OD Čeferin in pisemski spopad za prostore v Grosuplju

V najslabšem položaju so ljudje s posebnimi potrebami in otroci, ki čakajo na prosto mesto.
Objavljeno
09. april 2014 19.37
Posodobljeno
10. april 2014 09.00
Valerija Bužan, klinična psihologinja in direktorica CUDV Dolfke Boštjančič. Ljubljana 20.marec 2014.
Sonja Merljak, Delo.si
Sonja Merljak, Delo.si
Ljubljana – Videti je kot spopad Davida in Goljata. Bojno polje so pisma bralcev v časopisu Dnevnik. David je dr. Valerija Bužan, direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič Draga na Igu, Goljat pa Odvetniška družba Čeferin oziroma v njenem imenu ustanovitelj dr. Peter Čeferin.

Njuno orožje so komunikacijske veščine. Prednost ima tisti, ki je bolj vešč posredovanja svojega razmišljanja širšemu krogu bralcev.

Zgodba o zapletu v Grosuplju, kjer Odvetniška družba Čeferin skupaj z drugimi solastniki stavbe noče izdati soglasja za spremembo namembnosti prostorov, se je začela prav s pismom Valerije Bužan. Soglasje bi omogočilo ureditev bivalne skupnosti za osebe z Downovim sindromom v prvem nadstropju stavbe na Taborniški 13, kjer so zdaj prazni prostori nekdanjega grosupeljskega centra za socialno delo. Te je država dala v uporabo CUDV.

Valerija Bužan je medijem in s tem širši javnosti sporočila ogorčenje nad lastniki stavbe, ki v času, ko je veliko govora o strpnosti in ko Evropska unija zahteva deinstitucionalizacijo, torej zapiranje velikih institucij in odpiranje manjših, bolj prijaznih domov za osebe s posebnimi potrebami, v stavbi nočejo uporabnikov centra.

Čeprav je v imenu Odvetniške družbe Čeferin z mediji sicer govoril odvetnik Jožef Klavdij Novak, se je v Dnevniku odzval dr. Peter Čeferin. Poudaril je, da stavba nima ne vrta niti dvorišča, zato bi bilo stalno bivanje kogarkoli, ne samo ljudi s posebnimi potrebami, neprimerno. »Če bi se kdo obrnil na nas na primeren način, bi sami poskušali pomagati pri rešitvi problema prizadetih. Toda direktorica s svojo aroganco tega ni storila.«

Direktorica se je odzvala s citatom iz pisma, ki so ga odvetniški družbi poslali že 16. julija 2013. Zapisala je tudi, da se je v škodo ljudi s posebnimi potrebami komunikacija razvila v smeri očitkov in osebne diskreditacije.

Peter Čeferin je v naslednjem pismu poudaril, da nimajo pomislekov do ljudi s posebnimi potrebami, za katere so že večkrat tudi donirali, da pa zaradi zaupnosti dela ne smejo privoliti v stalno naselitev kogarkoli. Na koncu je izpostavil nekorektno ravnanje Valerije Bužan in znova poudaril, da so še vedno pripravljeni pomagati pri iskanju ustreznih bivalnih prostorov.

Čeferini ne odgovarjajo na vprašanja Dela

Prav zato smo na Odvetniško družbo Čeferin naslovili pismo, v katerem smo vprašali, ali so zainteresirani za nakup ali najem prostorov nekdanjega CSD (Valerija Bužan je večkrat povedala, da so se o tej možnosti pogovarjali, a da to ni v njihovem poslovnem interesu), kako so sicer pripravljeni pomagati pri iskanju ustreznih bivalnih prostorov in kakšno je njihovo stališče do postavitve dvigala, ki bi invalidom omogočilo dostop, če bi v prostorih uredili varstveno-delovni center, za kar ne bi potrebovali soglasja za spremembo namembnosti, ampak le soglasje za postavitev dvigala. Odgovor je bil skop. Vse navedbe dr. Čeferina so točne in ni »razlogov, da bi vam na vaša vprašanja še posebej odgovarjali. Še posebno, ker iz vašega prvega prispevka na to temo jasno izhaja, da ste pristranski, zaradi česar kakršnegakoli objektivnega prispevka od vas ni mogoče pričakovati.«

Valerija Bužan se je odzvala tudi na zadnje pismo. V vednost je poslala zapis, v katerem piše, da, kot kaže, prostorov v tej stavbi »nihče ne more uporabljati zaradi velike zaupnosti, ki jo potrebuje njihovo odvetniško delo. Veliko domišljije je potrebne, da se v naših uporabnikih ugleda elemente vohunstva in nevarnosti, ki bi prizadele celotno poslovanje največje slovenske odvetniške družbe ter ogrozile pravne interese njihovih strank. Razumemo občutljivost odvetniškega dela, vendar naša dejavnost na noben način ne more vplivati na zmanjšano varnost v stavbi, saj se da uporaba nadstropja ustrezno ločiti in zavarovati, kar lahko zagotovi vsak, verjetno tudi že obstoječi varnostni sistem. Je pa še najbolj nenavadno, da prej deset let njihove dejavnosti niso motile stranke, ki so prihajale na Center za socialno delo [vsaj sto na dan].«

Dodala je, da mnogo Slovencev živi v stanovanjih, tako da v bivanju brez vrta za obdelovanje enako kot komisija pristojnega ministrstva ne vidi težav. Pismo je zaključila z besedami: »Tudi žalitve, grožnje, dvom o moji strokovni usposobljenosti in plasirane netočnosti bom pozabila, če se bo le na koncu urejanja problematike pokazala rešitev, ki bo koristila ljudem s posebnimi potrebami.«

Kdo bo v tem pisemskem spopadu zmagal? Težko reči. Videti je le, da mora direktorica CUDV sama zagovarjati odločitev ministrstva in da so v najslabšem položaju osebe s posebnimi potrebami. Tako odrasli, ki bi radi zaživeli samostojno, ker so tega zmožni, kot otroci, ki čakajo na prosto mesto v CUDV Draga na Igu.