Nisem človek do zadnjega diha

Kranjskogorski župan Jani Hrovat je podjetnik, ki meni, da zasluži dovolj, da je lahko filantrop.

Objavljeno
02. december 2019 10.00
Posodobljeno
02. december 2019 10.00
Uradno Janez, sicer Jani Hrovat, župan. FOTO: Roman Šipić
Eva Senčar
Eva Senčar
S premislekom odgovori na vprašanje, kje živi, daje vtis, da zasebno življenje tesno prepleta s poslovnim ter poslanstvom. Kar županovanje, če nekdo za tako funkcijo odkloni plačilo, je. Takole recimo: 54-letni Jani Hrovat ima dom v Podkorenu, dela in tudi večino dneva preživi v Kranjski Gori, kjer ima gostilno, in seveda v občinski hiši. Žena skrbi za Kekčevo deželo, tašča za Tičarjevo kočo na Vršiču, starejša hčerka se uveljavlja v družinskem podjetju, mlajša je uspešna smučarka. Verjetno bi težko našli župana, ki je z družino bolj vpet v svoj kraj. In naslednje naključje: jutro te obmejne občine se je na dan našega pogovora prebudilo v belem in topovi pod Vitrancem so že bruhali snežni prah.


Vseeno me zanima, kaj pomeni popolnoma se odreči plačilu. Nekateri neprofesionalni župani si obračunavajo stroške, dnevnice, sejnine.


Če bi bil zaposlen v občinski upravi, bi prejemal okoli 2300 evrov neto, a tega ne potrebujem, ker sva z ženo vedno bila uspešna podjetnika. Nagrada za moje delo znaša 1000 evrov na mesec, namenim jo prostovoljcem, recimo gasilcem.


Je to vaše načelo ali način, kako ohraniti priljubljenost pri volivcih?


Zame ni ključno, koliko sem v mandatu priljubljen, za župana sem pred petimi leti kandidiral, ker sem hotel kraj spraviti v boljšo kondicijo. V Kranjski Gori imava z ženo Darjo več dejavnosti – gostilno pri Martinu, agencijo Julijano, ki skrbi za avanturistična doživetja, hčerka Urša v Mojstrani vodi hostel in vse več dela v agenciji, mlajša, Meta, pa je profesionalna smučarka. Kraj mi vrača, kar vlagam.


Namignili so mi o vaši racionalnosti. Kaj to pomeni? Morda da skrbno čuvate občinski denar, si življenje na vseh koncih odrejate s pravili …?


Racionalnost je odlika vsakega uspešnega podjetnika. Natančno in usmerjeno poslovanje, s katerim naj ne bi obremenjeval zanamcev in bodočih rodov. Se ne čezmerno zadolževal, delal za ta moment in s čim manj fiksnimi stroški. Izkoriščal dane možnosti. Vendarle pa občina ni pravo podjetje, ima druge zakonitosti in bremena in politika je vmešana. Ko sem leta 2014 postal župan, sem verjel, da se mi s politiko ne bo treba ukvarjati, a sem se zmotil. Tu so različni interesi, ki si nasprotujejo. Ne moreš ustreči vsem občanom, pa če bi občinske ceste tlakoval z zlatom. Če le desetina nasprotuje, nastopijo težave. Nisem vedel, da je v občini toliko političnih povezav in meni nepoznanega ozadja. Dokler bom na tej poziciji, bo treba upoštevati vse te nasprotnosti.


Res niste kandidirali pod varstvom stranke, a to vendarle ne spremeni političnosti vaše funkcije. Na koncu je najpomembnejše, ali v občinskem svetu imate zdravo večino, ki izpelje odločitve. Med katerimi, kakor vemo, so najobčutljivejše prav prostorske spremembe.


Na moji listi smo bili vsi apolitični, vabil sem jih po stroki in poznanstvu. V svetu imamo osem svetnikov, kar je natanko polovica, smo brez koalicije, in vendar smo uspešni pri sprejemanju odlokov. Občinski proračun je dosti visok, 13-milijonski. Bogati smo zaradi turizma, ta nam prinese kar polovični delež od turističnih taks, davkov iz gospodarstva, koncesij od iger na srečo. V naslednjem letu pričakujemo kar poldrugi milijon iz naslova turističnih taks. Okoli 300.000 evrov namenjamo Slovenski turistični organizaciji, ki pa zelo dobro skrbi za promocijo v svetu.


Domačini turističnih krajev radi potožijo, da se premalo gleda nanje in da je življenje zanje predrago.


Seveda se tudi pri nas odražajo slabe strani množičnega turizma na domačinih, a mislim, da Kranjska Gora še ni turistično zasičena. Obisk je v mejah normale, če bi ga primerjali z obiskanostjo recimo Benetk ali Dubrovnika.


In se še vedno da parkirati v centru?


Mar niste z lahkoto našli parkirišča?


Sem, a predsezona in jutranja ura ne veljata! Sicer pa je turizem povsod po svetu v premenah, iščejo se novi načini zadovoljevanja, verjetno prav zaradi te ekspanzije. Kaj pa vaša vizija kraja in turizma?


