Noč utrinkov: noči, ko je treba imeti pripravljenih več želja

Luče – Eno najbolj mrzlih noči letošnjega poletja je več kot trideset mladih od 12 do 16 let preživelo na travniku pod Turistično kmetijo Zgornji Zavratnik. Nebo, ki so ga še popoldne zakrivali oblaki, je bilo jasno, mladi so se zavili v spalne vreče in polegli po tleh. Drugi so pomagali postaviti teleskope in vse je bilo pripravljeno za opazovanje nočnega neba.

Kljub dnevu, ki je poskrbel za oblake in znatno ohladitev, so bile razmere za mlade udeležence astronomskega raziskovalnega tabora, ki sta ga organizirala Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) in Astronomsko društvo Javornik, za opazovanje nočnega neba precej dobre. Pod vodstvom strokovnih mentorjev so kmalu ločili, katera pika na nebu je planet, katera je zvezda, in so na javnem opazovanju nočnega neba že poznavalsko gledali v nebo ter razlagali, kaj pravzaprav gledajo.

»Veliko smo že videli: Mars, Jupiter, Saturn. Tu sem prvič, starši so se odločili, da me med počitnicami vpišejo na kakšen tabor, in ker me astronomija zelo zanima, sem se odločil za tega,« je povedal 14-letni Nejc iz Kamnika. Na taboru se je spoprijateljil z zgovornim 13-letnim Anžetom iz Domžal, ki se je tovrstnega tabora tudi prvič udeležil: »Nepozabno je. Dobil sem veliko prijateljev, nova znanja, spoznal zanimive stvari, pa še nismo ves čas pred elektronskimi napravami, čeprav jih imamo lahko zraven. Bolj se družimo. Dolgo smo bili pokonci. Ko smo pekli hrenovke ob ognju, smo bili do dveh zjutraj.« Večina mladih je tabor dobila za nagrado s kakšnega tekmovanja. Tudi skoraj 12-letna Staša iz Črenšovcev: »Tega sem si izbrala, ker me zanima vesolje. Najrajši gledam perzeide.« Perzeidi so meteorji, ki prihajajo iz ozvezdja Perzeja.

Trije perzeidi na minuto

Da so javno opazovanje neba pripravili prav te dni, ni naključje, saj je meteorski roj perzeidov aktiven od 17. julija do 24. avgusta, največ vidnih meteorjev pa smo lahko videli prav minulo noč. Utrinkov ni manjkalo tudi dan prej, ko so pod Raduho na 850 metrih nadmorske višine zvezdnato nebo opazovali mladi. Na minuto naj bi bili kar trije vidni utrinki, je povedal vodja astronomskega tabora, učitelj fizike Saša Krapež. Res jih je bilo veliko in želja je že skoraj zmanjkalo.

Mlade je na taboru vodilo pet strokovnih delavcev. Poskušali so jim približati osnove astronomije, torej spoznati ozvezdja, planete in meteorje, jih naučiti uporabljati astronomski teleskop, kako ga sestavimo, nastavimo in postavimo. Spoznavali so zgradbo zvezd, njihovo življenje, tudi črne luknje jim niso ušle, prav tako so bili zanimivi poskusi. Ponoči pa jih je spet čakalo nebo, torej praksa. Preizkusili so se tudi v astrofotografiji, je povedal Krapež: »Teleskopu je treba točno povedati, kje je, koliko je ura in kje je kakšna zvezdica. Potem pa že vse ve, kje so druge stvari, ki bi jih radi videli. Za fotografijo ga moramo še skalibrirati, zato da tistemu, kar želimo fotografirati, ne sledi le približno, ampak natančno. Potem ko je vse povezano, računalnik naroči fotoaparatu na teleskopu, naj slika. Medtem imamo mi čas za debato o resnih astronomskih vprašanjih, recimo, kdaj bo razneslo kakšno zvezdo (smeh).«

Končno čisto nebo

Astronomske raziskovalne tabore pripravljajo že od leta 1979 in menda jim ga samo eno leto ni uspelo izpeljati. Čeprav se otroci veliko naučijo in veliko novega izvedo, je dandanes, ko jih večina največ časa preživi pred računalniki oziroma telefoni, pomen tabora tudi socializacijski. »Družijo se, dobijo prijatelje. Si predstavljate, da nekateri še nikoli v življenju niso zvečer ležali na tleh in preprosto gledali v nebo? Saj je mrzlo, zato pa se malo stisnejo,« se je namuznil Krapež. In očitno je bilo mladim nočno ležanje v travi všeč, saj so ga izkoristili, je še dodal: »Prva dva dneva smo imeli super vreme. Brez oblačka je bilo, skoraj do zjutraj smo ostali zunaj. Zajtrk imamo ob desetih. Otrokom je super – pozno hodijo spat in pozno vstajajo. O tem sanjajo doma. Tu pa še nekaj odnesejo.«

Kot pravi strokovnjaki so otroci ponoči že sami izbirali, kaj bodo gledali. Hiteli so kazati, kje so planeti, ki se vidijo s prostim očesom. Potem so jih pogledali še skozi teleskop in ugotovili, da ima Saturn še vedno prstan, pogled v Luno skozi teleskop pa je naravnost slepeč. Luna ne upošteva pravil astronomskega tabora, kjer so bele svetilke prepovedane. Čisto biološka zadeva, je pojasnil Krapež: »Naše oči ne reagirajo tako zelo, če posvetimo z rdečo barvo.« Občasno prižiganje rdečih luči po travniku je bilo torej zaradi občutljivih oči, in ne zaradi vzdušja.