O demenci tudi v filmskem jeziku
Ne pozabi me: Prvi slovenski film, ki govori o največjem problemu sodobne družbe
Odpri galerijo
Ideja za film je nastala ob snemanju prikaza socialnih inovacij v socialnih zavodih. Na fotografiji avtor filma Sanjin Švajger, Karel Leitinger in njegova hči Romana Turk. Foto Simona Fajfar
Ljubljana – V Kinoteki so premierno predvajali film Ne pozabi me, dokumentarec o dnevu ljudi z demenco. Film prikazuje običajen dan v Deteljici, enoti doma starejših občanov v Tržiču, in razkriva mrežo toplih odnosov, ki so se spletli med stanovalci, zaposlenimi in svojci. V njem vidimo, kakšna naj bi bila institucionalna oskrba dementnih, pa tudi, da ljudje s to boleznijo živijo v svojem svetu, ki je vzporeden našemu.
To je naš prvi film o demenci, bolezni, ki je, kot so opozorili na okrogli mizi, »največji problem sodobne družbe«. Kakšne so njene razsežnosti, kažejo podatki Svetovne zdravstvene organizacije, kjer ugotavljajo, da je na svetu 50 milijonov obolelih. Število naj bi se vsakih dvajset let podvojilo, kar pomeni, da naj bi jih bilo leta 2050 že 152 milijonov. V Sloveniji živi od 32 do 40 tisoč ljudi z demenco, poleg teh pa se z boleznijo spoprijema še sto tisoč svojcev.
»Čeprav je bilo v zadnjem času na področju seznanjanja z demenco narejenih nekaj pomembnih korakov in je védenja o tej bolezni več kot pred leti, bo potrebnega še veliko dela, da bomo postali do demence prijazna družba,« je poudarila Štefanija L. Zlobec, predsednica združenja Spominčica. To je še posebej pomembno zato, ker večina ljudi z demenco živi v domači oskrbi, prav v lokalnih okoljih pa je pomembno zavedanje, kaj je demenca, kam se obrniti po pomoč in kako skrbeti za dementnega človeka. »Bolezen traja od deset do 15 let, torej je oboleli leta odvisen od svojcev,« je opozorila Zlobčeva.
Zato je film Ne pozabi me pomemben pri ozaveščanju o tej bolezni. Ideja zanj je nastala ob snemanju prikaza socialnih inovacij v socialnih zavodih pred dvema letoma, je razložila Anamarija Kejžar, v. d. direktorice Doma Petra Uzarja Tržič. Potem sta jo z avtorjem filma Sanjinom Švajgerjem pol leta razvijala in se spraševala, kako posneti film o življenju in življenjskem svetu človeka z demenco.
Enodnevna zgodba, ki jo na svoj način pripovedujejo stanovalci, zaposleni in svojci, se začne z negovalcem Markom Repincem, ki stanovalce pripravlja na nov dan. Toda to, kar počnejo s stanovalci, ni le profesionalizem in klasičen odnos s stranko, ki potrebuje pomoč. »Gre za več, gre za prijateljski odnos,« v filmu razloži Repinec. Obenem je zelo pomembno, da zaposleni vedo, kdo so stanovalci in kakšne so njihove zgodbe. Z vprašanji o preteklosti lahko stanovalce, ko so razburjeni, pomirijo, razloži negovalec: »Če je gospod prepričan, da gre jutri v Nemčijo, mu jaz pri tem pomagam in mu sledim.«
Kajti ena od klasičnih napak, ki jih lahko naredi nekdo, ki ne ve veliko o demenci, je, da človeka sprašuje o včerajšnjih dogodkih ali dogodkih izpred tedna dni. To pa ga zmede in postane nervozen, ker ne pozna odgovora. »Takrat, ko nečesa ne zna povedati, pa mu zgodba, ki jo pozna, pomaga,« pravijo zaposleni v Deteljici. »Pomembno je sočustvovanje, pogovor. Da stanovalec čuti, da je slišan,« dodaja Slavka Keršič, negovalka iz Doma Petra Uzarja, ki nastopa v filmu.
