Učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Franja Malgaja Šentjur svoj delovnik preživlja v knjižnici, v kateri vlada domače razpoloženje. Učenci tu najdejo mir, pa tudi sočutje in podporo. Decembra so tu oddajali Božičkovo pošto, v projektu Drobtinice so v enem dnevu prodali 300 knjig, poleg tega je knjižnica polna mladih bralcev. Knjižničarka je prepričana, da knjiga tekme z zasloni ne bo izgubila, če bo družba stopila skupaj in bo otrokom zgled. Zato ima tudi za zaposlene v šoli bralni klub.

Vrata velike in prostorne knjižnice so se ves čas našega pogovora z učiteljico Simono Fridl odpirala. Nekdo je prinesel knjigo nazaj, drugi si jo je prišel izposodit, tretji je prinesel Božičkovo pošto. Za vsakega si je vzela čas, vmes pa še eni od učiteljic svetovala, kaj lahko preberejo med poukom ali odmorom.

Medtem ko smo se pogovarjali z učiteljico oziroma knjižničarko, sta se za mizo usedla mlajša učenca in nenadoma se je zaslišalo glasno branje. V času, ko poslušamo, kako otroci nočejo brati, kako smo tekmo za njihovo pozornost že predali moštvu zaslonov, sta učenca svoj glavni odmor preživela v knjižnici in zlagoma izgovarjala zapisane povedi.

Čeprav o šolskih knjižnicah in knjižničarkah ne slišimo veliko, so ključne osebe, ki ohranjajo in spodbujajo bralno kulturo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Čeprav o šolskih knjižnicah in knjižničarkah ne slišimo veliko, so ključne osebe, ki ohranjajo in spodbujajo bralno kulturo. S tem se je učiteljica pred časom ukvarjala tudi v projektu Erasmus in odšla na Nizozemsko. »Slovenija je lahko ponosna, saj ni veliko držav, ki imajo v šolah šolskega knjižničarja in uzakonjeno šolsko knjižnico. To ne pomeni, da so razmere idealne, a na Nizozemskem sva s kolegico videli, da bi se Nizozemci od nas glede šolskih knjižnic lahko marsičesa naučili. Po drugi strani pa sva v vsaki hiši videli knjižno omaro, polno knjig, česar pa v Sloveniji ni.«

Drobtinice in Božičkova pošta

Kako velika je posamezna domača knjižnica, kaže tudi njihov projekt Drobtinice. Otroci v šolo prinesejo knjige, ki so se jih naveličali, za simbolično ceno dveh evrov jih lahko kupijo drugi. Ves zbrani denar gre v šolski sklad. Letos so na dan pred Miklavžem v enem samem dnevu sklad obogatili za 600 evrov in prodali kar 300 knjig.

Letošnje Drobtinice so bile velik uspeh, prodali so 300 knjig in v šolski sklad prispevali 600 evrov. FOTO: osebni arhiv

Večinoma so to knjige za prvo triado, starejši svojih knjig skoraj nimajo. »Tisti, ki so res ljubitelji knjig in gradijo svoje knjižnice, se od knjig ne bodo ločili, kar razumem. Harryja Potterja ne boš dal na stojnico, otrokom tudi svetujem, naj obdržijo Piko Nogavičko in Mačka Murija.«

Knjige so prišli kupovat otroci razredne stopnje. Učiteljica s širokim nasmehom razlaga, kaj vse je mogoče opaziti že pri najmlajših. »Že v prvem razredu lahko vidiš nakupovalno mrzlico. Marsikdo se ni mogel odločiti, katero knjigo bi vzel, pa sem mu rekla, da nič hudega, saj jo lahko že naslednje leto zamenja. Prišla sta zaljubljena deček in deklica iz prvega razreda. Deklica mu je rekla, ali bi ji kupil knjigo. In ji jo je, ona pa je svoja dva evra spravila v žep.«

Decembra je v knjižnici delovala tudi Božičkova pošta. V veliko škatlo oziroma nabiralnik v knjižnici otroci in zaposleni lahko oddajo pisma in voščilnice za kogarkoli na šoli. To je, denimo, krasna priložnost, da se kuharici zahvališ za dobro kosilo ali čistilki, da je lepo počiščeno.

Marsikdaj sliši: 'Tega nikoli ne bi bral, zdaj sem pa dobil lepo oceno, pa še dobra knjiga je.' FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

»Dekleta, ki sodelujejo v knjižničarskih dejavnostih, so naredila plakat, s katerim vabijo k akciji. Mlajši učenci se zelo srčno organizirajo, da pišejo voščila. Nekateri potrebujejo še nekoliko spodbude pri učiteljih, s katerimi se posvetujejo, kako se voščilo sploh napiše. Zadnji ponedeljek pred počitnicami po šoli delimo Božičkovo pošto.« December je tudi zaradi tega lepši.

