Občine osamljene pri reševanju težav sobivanja

Ljubljana – Mineva poldrugo leto, odkar so iz velenjske občine opozorili na izzive, s katerimi se spopadajo zaradi zelo hitrega povečevanja števila priseljencev na naših tleh. Jezikovne ovire, predvsem v šolskih klopeh, otežujejo vsakodnevno življenje tako otrok kot tudi učiteljev. Medtem ko na ministrstvu za izobraževanje za prihodnje leto napovedujejo nekatere spremembe, stroka ocenjuje, da je bilo storjenega že veliko, manevrski prostor za izboljšave pa je pri poučevanju bodočih učiteljev.



»Kljub našim opozorilom, se na državni ravni niso zgodile nobene aktivnosti, da bi lokalne skupnosti lažje premagovale integracijo tujcev. Želeli bi si več pomoči pri njihovi hitrejši integraciji, saj se spopadajo s težavami zaradi neznanja jezika, kar ovira utečeno delo v zdravstvu, šolstvu, predšolskem varstvu otrok in v drugih institucijah,« razlaga vodja kabineta velenjskega župana Saša Sevčnikar.
 

Koliko tuje delovne sile potrebujemo?

V Velenju, znanem kot multikulturnem mestu, kjer znajo sprejemati različnost, se s tem spopadajo po svoje in zelo uspešno, ocenjuje, vseeno pa pričakujejo več razumevanja države. »Za uspešno vključevanje priseljencev je pomembno medsebojno prilagajanje. To ni samo odgovornost priseljencev, ampak se mora prilagoditi tudi družba, ki naj jih spodbuja, jim olajša vključevanje v izobraževalne in delovne procese ter omogoča udeležbo v političnem in medijskem prostoru,« pravi.

Velenjski župan Bojan Kontič je februarja lani pisal predsednikom republike, vlade in državnega zbora, naj začnejo sistemsko reševati ta vprašanja. Ker v tem času ni bilo sprememb, so državni svetniki konec maja sprejeli številne sklepe. Od pristojnih pričakujejo, da določijo, koliko tuje delovne sile potrebujemo in kako izobražena naj bo, ter spodbujajo delodajalce, da poskrbijo za njihovo usvojitev slovenščine, še preden se pri nas zaposlijo.



Kritični so bili tudi do takojšnjega vključevanja njihovih otrok v izobraževalni proces, saj neznanje jezika bremeni učence in profesorje. Da država ni izvedla prav nobenih ukrepov, meni tudi ravnateljica velenjske OŠ Gustava Šiliha Liljana Lihteneker, ki dodaja, da bi učence bilo treba usposobiti v znanju slovenščine in šele po osvojenih osnovah jezika vključiti v redni pouk.

Lani program, prihodnje leto pravilnik

Priseljenim učencem in dijakom ministrstvo za izobraževanje prvi dve leti šolanja financira dodatno strokovno pomoč pri njenem učenju. V minulem šolskem letu je bilo vanjo vključenih 3264 učencev na 432 osnovnih šolah, leto prej 2727. Ministrstvo je lani pripravilo predlog programa dela s priseljenskimi otroki v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Pravijo, da gre za pomemben dokument, ki vključuje spremembe pri začetnem učenju jezika, individualnem načrtu, ki prepoznava učenčevo predznanje in prilagoditvi ocenjevanja. Postal bo podlaga za zakonodajne spremembe.



»Prizadevamo si, da bomo tudi v prihodnje, v možnih okvirih, finančno in organizacijsko zagotovili dovolj obsežen in kakovosten pouk slovenščine kot drugega jezika,« napovedujejo. Z letom 2020/2021 naj bi zaživel nov pravilnik, ki bo urejal začetno učenje jezika, v vmesnem obdobju bodo težave posameznih osnovnih šol reševali ločeno.
 

Nove študijske smeri in zaposlitve

Marijanca Ajša Vižintin z inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije, ki deluje na ZRC SAZU, se s trditvami, da ni bilo storjenega nič, ne strinja. V zadnjih desetih, petnajstih letih je izšlo veliko novega didaktičnega, sodobnega gradiva za poučevanje slovenščine, pristojno ministrstvo pa sofinancira številne projekte. Eden od teh, Le z drugimi smo, ki ga vodi, pedagoškim delavcem omogoča brezplačne 16-urne seminarje o socialnih in državljanskih kompetencah, denimo o reševanju konfliktov ali medkulturnemu dialogu v šoli in družbi.

Strokovnjakinja dodaja, da bi bilo seminarje oziroma nove študijske smeri nujno zagotoviti tudi na univerzah, če ne na dodiplomskem, vsaj na magistrskem študiju, kjer bi prihodnjim učiteljem morali ponuditi predmete, kot sta slovenščina kot drugi tuji jezik in medkulturna vzgoja. Prav tako bi za poučevanje slovenščine morali zaposliti več učiteljev, ki bi – odvisno od potreb – poučevali na dveh do treh šolah.