Mi skupaj z vsemi občinami, deset nas je vključenih v projekt Združenja Julijske Alpe, naše konce prodajamo kot zelene, nedotaknjene, kot petzvezdične. Doživetja so z dodano vrednostjo, kakovost pa se ne zgodi sama po sebi, stremimo k njej, k sonaravnosti. Predvsem s prebivalstvom, ki bi sodelovalo v zgodbi turističnega razvoja. Zato sem odločno proti pritiskom pozidave, ki so kar veliki, a to je v slehernem turističnem kraju. Temu se ne moremo izogniti. Naša občina je trenutno zelo iskana, ne le Slovenci, od vsepovsod bi kupovali nepremičnine. Mi pa bi radi, da bi ljudje prišli in odšli. Prazne hiše in sobe kazijo kraj in nimajo dovolj finančnega priliva. Smo za namestitvene kapacitete in dobrodošli so vlagatelji v turistično infrastrukturo. Prav zdaj se gradita depandansa hotela Špik in manjša vila Olga.


image
FOTO: Roman Šipić


Ste prejeli očitke periferije, da se preveč sredstev steka v osrednji kraj občine?


Teh očitkov ni. Moja zaveza in vizija sta bili, da se razlike med kraji izravnajo in da se že s tablo, ki naznanja začetek občine, ki je na izvozu z avtoceste, v ravnini karavanškega predora, da začutiti pravi vtis občine. V petih letih smo se močno trudili zmanjšati razlike, denimo obrobna kraja Rateče in Mojstrana sta prav zdaj dobila priznanji Turistične zveze Slovenije in akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna. Prvi za najbolj urejeno vaško jedro, ki smo ga začeli obnavljati predlani. Rateče so dobile tudi nove kolesarske povezave in izhod za tekače, čez naravno jezerce Ledine smo napravili mostovž. In Mojstrana je priznanje, tretje mesto, dobila za izletniški kraj. Ta nagrada ni za zelo znane kraje, ampak za tiste, ki niso infrastrukturno turistično razviti. Mojstrana se je v petih letih transformirala v to, kar je bila pred 200 leti, v planinsko-vodniški center, za kar sem imel vizijo. Pred prvo svetovno vojno je v Mojstrani delovalo do 15 vodnikov. Zdaj jih je šest, ki živijo od turistov. Treba je bilo samo znova spodbuditi to dejavnost. Planinski muzej ni več samo muzej, je multimedijsko doživetje, sem spadajo predstavitev bivaka, poti preživetja, zipline, na Grančišču je ferata, uredili smo Trg olimpijcev, ki je bil nekoč zanemarjena trata.


Le hotel, ki je bil na novo zgrajen pred leti, postaja hiša duhov. A takšne so mnoge znane stavbe po vsej Sloveniji, ki propadajo pred očmi občanov.


Kar je v zasebni lasti, je nedotakljivo in največkrat ujeto v kreditno-bančni sistem. Če bi občina kaj želela premakniti z odlokom, bi ta padel na ustavnem sodišču. Tudi pod varstvom zavodov se za kulturno dediščino ne da narediti kaj dosti, če ni za to namenjenih dovolj sredstev. Moram povedati, da naša občina za obnovo starih hiš in fasad zdaj namenja od 35.000 do 50.000 evrov na leto. Občani pa nam morajo priti naproti s polovičnim vložkom in tako lahko vsak pridobi do 5000 evrov pomoči.


Ste ena izmed 13 občin, ki niso zadolžene.


Ko sem nastopil, je bilo 400.000 evrov dolga na leto, iz tega pa smo izplavali pred dvema letoma. Pa ne mislite, da sem proti zadolževanju, nisem, če je investicija ključna, za občino neizbežna, se je vredno zadolžiti. Sicer pa menim, da je prav, da diha s polnimi pljuči, in da je nemoralno nepotrebno zadolževanje, zaradi katerega imajo zanamci zvezane roke. A vsak prihajajoči župan bo imel svojo vizijo, prav je, da mu pustim dobro dediščino.


Kako vidite trajnostni razvoj, ki ga radi poudarjate, kamor spada navsezadnje tudi obnova starih hiš.


Trajnostni razvoj je pustiti stvari nepoškodovane, naravo neokrnjeno. Vložki so seveda dražji, a na dolgi rok ne moremo tako gledati. Skupnost Julijskih Alp se zavezuje omejiti promet, ki je velik onesnaževalec alpskih dolin. Kranjska Gora ima tu vodilno vlogo, še zlasti je problem cesta na Vršič, prizadevamo si z dogovorom z ministrstvi za kulturo ter za okolje in prostor. Z državo priti skupaj ni enostavno.


Imeli ste tudi nekaj nepredvidenih finančnih zalogajev, recimo sanacijo v vasi Belca zaradi skalnega podora.


Črpali smo iz sklada za naravne nesreče, vsekakor pa je bil občinski delež znaten, v slabem letu 300.000 evrov. Naša so bila prva sredstva za sanacijo in reševanje, za nadaljnjo sanacijo pa zagotavljamo projekte in plačamo davek na dodano vrednost.


