Tiskane izdaje
Ljubljana – Ali je primerno, da se predsednik republike »peče na žaru«? Pred predstavo, ki je bila sinoči v dvorani ljubljanske opere, njen posnetek pa bo na televizijskem sporedu čez kak mesec, se je v javnosti vnela žgoča razprava.
Sinoči je bil predsednik republike Borut Pahor gost predstave Na žaru z Ladom Bizovičarjem. Vstopnice za dvorano SNG Opera in balet so bile menda hitro razprodane, televizijsko občinstvo pa si bo posnetek lahko ogledalo čez čas. Iz Pahorjevega kabineta so pojasnili, da je Na žaru zabavna predstava oziroma oddaja, ki v svoji zasnovi sledi konceptu »predsedniškega roasta« oziroma humorističnemu formatu politične satire, ki izbrano izpostavljeno javno osebo počasti na prav poseben način.
»Gre za predvsem v ZDA uveljavljeno prakso, ko v takšnih šovih tradicionalno sodelujejo vsakokratni predsedniki države (Obama, Bush ml., Clinton, tudi Hillary), v Evropi pa je v zabavnih televizijskih oddajah že pred leti Thomas Gottschalk zelo odmevno gostil na primer tedanjega kanclerja Schröderja (v tudi v Sloveniji znani oddaji Wetten Dass?),« so dejali v uradu predsednika republike in dodali, da bo Pahor gost Lada Bizovičarja skupaj s še nekaterimi spoštovanimi in uveljavljenimi slovenskimi in tujimi osebnostmi iz sveta športa, politike, gospodarstva, kulture in javnega življenja, med njimi bodo nekdanja hrvaška predsednica Jadranka Kosor, smučarka Tina Maze, poslanka Eva Irgl, maneken in športnik Alen Kobilica, podjetnik Ivo Boscarol, košarkarski trener Zmago Sagadin. Prihodek od prodanih vstopnic bo šel v dobrodelne namene Bolnišnici za invalidno mladino Stara Gora.
Tarča kritik
Takoj po napovedi Pahorjevega pečenja so se vnele številne razprave o tem, ali državniku pritiče udejstvovanje v tovrstnih oddajah. Prof. dr. Darko Štrajn iz Alternativne akademije je bil v javnem pismu posebno oster. Prepričan je, da dostojanstvo institucije predsednika republike verjetno nikjer ne more biti bolj degradirano, kot je v tako imenovanem »roast« formatu, v katerem je glavni gost tarča bolj ali manj jedkih, vulgarnih in sočnih šal na svoj račun. »Ko predsednik Pahor iz sebe dela pečenko na žaru, je po našem mnenju stopil na eno najnižjih stopničk v svoji politični karieri ... Čeprav nimamo ne želje ne moči zaščititi dostojanstvo gospoda Pahorja kot zasebnika, pa v Alternativni akademiji močno protestiramo proti vrsti zlorab, zaradi katerih je funkcija, ki jo zaseda, v samo treh pičlih letih postala ničvredna in razvrednotena karikatura, ki se ji številni smejijo še pred nastopom v tej oddaji. Zato gospodu Pahorju predlagamo: vi se kar pustite speči na žaru, toda imejte vsaj usmiljenje do funkcije in jo raje vrnite!« so v Alternativni akademiji pozvali predsednika države.
Tako snovalci predstave kot v predsednikovem uradu se s kritiki ne strinjajo. »Na žaru je odrsko druženje, pri katerem znano osebnost počasti skupina njegovih prijateljev s komičnimi govori, šalami na njegov račun ali skladbami. Ne gre za žaljenje, ampak za poklon osebi, ki je na žaru,« piše v predstavitvi dogodka. V Pahorjevem urad pa zagotavljajo, da predsednik odločitve za sodelovanje ne bi sprejel, če bi menil, da je neprimerna.
