državah s šolskim sistemom, ki nam ga pogosto postavljajo za zgled, ne poznajo popoldanskega varstva, organizacije prevozov in tudi ne šolske prehrane. Zdravstveni pregledi so ena od manjših motenj, s katerimi imamo opravka v šolah.«

Predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije Tone Meden ob teh besedah opozarja: »Je res mogoče, da bi si kdo želel iti po poti, da bomo čez deset, dvajset let morali pisati smernice, da bi v šole vrnili stanje, ki ga imamo zdaj?« Pečan miri, da bo vse to, kar sicer ni del rednega programa šole, najverjetneje ostalo, saj noben ravnatelj, ki bi predlagal, na primer, ukinitev kosila v šoli, ne bi ostal ravnatelj. Poudarja pa, da vse to zelo obremenjuje organizacijo dela v šoli. Dodaja, da je šola prav zaradi razmišljanja, da je treba poskrbeti za otroke, za katere starši ne poskrbijo dovolj, primorana prevzeti njihovo odgovornost: »S tem podpiramo starše pri njihovi neodgovornosti. Imamo populacijo otrok, ki se zdravo prehranjuje, je zdravniško pregledana, nekdo jo v šolo vozi, po drugi strani pa imamo populacijo srednjih let, ki ji ni treba misliti na popolnoma nič v zvezi s tem, kar bi morala sicer biti njihova osnovna preokupacija, to so njihovi otroci. Oni so vse božje poslanstvo opravili s tem, da so otroke spravili na svet, zdaj naj pa vse naredi nekdo drug namesto njih. Nisem prepričan, da je to dobro.«