Nataša Pirc Musar: Vloge NOB za samostojnost Slovenije ni mogoče zanikati
Pod krošnjami mogočnih dreves se je danes na kraju poslednjega boja Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici odvijala spominska slovesnost ob 80-obletnici okupatorjevega masakra nad tamkajšnjimi partizanskimi domoljubi. Zbrane je nagovorila predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je z izbranimi besedami izkazala čast ljudem, ki so junaško umrli za domovino.
»Osankarica je eden osrednjih krajev spomina za slovenski narod. Tu je umrlo 69 pogumnih Slovencev in med njimi je bilo deset bork. Verjeli so v svetlo prihodnost svojega naroda in se s svojimi življenji uprli okupatorju, ki nam je nasilno odrekel pravico do svetle, svobodne prihodnosti,« je dejala Pirc Musarjeva. Po njenem prepričanju vloge NOB v uporu proti okupatorjem in njenega pomena za samostojnost Slovenije zato ni mogoče in ni prav zanikati. Spominjanje je pomembno, da ne pozabimo tistega, kar se je zgodilo, vendar izgubi svoje poslanstvo, kadar ljudje prezremo modrost in nauke, ki jih ta sporočila nosijo. Tedaj se zgodovina lahko ponovi, ljudje pa izgubimo priložnost za lepšo prihodnost, je dejala predsednica republike.
Spomnila je, da smo pet desetletij po poslednji bitki Pohorskega bataljona zaživeli v svoji državi, ki smo jo ustanovili sami, z zgodovinsko podporo na plebiscitu, s poenotenjem tedanje politike in ljudstva ter kolektivno zrelostjo. »Čeprav smo stopili na pot negotovosti, smo bili enotni in se zavedali, da imamo kot skupnost naposled priložnost in tudi moč za uresničevanje nacionalnih interesov in spopadanje z izzivi,« je dejala predsednica in dodala, da je to pomenilo strnitev sosledja vseh prizadevanj naroda in zaslugo tistih, ki so skozi stoletja ohranjali slovenski jezik, kulturo in slovenstvo.
Varda ostala za varovalnim trakom
Pohorje se je danes šibilo pod težo več kot tri tisoč obiskovalcev spominske slovesnosti, kjer se je 8. januarja leta 1943 odvijal neenakopraven boj bataljona s 30-krat številčnejšim in dobro oboroženim takratnim nemškim sovražnikom. Pohorski bataljon še danes simbolizira zagrizenost, skorajda trmo, s katero so domoljubni borci prijeli za orožje in se borili za svojo rodno zemljo dobesedno do zadnjega diha. K spomeniku padlim junakom so številne delegacije položile vence, med drugimi tudi predsednica republike Pirc Musarjeva.
Venec je želela položiti tudi delegacija Štajerske varde, vendar jim policisti tega niso dovolili. Njihov vodja Andrej Šiško se je spraševal zakaj. »Ne vem, ali se bojijo naše zastave ali slovenske zastave, ki jo nosim prišito na rokavu,« je potožil Šiško. Skupaj s somišljeniki so venec vendarle položili po končani slovesnosti in tako tudi oni izkazali čast pohorskim junakom.
Prireditev je organiziral Zavod za kulturo Slovenska Bistrica. Za kulturni program so med drugimi poskrbeli člani Okteta Tinje in Trobilni kvintet Slovenske policije. Na prizorišču so bili videni nekdanji predsednik Milan Kučan ter evropska poslanca Milan Brglez in Matjaž Nemec ter predstavniki šestih občin, ki gostijo slovesnost.
Strah in trepet okupatorja
Pohorski bataljon je bil ustanovljen v septembru leta 1942 v Dobrovljah. Njihov komandant je bil Rudolf Mede-Groga, politični komisar pa Jože Menih-Rajko. Bataljon je v treh mesecih na Pohorju, v Mislinjski in v Šaleški dolini izvedel 105 napadov, šest sabotaž na železniško progo in požgal devet objektov ter likvidiral več kakor 300 okupatorjevih vojakov in domačih izdajalcev. V drugi polovici decembra si je bataljon uredil tabor z zemljankami pri Osankarici. V začetku januarja leta 1943 je nemškemu okupatorju uspelo izslediti partizanski tabor, že 8. januarja pa so Nemci z več kot 2000 dobro oboroženimi možmi obkolili 70 partizanov Pohorskega bataljona.
V boju, ki je trajal dve uri in pol, je padlo 69 bork in borcev bataljona, eden pa je bil ranjen in ujet ter kasneje ustreljen. V boju je izgubil življenje tudi velik domoljub in pohorska legenda Alfonz Šarh ter trije njegovi mladoletni sinovi, komaj 12-letni Valček, dve leti starejši Pepček in 16-letni Lojzek. Zadnji je padel najmlajši Šarhov sin, ki je s smreke s puško zadel nemškega stotnika v vrat. Na nemški strani je bilo 19 mrtvih in 31 ranjenih. »Imamo trdo govorico, krotki smo kot mucki, a ko užgemo, užgemo,« je kratko in jedrnato opisal značaj pohorskih ljudi Milan, mož srednjih let iz okolice Ruš in hkrati dodal, da ga ne čudi, da so borci sprejeli neenakopraven boj. V juliju 1959. so na območju poslednjega boja pohorskim junakom postavili spominsko znamenje z imeni vseh padlih bork in borcev.
Pretresljiva izpoved partizana Sulca
Pričevanj o tem legendarnem boju pohorskih junakov s slovenske strani ni. Znani so le zapisi okupatorjevih zaslišanj edinega preživelega borca, ki se nanaša na pripoved zajetega Franca Kunavra-Sulca v gestapovskem zaporu, preden so ga ustrelili. Kunaver naj bi takrat povedal: »Bil je že dan, ko smo okoli osme ure zjutraj zagledali prve Nemce. Za tem so sledile nove in nove skupine, vse mimo nas, toda vse bliže in bliže. Komandant Groga je dal povelje, da mora vsak partizan zase ohraniti en naboj. Živega partizana ne smejo dobiti Nemci v roke niti enega. Jaz sem imel prestreljeno ramensko kost, obe stegni in prste obeh rok. S tako prestreljenimi udi se nisem mogel sam pokončati«.
V zapisih so Nemci posebej izpostavili smrt Minke Namestnik-Sonje, ki se je vrgla med Nemce z ročno bombo v roki in umrla skupaj z njimi. Okupator naj bi tudi posebej pohvalil Alfonza Šarha, ki da »se je boril kot lev«. Nemci so 65 padlih Slovencev odpeljali v avstrijski Gradec ter jih pokopali na graškem pokopališču. Pozneje so našli še štiri padle in jih pokopali na pokopališču v Oplotnici. Po vojni so posmrtne ostanke teh štirih prekopali k spomeniku v Ruše. O uničenju bataljona so poročali v Berlin državnemu vodji SS in šefu nemške policije Heinrichu Himmlerju, ta pa je poslal sporočilo o uničenju bataljona vodji nemškega rajha Adolfu Hitlerju.