Dom Deteljica, ki je bil nekoč zaprtega tipa, je danes odprt in prijaznejši do stanovalcev. »Nismo vedeli, kaj bo prinesla ta sprememba,« pravi Anamarija Kejžar, ki se spominja, da so stanovalci prej, ko je bila enota zaprta, želeli ven, hodili so na hodnike in iskali izhod: »Saj na neki način so bili zaprti. Zdaj pa ne uhajajo.« S tem so jim vrnili dostojanstvo.
»Posneti film, ki bo prikazoval dejansko življenje in ne bo umetno narejen, je bil glede na to, da smo snemali v enoti za dementne v čisto vsakdanjem ritmu in z ekipo, poseben izziv,« pojasnjuje Kejžarjeva, ki meni, da je pomembna sporočilnost filma tudi v tem, da je oskrba ljudi z demenco povezana s pozitivnim pogledom, samospoštovanjem, dobro voljo in spodbujanjem aktivnosti.
To pa velja tudi za svojce, ki so po mnenju zaposlenih v Deteljici za obolele zelo pomembni. Tudi če jih ti ne prepoznajo več. »Svojci so na začetku, ko še ne vedo, kako in kaj, prestrašeni,« je razložila Slavka Keršič. Po tem, ko je znana diagnoza in imajo več informacij o bolezni, jih nekateri obiskujejo redno, drugi pa le tu in tam.
Med prvimi je Romana Turk, ki že osem let obiskuje dementnega očeta v Deteljici in ga spodbuja. Veliko let je oče z diagnozo demence živel doma, potem pa ni bilo več mogoče. Čeprav velja, da ima demenca stigmo, Turkova tega v domačem okolju ne zazna: »Ljudje so zelo razumevajoči, ko vedo, za kaj gre. Zato je o tem pomembno govoriti.«
Štefanija L. Zlobec dodaja, da je to ključno predvsem v lokalnih okoljih, kjer je prepoznavanje demence pomembno za trgovke v trgovini, policiste, sosede, ki lahko tudi pomagajo ljudem z demenco in njihovim svojcem: »Pomembno je, da ljudje z demenco živijo v domačem okolju, ker je domača oskrba najboljša. Toda sistem mora tovrstno skrb podpirati.«
To je naš prvi film o demenci, bolezni, ki je, kot so opozorili na okrogli mizi, »največji problem sodobne družbe«. Kakšne so njene razsežnosti, kažejo podatki Svetovne zdravstvene organizacije, kjer ugotavljajo, da je na svetu 50 milijonov obolelih. Število naj bi se vsakih dvajset let podvojilo, kar pomeni, da naj bi jih bilo leta 2050 že 152 milijonov. V Sloveniji živi od 32 do 40 tisoč ljudi z demenco, poleg teh pa se z boleznijo spoprijema še sto tisoč svojcev.
Udeleženke okrogle mize so se strinjale, da morajo bolniki z demenco živeti dostojanstveno. Prispevek k temu je tudi film Ne pozabi me. Foto Simona Fajfar
»Čeprav je bilo v zadnjem času na področju seznanjanja z demenco narejenih nekaj pomembnih korakov in je védenja o tej bolezni več kot pred leti, bo potrebnega še veliko dela, da bomo postali do demence prijazna družba,« je poudarila Štefanija L. Zlobec, predsednica združenja Spominčica. To je še posebej pomembno zato, ker večina ljudi z demenco živi v domači oskrbi, prav v lokalnih okoljih pa je pomembno zavedanje, kaj je demenca, kam se obrniti po pomoč in kako skrbeti za dementnega človeka. »Bolezen traja od deset do 15 let, torej je oboleli leta odvisen od svojcev,« je opozorila Zlobčeva.
Ne le profesionalni, tudi prijateljski odnos
Zato je film Ne pozabi me pomemben pri ozaveščanju o tej bolezni. Ideja zanj je nastala ob snemanju prikaza socialnih inovacij v socialnih zavodih pred dvema letoma, je razložila Anamarija Kejžar, v. d. direktorice Doma Petra Uzarja Tržič. Potem sta jo z avtorjem filma Sanjinom Švajgerjem pol leta razvijala in se spraševala, kako posneti film o življenju in življenjskem svetu človeka z demenco.
Enodnevna zgodba, ki jo na svoj način pripovedujejo stanovalci, zaposleni in svojci, se začne z negovalcem Markom Repincem, ki stanovalce pripravlja na nov dan. Toda to, kar počnejo s stanovalci, ni le profesionalizem in klasičen odnos s stranko, ki potrebuje pomoč. »Gre za več, gre za prijateljski odnos,« v filmu razloži Repinec. Obenem je zelo pomembno, da zaposleni vedo, kdo so stanovalci in kakšne so njihove zgodbe. Z vprašanji o preteklosti lahko stanovalce, ko so razburjeni, pomirijo, razloži negovalec: »Če je gospod prepričan, da gre jutri v Nemčijo, mu jaz pri tem pomagam in mu sledim.«
Kajti ena od klasičnih napak, ki jih lahko naredi nekdo, ki ne ve veliko o demenci, je, da človeka sprašuje o včerajšnjih dogodkih ali dogodkih izpred tedna dni. To pa ga zmede in postane nervozen, ker ne pozna odgovora. »Takrat, ko nečesa ne zna povedati, pa mu zgodba, ki jo pozna, pomaga,« pravijo zaposleni v Deteljici. »Pomembno je sočustvovanje, pogovor. Da stanovalec čuti, da je slišan,« dodaja Slavka Keršič, negovalka iz Doma Petra Uzarja, ki nastopa v filmu.
Pozitivni pogled, samospoštovanje
Dom Deteljica, ki je bil nekoč zaprtega tipa, je danes odprt in prijaznejši do stanovalcev. »Nismo vedeli, kaj bo prinesla ta sprememba,« pravi Anamarija Kejžar, ki se spominja, da so stanovalci prej, ko je bila enota zaprta, želeli ven, hodili so na hodnike in iskali izhod: »Saj na neki način so bili zaprti. Zdaj pa ne uhajajo.« S tem so jim vrnili dostojanstvo.
»Posneti film, ki bo prikazoval dejansko življenje in ne bo umetno narejen, je bil glede na to, da smo snemali v enoti za dementne v čisto vsakdanjem ritmu in z ekipo, poseben izziv,« pojasnjuje Kejžarjeva, ki meni, da je pomembna sporočilnost filma tudi v tem, da je oskrba ljudi z demenco povezana s pozitivnim pogledom, samospoštovanjem, dobro voljo in spodbujanjem aktivnosti.
Tudi sprehodi za spomin so del ozaveščanje o demenci. Foto Roman Šipić
To pa velja tudi za svojce, ki so po mnenju zaposlenih v Deteljici za obolele zelo pomembni. Tudi če jih ti ne prepoznajo več. »Svojci so na začetku, ko še ne vedo, kako in kaj, prestrašeni,« je razložila Slavka Keršič. Po tem, ko je znana diagnoza in imajo več informacij o bolezni, jih nekateri obiskujejo redno, drugi pa le tu in tam.
Med prvimi je Romana Turk, ki že osem let obiskuje dementnega očeta v Deteljici in ga spodbuja. Veliko let je oče z diagnozo demence živel doma, potem pa ni bilo več mogoče. Čeprav velja, da ima demenca stigmo, Turkova tega v domačem okolju ne zazna: »Ljudje so zelo razumevajoči, ko vedo, za kaj gre. Zato je o tem pomembno govoriti.«
Štefanija L. Zlobec dodaja, da je to ključno predvsem v lokalnih okoljih, kjer je prepoznavanje demence pomembno za trgovke v trgovini, policiste, sosede, ki lahko tudi pomagajo ljudem z demenco in njihovim svojcem: »Pomembno je, da ljudje z demenco živijo v domačem okolju, ker je domača oskrba najboljša. Toda sistem mora tovrstno skrb podpirati.«