Nujno zaupanje

V omenjenih knjižničarskih dejavnostih ima sicer letos manj otrok kot v preteklih letih. Po novem je to namreč del razširjenega programa (RAP), prej je imela zelo živahen knjižničarski krožek z bralnimi botri. Urnika zanj niso imeli, vsak dan po pouku so prišli, kolikor je kdo zmogel. »Bralni botri so bili učenci prostovoljci, ki so zelo radi tu, a nimajo vedno časa. To so boljši učenci, ki so pomagali drugim, ki jim bralna tehnika še ni stekla. Skupaj so vadili branje. Vključenih je bilo skoraj 30 otrok. Ta dejavnost je letos z uvedbo RAP izginila, ker je RAP prinesel vpetost v neke urnike – celo v urnik, kdaj hoditi na kosilo, ker imamo težave z jedilnico, vendar mi je uspelo obdržati učence iz prilagojenega programa in tri učence, ki so res pripravljeni prihajati vsak ponedeljek.«

V knjižnici je tudi prostor za Božičkovo pošto, nabiralnik je velika okrašena škatla na pultu. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kljub temu ni dvignila rok in otrokom, ki so pripravljeni sodelovati, čeprav ne vedno po urniku, odpre vrata. Tako ima v svoji knjižnici nekaj učenk, ki delajo in pomagajo, ker so knjižnico sprejele kot svoj drugi dom. Vsak petek prvošolčkom berejo, rade svetujejo drugim, kaj brati, pomagajo pri nabavi, ovijajo, žigosajo, lepijo … Učiteljica upa, da bodo dejavnosti razširjenega programa v prihodnosti lahko izvajali bolj življenjsko.

»Učencem tretje triade bi morali omogočiti več prostega časa, o katerem naj odločajo sami. Ni jih treba nenehno spremljati in beležiti. Treba jim je zaupati, ker gredo v svet. In na to jih je treba tudi pripraviti, ne pa ves čas bedeti nad njimi in jih usmerjati.«

Za otroke, ki imajo težave pri branju in pisanju, ima več ur dodatne strokovne pomoči. »Zelo me moti, da se te otroke etiketira, saj je primanjkljaje, ki jih imajo, mogoče skompenzirati. Da pridejo do trojke ali štirice, morajo toliko stvari premagati in pridobiti toliko veščin, da bodo v življenju gotovo uspešni.«

Verjame, da so sposobni marsičesa, a morajo zelo veliko delati. »Mogoče sem imela srečo, da sem do zdaj vedno imela delovne učence, ki so me sprejeli, in starše, ki so verjeli, da je mogoče. Življenje namreč ni usmiljeno. Z večnim prilagajanjem se lahko naredi veliko škode. Na koncu gredo ti otroci na trg dela in ne vem, kdo bi bil zadovoljen s frizerjem, ki ima podaljšan čas, ali z avtomehanikom, ki menjava levo in desno. Otroke je treba naučiti veščin, vztrajnosti, trdega dela. Verjamem, da je to način, da bodo nekoč lahko poskrbeli sami zase.«

Čeprav je knjižnica mirna, je tu vedno prostor za glasno branje. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Ko učiteljica bere …

Na šoli so imeli veliko bralcev. Do epidemije covida-19. Takrat je hitro upadlo tudi število razredov, v katerih so vsi učenci naredili bralno značko. Da bi to spremenila, se je povezala z učitelji in napredek je že opazen. Ena takih akcij jima je uspela z učiteljico zgodovine in etike. Naredili sta izbor leposlovnih knjig, ki se dogajajo v času, ki ga obravnavajo tudi pri pouku.

Seznam in učne liste sta pripravljali dve leti ter prebrali vsaka po 30 knjig, ki jih učenci lahko izberejo. Brali so knjige, kot so Dnevnik Ane Frank, Stalinovi otroci (Owen Matthews), Beseda, ki je nimam (Nataša Konc Lorenzutti) … Pri etiki so morali v knjigi poiskati, katera človekova pravica je bila otrokom kršena, svoje mnenje pa utemeljiti. »Najbolj jih 'sezuje', ko jim poveš, da si vse tudi sam prebral. Ne morejo verjeti, da je učiteljica pripravljena za šolo prebrati 30 knjig. So pa odzivi krasni. Marsikdaj slišim: 'Tega nikoli ne bi bral, zdaj sem pa dobil lepo oceno, pa še dobra knjiga je.'«

Prepričana je, da zasloni ne bodo zmagali v tekmi s knjigami, a da se mora celotna družba zbuditi. »Jasno nam je, da je telesna kondicija ključna za zdrav fizični razvoj človeka. Starši dajejo svoj čas in denar, da otroke vozijo na športno udejstvovanje. Družba mora to ugotoviti tudi za bralno kondicijo. Za fizično in bralno kondicijo je treba garati. Nismo pa odrasli nič boljši od otrok, saj zvečer raje gledamo v zaslone, kot da bi brali. Treba se bo začeti truditi ne samo za fizični videz, ampak tudi možganski razvoj.«

V njeno knjižnico prihajajo brat med vsakim odmorom. Knjige so zakon. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Na šoli tako vodi bralni klub za zaposlene. »Prvi zgled smo mi, sploh če smo učitelji. Ni nas veliko. Gradimo bralni seznam. Lotevamo se tudi klasike, letos imamo Cankarjevo leto.« In ne berejo samo učitelji, da ne bo pomote. Ena najbolj strastnih bralk je kuharica, ki poskrbi tudi, da na srečanju ne manjkajo kremne rezine.

Učiteljica in knjižničarka za praznike, ko je več časa, svetuje, da si privoščimo branje klasike. Prav tovrstna literatura odpira neskončno možnosti za pogovor z otroki. »Deklica z vžigalicami je nesmrtna, zakaj bi moralo biti zdaj vse veselo. Pa Dickensova Božična pesem ali morda Snežena sestra. Treba je graditi na sočutnosti in do tega najlažje pridemo z dobro zgodbo. Večkrat.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!