Če malo odvzameva težo pogovoru o občinski skrbeh, nekateri svarijo pred obiskom te naravne lepote, češ da lahko naletimo na medveda.


V naših krajih smo gotovo na območju medveda, naselil se je tudi volk, tudi mi imamo probleme z napadi na živino. Nisem lovec niti pristaš pobijanja, ampak reguliranja po zdravi kmečki pameti, kot so že znali naši predniki. Zaupajmo stroki, da bo pravilno odločila, in čim manj politiki.


Če se vozimo proti Belci, imamo pred sabo Kepo, tretjo najvišjo goro v Karavankah. Ste se že povzpeli nanjo?


Povzpel in tudi s padalom spustil z nje. Plezal sem severovzhodni raz, ki je pol planinska, pol plezalna smer, po kateri dostopaš iz avstrijske smeri.


Alpinistično navzgor in avanturistično navzdol?


Za hribe sem se navdušil kot otrok v planinskem krožku, po srednji šoli pa v mladinskem odseku in v Bavšici naredil izpit za planinskega vodnika. Tam je deloval planinski center. Moje najzahtevnejše smeri so bile Skalaška v Špiku, Hudičev steber v Prisanku, Herlec-Kočevar v Šitah, ki je navpična 800 metrov visoka pečina. Zdaj pa se z jadralnim padalom rad spustim s kakšnega hriba. A ta panoga je že rahlo v zatonu, sva pa bila z ženo v prvi slovenski garnituri leta 1987, potem ko sva v Chamonixu opazovala te padalce in se zatem pridružila slovenskim pionirjem, Vlasti Kunaver, Sandiju Marinčiču … Do 1000 višinskih metrov zmorem, letos sem imel v mislih Špik, žal mi ni uspelo, a drugo leto gremo na Triglav, na Kredarici bomo imeli sejo občinskega sveta. To postaja tradicija, ki jo je uvedel župan Jože Kotnik, mi smo jo speljali pred štirimi leti, zagotovo jo bomo naslednje leto, v počastitev 125. obletnice postavitve Aljaževega stolpa.


Ali bo to čisto zaresna seja?


Seveda! Ne da ne bi bili sklepčni, tudi mnogi drugi občinski delavci in svetniki, ne le zaposleni v občini, se udeležijo tega srečanja. Saj veste, da je prav vrh naše najvišje gore kranjskogorski. Sicer vpisan v katastrski občini Dovje, ki pa je del naše, torej je vrh naš.


Vem za še eno vašo ljubezen, poleg nebesnih plovil imate menda radi tudi te na kolesih, in to hitre. Kateri avto zadosti vaši sli po brzini?


Res imam rad hitra vozila, a to ni trajnostno, mar ne? Imam spomin na starega očeta, Guzzijev motor tricikel iz leta 1940, ki je urejen in vozen, a ga niti ne vozim. Stari oče ga je kupil na jeseniški železniški postaji, kjer je služil za servisno vozilo, potem ko so ga ob kapitulaciji zasegli italijanski vojski. Dedu je služil kot traktor, potem pa obležal na skednju, dokler ga nisem obnovil. Tudi njegovega volkswagna hrošča imam, letnik 1955, ravno tako urejen, če bi ga zdajle stari videl, pa bi bil spričo njegove pisanosti zagotovo jezen. Tako dolgočasen nam je bil, da smo ga živo pobarvali in je videti hipijevsko.


Izogibate se mojemu vprašanju, kateri avto vozite. Naj vas izzovem in vam položim na jezik prvo prestižno znamko, ki mi pride na misel …


Porscheja 911, starega 13 let, in električnega bmw i3.


Smučate pa malodane vsi prebivalci Zgornjesavske doline že kot otroci.


Vsi otroci smo smučali, saj drugih športov ni bilo. Do 15. leta sem bil v klubu, a izstopil, ker je klub zamiral in ni bilo dovolj podpore.


Na hčerko Meto ste ponosni?


Pa kako.


Za uspeh v alpskem smučanju, vemo, so ključni dolga finančna sapa, dobra podpora, vztrajnost in trdo delo. Ima hčerka to zadnje po vas?


Ne, po ženi. Jaz nisem človek do zadnjega diha, ko se ustavim, še imam sapo. Finančni vložek ni bil nikoli problem. Poleg tega v Kranjski Gori smučati ni tako drago, mnogo ceneje kot recimo za Ljubljančane. Imamo tudi sredstva svetovnega pokala, seveda nekaj dodamo sami, a kar je najpomembneje, psihična in moralna podpora otroku. Na začetku, vse dokler Meta ni dosegla reprezentance A, sem skrbel za njene smuči in večere tudi do zgodnjih jutranjih ur preživel v delavnici. Servisiranje smuči je natančnost do milimetra.


Kdaj se pri vas odpre adventna tržnica?


Prvo adventno nedeljo. Letos bo Kranjska Gora izjemno lepo okrašena in z mnogimi lučkami.


To pa ni trajnostni pristop.


Ni ne, a kaj naj, sveče prižigamo? Pri nas piha močan južni veter, vse bi pogasil.