Obnovljivi viri? Na to uho slabo slišijo

Ljubljana – Tačas ko po Evropi dobesedno »izumljajo« načine, kako breme opuščanja fosilnih goriv čim bolj učinkovito prenesti na obnovljive vire energije (OVE), slovenskih županov ukrepi za zmanjšanje toplogrednih emisij v občinskih objektih, v katerih za gretje in za pripravo tople sanitarne vode večinoma uporabljajo fosilna goriva, ne zanimajo.

Dunajsko javno podjetje Wien Energie je v avstrijski prestolnici denimo samo lani zgradilo petdeset sončnih elektrarn ali toliko kot prej v desetih letih. Zdaj jih obratuje dvesto, skupne moči trideset megavatov, oskrbujejo 14.000 gospodinjstev, letni prihranek ogljikovega dioksida pa znaša enajst tisoč ton.



Iz Švice prihajajo vesti o poskusih »vertikalne fotovoltaike« v Alpah, Portugalska v kratkem s 45 milijonov evrov vrednim posojilom Razvojne banke Sveta Evrope načrtuje deset na vodi lebdečih sončnih elektrarn …, v Združenju za energetsko neodvisnost Slovenije (Zens) pa ugotavljajo, da v slovenskih občinah »vztrajno ne naredijo skoraj nič« in da o Nacionalnem energetskem podnebnem načrtu, kot pravi tajnik Božo Dukič, »v glavnem le leporečimo«.

Da zaveze o četrtinskem deležu OVE, to je sonca, vetra, vode, geotermalnih virov, biomase ali bioplina v bruto končni rabi energije ter o desetinskem deležu v prometu do 2020 ne bomo dosegli, je bilo že nekaj let dejstvo. Zdaj je 2020 tu, do cilja pa nam manjkajo še dobri trije odstotki ali dva tisoč gigavatnih ur energije, kar je skoraj toliko, kolikor je letno daje veriga dravskih hidroelektrarn ali desetkrat več, kot je daje prek pet tisoč obstoječih sončnih elektrarn.

Stroške bi lahko zmanjšali v dva tisoč javnih objektih

Objektov, kjer ima dvesto dvanajst županov možnost, da zmanjša škodljive emisije, je po navedbah Zensa vsaj dva tisoč. »V bistvu naših županov ne zanimajo ne podnebne razmere ne zmanjševanje občinskih obratovalnih stroškov,« je kritičen Dukič. Lani poleti je Zens izmeril »energetski utrip« v občinah. Župane, ki teh dva tisoč objektov »pozimi ogrevajo, poleti pa hladijo«, so prosili za podatke o vrsti energenta, ki ga pri tem uporabljajo in o stroških zanje.

Zens jim je »razkril« še, kako fosilne energente nadomestiti z OVE po načelu javno-zasebnega partnerstva. V tem primeru za projektno dokumentacijo in izvedbo poskrbi zasebni partner, ki mu občina po pogodbi poravnava letno anuiteto do celotnega poplačila: »Le-to občina dejansko plačuje iz prihrankov, ker nima več izdatkov za fosilne energente. Občina dolgoročno v bistvu varčuje.«

Prejeli so en sam odgovor – mestne občine Ljubljana, ki je v sklopu projekta energetske obnove mesta v sedmih letih - tudi z javnozasebnim pogodbeništvom - sanirala okrog petdeset javnih objektov – vrtcev, šol, športnih, zdravstvenih, kulturnih domov …, od 2015 pa v svojih objektih naroča električno energijo izključno iz OVE.

»Sprašujemo se, ali so po občinah tako dobro povezani z dobavitelji fosilnih energentov, da jim ne pride na misel poseči v ustaljeno dobaviteljsko verigo. Preprosto ne moremo razumeti tako nedržavnega odnosa do izpolnjevanja državnih obveznosti,« pravi Dukič.

V Zensu vidijo rešitev v postopnem ukinjanju državnih subvencij za rabo fosilnih goriv, ki jih je na letni ravni še vedno okrog 140 milijonov evrov. Za primerjavo: v 2018 smo v Sloveniji za podpore proizvodnji električne energije iz OVE izplačali 135,1 milijona evrov. Od teh so sončne elektrarne prejele 62,8 milijona evrov.

Kaj pa podnebni sklad?

Pa vendar se po občinah, čeprav po polžje, premika in vsake toliko vznikajo inovativne ideje o »drugačni« rabi OVE. Občini Poljčane in Bled sta si v 2019 poleg Ljubljane denimo prislužili naziv energetsko najbolj prodornih občin, Štajerska, Savinjska in Osrednjeslovenska so regije z najvišjo instalirano močjo sončnih elektrarn, lani jeseni se je za energijo iz sončnih celic na strehah javnih objektov odločila občina Zagorje, ki je že pred dvema desetletjema rekla ne fosilnim gorivom ...

Večinoma pa se občine projektov, vezanih na OVE, še zmeraj otepajo zaradi financ. »Po nepotrebnem,« dodaja Dukič, »saj je denar na voljo v podnebnem skladu. Le razpis še potrebujemo …« Če priprava projekta stane okrog deset tisoč evrov, utemeljuje, bi za dva tisoč javnih objektov v upravljanju občin potrebovali približno desetino sredstev, ki se jih za blaženje podnebnih sprememb nateče v podnebni sklad. V 2019 je bil ta »težak« slabih 150 milijonov evrov.