»Zabavni oddelek vojaško-industrijskega kompleksa«
Po mnenju prof. dr. Dejana Verčiča s katedre za tržno komuniciranje in odnose z javnostjo na ljubljanski fakulteti za družbene vede je politika nastopaštvo: »Aleksander Veliki, Kleopatra, Julij Cezarj, Napoleon, Hitler, Tito in nepregledna množica manjših državnikov že od pamtiveka izpostavlja in lošči svojo podobo – v kipih, na novčičih, slikah, fotografijah, kjerkoli. Med sodobniki je največji nastopač ruski predsednik Vladimir Putin: gornik, lovec, ribič, potapljač, strelec, letalec, hokejist, plavalec, motorist, judoist, dirkalec, plezalec, pianist in še marsikaj drugega. Po svojih metamorfozah naš Borut Pahor ne zaostaja veliko za njim in to je ovekovečil na stenskem koledarju. Tudi zabavljaštvo sodi zraven: Janez Drnovšek je pred desetletjem uspešno nastopil v televizijskem šovu Saša Hribarja Hri-Bar. Konec lanskega leta je v epizodi svoje spletne nadaljevanke komik Jerry Seinfeld peljal ameriškega predsednika Baracka Obamo na kavo. Borut Pahor pa se bo pač dal speči na žaru. Politika je šovbiznis, in če lahko parafraziram rokerja Franka Zappo: politiki so samo zabavni oddelek vojaško-industrijskega kompleksa.«
Nemčija: v javnosti
Številni nemški politiki so zasebno povsem zabavni ljudje, med njimi menda tudi kanclerka Angela Merkel. Tako je na vsaj enem od srečanj s tujimi dopisniki – še pred sedanjimi krizami – poročal njen predstavnik za tisk Steffen Seibert in povedal, da se v kanclerski palači veliko smejijo. Pred televizijskimi kamerami in zbranim poslušalstvom pa tudi krščanskodemokratska političarka poskrbi za resen vtis, saj je videti, da Nemci pri svojih voditeljih še vedno cenijo resnost in zadržanost. Celo ko so jo pri ženskem časopisu Brigitte pred tremi leti povabili na bolj zasebno predstavitev v berlinsko gledališče Maksima Gorkega, je poslušalke in poslušalce nasmejala le z odgovorom na vprašanje, kaj najprej naredi v ponedeljek zjutraj: »Vstanem!«
Nekateri nemški politiki si vseeno dovolijo nekaj več sproščenosti in nastopajo v satiričnih oddajah kot »Pelzig hält sich« ali »Heute-Show«. A je decembra v prvi že nekdanji prvak Levice Gregor Gysi še največ govoril o stasijevskih obtožbah na svoj račun, med obiskom zgoraj omenjenega Seiberta v drugi oddaji ob njegovi petdesetletnici pa je bil še najbolj smešen voditelj Oliver Welke: »Kako sem lahko šest let mlajši od vas in sem videti kot vaš oče????« Na, kaj naredijo lasje, je zaključil, o tem pa bi lahko veliko povedala tudi kanclerka, ki je konec koncev naredila kariero z dolgočasno, staromodno pričesko. Show v nemški politiki pomeni nekaj drugega!
Italija: privoščijo si marsikaj, vsega pa ne
Največji zabavljač med italijanskimi predsedniki republike je bil Giovanni Leone, ki je na sprejemih in večerjah rad zapel kakšno neapeljsko pesem, sicer pa je bil resen gospod. Čisto poseben pristop je imel predsednik Francesco Cossiga, ki se ga je prijelo ime Krampar. Ker je znal s pavlihovskim, včasih malo neotesanim vedenjem doseči učinke, ki jih z resno držo ne bi, je najhujše kritike svojih nasprotnikov praviloma izrekal napol v šali, napol zares. Beseda krampar je prišla tudi v uradni slovar.
Ko je Silvio Berlusconi postal predsednik italijanske vlade, se je hvalil, da je Rim nazadnje dobil za premiera pravega delavca, proletarca, pozneje pa se ne na svojih, ne na državnih televizijah ni pustil speljati na pretanek led. Lov za dekleti je prišel na vrsto že v njegovih starih letih, zato so ga vsi na tihem hvalili, pa ga je neresnost vendarle stala tudi kariere.
Oddaje, kakor je Na žaru, v Italiji sicer niso imeli v času živahnejših in vsestranskih premierov ter predsednikov, težko pa si je predstavljati, da bi si kdorkoli med njimi privoščil kaj tako »demokratičnega« in »ljudskega«, Italijani bi rekli skrajno populističnega.
ZDA: ni pametno izzivati človeka z jato trotov
Zbadanje ameriških predsednikov je vsakdanje opravilo televizijskih večernih satiričnih šovov, vsak konec aprila pa priredijo posebno srečanje na to temo, ki se ga udeleži tudi predsednik, reče pa se mu večerja dopisnikov iz Bele hiše. V zadnjih tridesetih letih je navada, da častni gost iz vrst komikov dobi priložnost za nekaj pikrih na račun prvega državnika, ta pa njemu in gostiteljem vrne milo za drago. Kljub včasih ostrim bodicam je jasno, da se vrhovnega poveljnika ne gre lotevati s predolgim jezikom in da se večina šal smuka po ravno pravem robu politične nekorektnosti. To velja tudi za druge sproščene nastope predsednika, kadar se ta iz Bele hiše odpravi na večerno televizijo. Obama je znan po tem, da ima dober smisel za humor in da rad gostuje pri komikih. V zameno je dobil neposreden dostop do mladih, ki večinoma gledajo tovrsten program, in jih poskušal pridobiti za svoje zamisli.
Predlani je posebno odmevalo gostovanje pri Zachu Galifianakisu v njegovi do absurda privedeni komediji Med dvema praprotima, pred dnevi je okoli Bele hiše krožil s komikom Jerryjem Seinfildom. Gotovo pa ga ne bomo videli v ameriški različici oddaje Na žaru, saj je tovrstno burkaštvo bolj namenjeno zvezdnikom v zatonu ali pa tistim, ki si za vsako ceno želijo televizijske pozornosti. Ne gre samo za ugled funkcije, ki jo predstavlja, kot je pred leti v ne najbolj posrečeni šali dejal sam Obama, ni pametno izzivati človeka, ki ima na voljo jato smrtonosnih trotov.
