Ob nesreči ni prostora za čustva

S člani Jamarske reševalne službe smo bili na vaji reševanja iz jame. To je dolgotrajno in zahtevno, kar se je pokazalo ta konec tedna ob nesreči v Primadoni.
Fotografija: Reševanje iz jame se lahko raztegne tudi na več dni, na vaji v Mihovski jami smo bili zunaj po nekaj urah. FOTO: Tomaž Grdin
Odpri galerijo
Reševanje iz jame se lahko raztegne tudi na več dni, na vaji v Mihovski jami smo bili zunaj po nekaj urah. FOTO: Tomaž Grdin

Jamarstvo je vznemirljiva kombinacija športne aktivnosti, raziskovanja in občudovanja ustvarjalnosti narave. A ima na razgibanem terenu, zavitem v temo, svoje pasti, nesreča pa tako ali tako nikoli ne počiva. Nepazljivost še tako izkušenega jamarja je lahko kaznovana z zdrsom, padcem, med plezanjem se lahko sproži kamenje.

V soboto si je v jami Primadona na Tolminskem, katere vhod leži okoli 1800 metrov visoko na pobočju Tolminskega Migovca, na globini 300 metrov jamar poškodoval ramo. Devetinpetdesetim jamarskim reševalcem, ki so jim pomagali tudi pripadniki gorske reševalne službe, člani državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, tolminska civilna zaščita in enoti policijskega in vojaškega helikopterja, ga je šele v ponedeljek nekaj čez tretjo uro uspelo prenesti na površje. Pri reševanju je bilo treba razširiti 150 metrov dol ozek rov – meander, tako da se je zaradi miniranja reševanje precej zavleklo.

Reševalci jamarske reševalne službe (JRS) so izredno dobro usposobljeni, o čemer smo se lahko prepričali na lastne oči. V teh dneh v številnih reševalnih centrih namreč pripravljajo vaje, mi smo se je udeležili v Mihovski jami na Dolenjskem.

Mihovska jama je globoka dobrih 50 metrov. FOTO: Tomaž Grdin
Mihovska jama je globoka dobrih 50 metrov. FOTO: Tomaž Grdin

Zahtevno in naporno

Vaje se je udeležilo osem reševalk in reševalcev, precej manj, kolikor bi bilo sodelujočih, če bi šlo zares, razlaga Damijan Šinigoj, vodja izobraževanja pri JRS. Pred začetkom vaje so pregledali načrt jame in se razdelili v dve ekipi, ena je delovala v notranjih delih jame, druga na vhodnem breznu.

image_alt
Spuščamo se tja, kamor človeška noga še ni stopila

Jamo so raziskali med letoma 1989 in 1990, globoka je dobrih 50 metrov, dolga 190 metrov. Na začetku je brezno, nato sledi ozek rov, po katerem se je razmeroma enostavno plaziti, za reševalna nosila pa je morda preozek. V ožini smo namreč naleteli na stebra, ki sta med vajo ostala nepoškodovana (jamarji se trudimo, da podzemlje tudi ob naših obiskih ostane čim bolj neokrnjeno), če bi šlo zares, bi ju morali odstraniti. Po ozkem meandru, ki ga je po vsej verjetnosti izoblikoval nekdanji podzemni vodni tok, se jama odpre v prostorno dvorano, katere stene so okrašene z zavesami, stalaktiti in stalagmiti. Širši rov vodi do še enega krajšega brezna.

Jamarstvo je fascinantna kombinacija športne aktivnosti in raziskovanja. FOTO: Tomaž Grdin
Jamarstvo je fascinantna kombinacija športne aktivnosti in raziskovanja. FOTO: Tomaž Grdin

Reševanje iz jam je zelo težavno in tudi dolgotrajno. »Velika težava pri jamarskih nesrečah je že to, da je potrebnega kar nekaj časa, preden do poškodovanca pride zdravniška pomoč,« pravi vodja reševalnega centra Novo mesto Tanja Podržaj. Nepoškodovani jamar, v jame namreč nikdar ne odhajamo sami, odhiti na površje – pri globljih jamah to lahko traja uro, dve ali še več – da ujame signal in pokliče 112. Jame so pogosto na nedostopnem kraju. Mihovska jama v bližini vasi Mihovec v širši okolici Novega mesta leži sredi gozda, do njenega vhoda se ne da z avtomobilom.

V Mihovski jami so vajo pripravili jamarski reševalci RC Novo mesto. FOTO: Tomaž Grdin
V Mihovski jami so vajo pripravili jamarski reševalci RC Novo mesto. FOTO: Tomaž Grdin

Dobra telesna pripravljenost

V Sloveniji je sedem reševalnih centrov, novomeški ima po besedah Tanje Podržaj 12 operativnih in neoperativnih reševalcev, center deluje za območje Dolenjske, Bele krajine in Notranjske. Vsako leto skušajo posamezni centri izvesti vsaj eno vajo v jami in eno v steni na odprtem, potem so tu še vaje za nove reševalce, zimsko usposabljanje v visokogorju in skupne vaje vseh reševalcev. V JRS je trenutno 55 operativnih reševalcev, med njimi devet žensk, kar je za veliko jamo, kjer se reševanje lahko raztegne tudi na več dni, »absolutno premalo«, pojasnjuje Šinigoj. »Delaš lahko nekaj ur, potem ne gre več, posebno če se že do poškodovanca prebijaš šest ur ali več. S sabo imamo veliko opreme, reševanje je zahtevno in naporno. Dobro smo usposobljeni, vsi reševalci smo tudi odlični jamarji, raziskujemo tisoč in več metrov globoke jame, a pri res zahtevnih reševanjih na pomoč pokličemo kolege iz tujine. O tem odloči vodstvo JRS. Kolegi se radi odzovejo, kot seveda tudi mi,« razlaga izkušeni reševalec in dodaja, da je bila JRS prva enota jamarskih reševalcev v sistemu civilne zaščite EU.

Jam nikakor ne smemo podcenjevati, nesreča se lahko zgodi še tako izkušenim. FOTO: Tomaž Grdin
Jam nikakor ne smemo podcenjevati, nesreča se lahko zgodi še tako izkušenim. FOTO: Tomaž Grdin

»Res je potrebna fizična moč, zato moramo biti v dobri kondiciji, a veliko je tudi v tehniki reševanja,« nadaljuje Tanja Podržaj. »Levji delež je na moških, toda ženske smo mirnejše, pazljivejše, ti lastnosti pa sta pri reševanju izredno pomembni.« Na leto sicer opravijo od sedem do deset intervencij, pri tem gre za reševanje ljudi, pogosto jih pokličejo na pomoč pri iskalnih akcijah za pogrešanimi, da na terenu pregledajo brezna in jame, iz globine pa jamarski reševalci pomagajo tudi psom in drugim živalim.

V jamah je temperatura od sedem do deset stopinj, v visokogorskih pa le malo nad lediščem. FOTO: Tomaž Grdin
V jamah je temperatura od sedem do deset stopinj, v visokogorskih pa le malo nad lediščem. FOTO: Tomaž Grdin

Potek reševalne akcije

V Mihovski jami so minute hitro minevale, slišali so se vrtalniki, napeljevale so se vrvi. Če bi bil v jami res poškodovan človek, bi se do njega najprej spustila oskrbovalna ekipa, pravi Šinigoj. »Oskrbeli bi ga, postavili bivak, poškodovanca bi zavili v grelne odeje, poskrbeli torej, da bi se počutil čim bolje. Zelo pomembno je tudi, da se v jamo napelje komunikacijska žica, komunikacija s površjem je ključna, da lahko vodja intervencije poda ustrezna navodila ekipam, ki z reševalnimi manevri opremljajo različne dele jame. Pri zahtevnejših dogodkih se zunaj vzpostavi tudi štab.«

image_alt
Več kot tisoč metrov globoko

Ko je vse pripravljeno, lahko steče dvig poškodovanca iz jame. »Takrat se v jami sliši le sporazumevanje ekip ob nosilih. Velikokrat nosila čakajo na primernem mestu za nadaljevanje, znova se postavi šotor. Negiben poškodovanec se lahko podhladi, v jamah je okoli sedem do deset stopinj, v visokogorskih pa le malo nad lediščem,« poudarja Šinigoj. Če je ljudi dovolj, opremo sproti pospravljajo. »Reševalci pravimo, da hitimo, da bomo čakali, in čakamo, da bomo hiteli. Kar je res. Hitimo s postavljanjem manevrov, potem čakamo, medtem skušamo kaj pojesti, popiti, ostati segreti. Ko do našega odseka v jami pridejo nosila, pa zagrabimo. Potem znova počasi pospravljamo in se pomikamo proti površju.«

Reševalci vseskozi skrbijo, da se poškodovanec ne podhladi. FOTO: Tomaž Grdin
Reševalci vseskozi skrbijo, da se poškodovanec ne podhladi. FOTO: Tomaž Grdin

In tako je bilo tudi na vaji. Damijan Šinigoj, Den Vrhovnik in Anže Tomšič so nosila previdno spustili po žičnici do brezna in jih po vrveh dvignili do ožine, kjer so čakali Tanja Podržaj, Mihael Rukše in Tomaž Grdin, ki je poskrbel tudi za fotodokumentiranje akcije. Nosila so se kajpada gugala, ob dvigu so opozorili, da bo visenje rahlo z glavo navzdol nekaj minut neprijetno, saj v vodoravnem rovu zaradi premalo prostora ne gre drugače. Po ožini je šlo sem ter tja na centimetre.

»Velikokrat se izkaže, da jamo podcenjujemo. Na primer, imeli smo večdnevno vajo v več kot tisoč metrov globokem Skalarjevem breznu na Kaninu, ko smo nosila vlekli iz globine čez 900 metrov. Vedeli smo, da bo reševanje brutalno. Potem pa sledi obvestilo o nesreči v 50 metrov globoki jami. Prehitro lahko pomislimo, da bo vse potekalo gladko in hitro,« poudarja Šinigoj in nadaljuje: »Lep primer je tudi Mihovska jama, kjer je potekala vaja. Za jamarja je preprosta, za transport nosil pa zelo težavna. Ker za vrvno tehniko ni bilo prostora, smo morali uporabiti svojo moč, da smo nosila ustrezno dvignili.« Reševalci se morajo vseskozi zavedati, da lahko jama med reševanjem tudi njim pokaže zobe, mimogrede se lahko v breznu sproži kamen, še tako utrjene lahko načneta mraz in utrujenost.

Reševalci morajo imeti dobro znanje različnih tehnik reševanja, hkrati morajo biti v dobri fizični kondiciji. FOTO: Tomaž Grdin
Reševalci morajo imeti dobro znanje različnih tehnik reševanja, hkrati morajo biti v dobri fizični kondiciji. FOTO: Tomaž Grdin

Vaja je tekla hitro in brez večjih zapletov, kmalu smo prispeli do naslednje ekipe, ko so za nosila poprijeli še Mitja Remih, Bor Vidic in Danijela Štremfelj in jih zvlekli še skozi najbolj suh del jame, ker se je dvigovalo veliko prahu. Rov je nizek, a smo se hitro prebili skozi in že smo lahko začutili svež zrak s površja. Nosila so položili na varno in pripravili še zadnje manevre za dvig skozi vhodno brezno na površje.

Ko se zgodi prava nesreča, je seveda adrenalina neprimerno več, pravita Tanja Podržaj in Damijan Šinigoj. »Takrat za čustva ali karkoli drugega ni prostora, ni časa za dvom, strah. Takrat postane jasno, koliko smo odnesli od vaj. Včasih se namreč na vajah zdi, da nismo najboljši, ko gre zares, se spomniš vsega naučenega,« pojasnjuje Šinigoj. Podržajeva nadaljuje: »Na intervenciji ni odvečnih besed, naredimo, kar nam ukaže vodja intervencije, skušamo biti čim bolj mirni. Ozračje je bolj napeto. Ko spravimo nosila iz jame, si pošteno oddahnemo.« A celotna izkušnja lahko »pride za tabo«, dodaja Šinigoj. V JRS imajo zato tudi usposobljene kolege za psihosocialno pomoč.

Preberite še:

Komentarji: