»Od vseh zaposlitev mi je Mercator pustil največji pečat«
Miran Goslar: Če že ostane pri tem, da sem oče Mercatorja, bi morali Adiju Ostercu priznati vsaj to, da je njegov stari oče.
Odpri galerijo
»Kakšna bo usoda sedanjega Mercatorja v Sloveniji, bo odvisno od bank, ki vedno iščejo predvsem svoj interes,« pravi Miran Goslar, nekdanji predsednik uprave velikega Mercatorja. Foto Blaž Samec
V življenju Mirana Goslarja se je izpisalo veliko raznolikih delovnih zgodb. Najbolj ga je zaznamovala Mercatorjeva, ki jo je začel »pisati« po tem, ko je v jugoslovanskih časih postal nezaželen član slovenske vlade. Ker je bolj kot politik razmišljal kot ekonomist in si je upal to na glas povedati, je za kazen postal direktor družbe, ki je nato pod njegovim vodenjem doživela korenite organizacijske spremembe in zacvetela v enega največjih trgovskih sistemov v tem delu Evrope.
Pot v gospodarstvo si je začrtal po končani klasični gimnaziji v Ljubljani, ko je namesto študija igralstva izbral ekonomijo. Prva praktična izkušnja z vodenjem podjetja se mu je ponudila z ustanovitvijo Medexa, ko je kljub nasprotovanju vplivnega čebelarja postal njegov prvi direktor. Bil je tudi direktor Slovenijavina v času, ko je bilo to podjetje pomemben jugoslovanski izvoznik vina, a najbolj ga je zaznamoval Mercator, v katerega je prišel leta 1975 po kazni, zaradi kljubovanja politični oblasti. Razglašajo ga za očeta Mercatorja, organiziranega v duhu novega časa in vodenja družbe po zahodnem vzoru, brez razpršene moči odločanja. Leta 1986 je prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke, od leta 2009 je častni občan Ljubljane.
Prva štiri leta sem preživel v Blatni Brezovici, manjši vasi pri Vrhniki. V tamkajšnji šoli je bila moja mama učiteljica, oče pa je bil sodniški pripravnik na Vrhniki. Potem smo se preselili v Ljubljano. V osnovno šolo sem hodil na Prulah, pa potem v klasično gimnazijo, ki je bila v prostorih sedanje osnovne šole Prežihovega Voranca. Ko so Ljubljano zasedli Italijani, so se vselili v to stavbo in kot gimnazija smo gostovali po vseh možnih lokacijah, na realki na Rakovniku, pri nunah zraven nunske cerkve. To so bila vojna leta. Po osvoboditvi smo maturo delali spet v naših prvotnih prostorih klasične gimnazije.
To so bili hudi časi. Po svoje smo bili rojeni leta 1928 srečna generacija, ker smo bili zadnji, ki nas niso vpoklicali. Je pa nekatere moje sošolce s podeželja potegnilo v vojno dogajanje in nekaj jih je bilo v beli gardi. Razmere so bile napete, ampak naš razrednik Peter Holaček, profesor latinščine in grščine, nas je z razumnim odnosom varno vodil, da smo prišli iz tistega časa brez večjih prask. To je bila naša sreča. Potem se je bilo treba odločiti za študij. V šoli sem zelo dobro deklamiral in pri bralnih vajah mi je profesor dodeljeval zahtevnejše vloge. Ko smo brali Julija Cezarja v slovenskem prevodu, mi je dodelil vlogo Antonia. Ko nas je profesor Holaček vprašal, kaj bomo študirali, sem bleknil, da bom šel na igralsko akademijo. Njemu se je to zdelo kar dobro. Toda ko sem bil soočen z realnostjo, sem malo premislil in pritegnila me je novoustanovljena ekonomska fakulteta. Leto pred nami se je vpisala prva generacija.
Najprej sem bil asistent na fakulteti za organizacijo.
Da, ampak s tem nisem bil zadovoljen. Po služenju vojaškega roka v Trebinju, kjer je bila intendantska oficirska šola, se nisem več videl na fakulteti. Ponudili so mi delo v takratni čebelarski zvezi in potem je bil ustanovljen Medex, postal sem prvi direktor. V Medexu sem bil pet let. Takrat so o kadrih odločali še na ravni mesta, dr. Marijan Dermastia je bil predsednik mestnega odbora. Ko sem kandidiral za mesto direktorja, je temu nasprotoval neki vplivni čebelar, zaposlen na notranjem ministrstvu. Proti je bil, da bi Medex vodil nekdo, ki ni čebelar. Zaradi teh pritiskov sem rekel, da pač ne bom direktor družbe, a me je Dermastia prepričal, naj vztrajam, in so me nato vseeno imenovali. Medex je bil zame zanimiva šola.
Ne. Veste, to je bila majhna firma, kakšnih 30 zaposlenih je bilo. Ampak imeli smo vse, proizvodnjo, trgovino, izvoz. Po vsej takratni državi Jugoslaviji smo kupovali med in ga izvažali. Rekord je bil sto vagonov medu v enem letu. To so bile zelo velike količine in mi smo bili velik izvoznik, velik ustvarjalec deviz, kar je bilo takrat zelo pomembno. Izvažali smo predvsem v Švico, Nemčijo, Avstrijo. V Medexu sem pridobil največ prakse gospodarjenja v podjetjih. V majhni firmi direktor dela tako rekoč vse. Takrat je bilo treba voditi poseben dnevnik, statistiko izvoza. To sem med drugim sam vodil. Medex je bil zame v tem smislu praktična šola za poznejše pomembnejše naloge.
Potem sem šel za direktorja v Slovenijavino. Žan Dev je bil takrat zelo slaven in pomemben direktor. Ko se je upokojil, so mene izbrali za naslednika. Tam sem bil samo tri leta.
Zelo. Ne vem, zakaj je imelo takrat, ko sem postal direktor, izgubo, potem smo jo v dveh, treh letih sanirali. Izvoz je šel kar dobro. Takrat so bile drugačne razmere. Spomnim se, kako smo odkupovali kvalitetno grozdje v Brdih in ga vozili k nam v predelavo. Grozdje smo kupovali tudi v Istri, na Štajerskem ... V tej službi sem dodobra spoznal Slovenijo, ker smo imeli neposredne stike s terenom, saj pri tem poslu drugače ne gre. Kleti zdaj ni več in velika škoda je, da so te lepe podzemne prostore uničili. Francozi imajo v Parizu največje kleti, ki še vedno delajo, zbirajo in kupujejo vina po vsej državi in jih prodajajo naprej. To, da so uničili klet, je bila velika napaka.
Najbrž so me opazili, ker sem poleg podjetniške žilice pokazal tudi zanimanje za makroekonomske probleme. To je bil verjetno razlog, da so me vabili na kavo in da sem po tej poti zajadral v politiko. Ko so ustanovili novo zbornico za industrijo, gradbeništvo in ne vem kaj še vse, sem postal sekretar in tu se je začela moja pot v politiko. Postal sem predsednik gospodarskega zbora takratne skupščine, ki je imela štiri zbore. Poleg republiškega, ki je bil glavni, so bili še gospodarski, socialno-zdravstveni in kulturni. Na naslednjih volitvah sem kandidiral v republiški zbor in bil izbran za predsednika. Ko je bila leta 1974 sprejeta obnovljena ustava, ki je bila pomembna za poznejšo osamosvojitev Slovenije iz jugoslovanskih okvirov, sem kot predsednik republiškega zbora razglasil to ustavo.
Ampak v politiki nisem nikoli užival. Mi smo bili generacija, ki je bila sicer dobrodošla za tedanjo bolj ortodoksno komunistično elito, ker so potrebovali tudi ljudi, ki so jim bili simpatični in ki so kaj znali.
Spadal sem v generacijo, ki je skušala v danih razmerah v okostenel sistema vnesti čim več novosti. Kavčič je bil za nas neke vrste vzornik. Veliko si je tudi upal in je pogorel. Odstavili so ga, ker je s svojimi naprednimi stališči in pogledi izstopal. Bil je v napoto drugim, ki jih je zasenčil.
V Mercator sem pravzaprav prišel po kazni. Ko je bil v zvezni vladi Boris Kraigher, si je zaželel, da bi v Beogradu postal šef njegovega kabineta. Ko so me poklicali z izvršnega sveta, takrat je bilo predsednik Viktor Avbelj, in mi to povedali, sem se uprl.
Preprosto nisem bil za to. Nisem se čutil sposobnega, pa tudi ustrezalo mi ni. Še danes se živo spomnim, kako je Viktor Avbelj v njegovi pisarni hodil iz kota v kot in me prepričeval, da moram iti. Jaz pa sem vztrajno ponavljal, da ne. Potem mi je grozil, da bom moral k Ivanu Mačku in da me bo on vzel v roke. Odgovoril sem mu, da nima smisla, da grem k Mačku, ker mu bom isto odgovoril in da me ne bo prepričal. Pri tem je ostalo. To je bila seveda črna pika in potem sem bil dolgo nekako v nemilosti.
V času, ko se je Boris Kraigher ponesrečil, bilo je leta 1967, bi že moral biti v Beogradu. Potem so me nekako odložili v republiško zbornico za gospodarstvo. Nekaj časa sem vodil oddelek za zunanjo trgovino. Čeprav je bil že napisan dekret, da bi postal sekretar zbornice, kar je bila kar visoka funkcija, so ga preklicali in pustili so me na nekem manj pomembnem mestu. Potem so me kandidirali na lokalnih volitvah v Dravljah, ko so zaradi demokracije postavljali na listo dva ali pa tri kandidate. Na tej listi sem bil, ne vem, po čigavi volji, zadnji med kandidati. Ponavadi tretji niso bili izvoljeni, pa še poznali me niso kaj dosti, čeprav sem nekaj časa že živel v Šiški. Morda so me izvolili zato, ker so bili proti drugima dvema kandidatoma. Potem so me v šišenski skupščini izvolili za župana, oziroma takrat je bil to predsednik občinskega odbora. To je bila zame tudi pomembna funkcija, ker sem se veliko naučil. V lokalni politiki se vedno veliko naučiš. Po hierarhiji županstva se potem nekako dvigaš v politiko. Jaz pa se nikdar nisem načrtno rinil v ospredje, ker sem s tem, se mi zdi, ohranjal več svobode. Da sem lahko rekel tudi kaj takega, kar je pomenilo drugačno mišljenje ali pa rezervo do marsičesa.
Ko je bilo leta 1974 konec skupščinskega mandata, je bila opcija, da grem z delegacijo v zvezno skupščino. Nisem se silil za ta položaj, ki bi ga sicer sprejel, ker se mi ni zdel tako izpostavljen kot tisti za šefa kabineta pri Kraigherju. Zaradi nekih intrig proti meni sem izpadel iz kandidature. Potem so predlagali, da grem v vlado, v izvršni svet. Predsednik izvršnega sveta je bil Andrej Marinc, podpredsednik pa Zvone Dragan. Čeprav uradno nisem bil podpredsednik, sem opravljal to delo z nalogo, da pokrivam vse gospodarske resorje. Potem se je kmalu zgodilo, da sem namesto odsotnih Marinca in Dragana moral na sestanek, ki je bil v ožjem krogu sklican na CK, takrat je bil predsednik France Popit. Na tem sestanku desetih ljudi sem zastopal vlado in v nasprotju z drugimi podprl zvezne ukrepe, ki so bili restriktivni do proračunske ekspanzije. Zelo sem se jim zameril. Od Marinca so zahtevali, da me odstrani iz vlade. Moral je to narediti, čeprav mu je bilo iskreno žal, to sem čutil. Vinko Hafner, ki je bil takrat sekretar mestnega komiteja Ljubljane, je dobil nalogo, da mi najde zaposlitev. Bili so toliko fer, da so nekako čutili, da je prav, da nekam grem.
Želel sem si zaposlitev v Emoni. To je bila elitna trgovska družba, Mercator je bil takrat nekako v njeni senci. Ljudje in tudi politika so gledali na Mercator, kot da je to bolj vaška firma, Emona pa bolj napredna.
Manjša lokalna podjetja so se združevala v Mercator. Proces združevanja je že pred mano začel Adi Osterc, ki je bil v Mercatorju vse od njegove ustanovitve do leta 1975, ko sem prišel jaz in sem njegovo delo nadaljeval. Za združevanje si je prizadevala tudi Emona, ampak Mercator je bil za lokalna podjetja privlačnejši. Pod njegovim okriljem so lahko zadržali vse svoje prejšnje pozicije. Iskali so korist samo zaradi boljših poslovnih pogojev, ohranili pa so vodenje v svojem okolju. Pri Emoni tega ni bilo, so bili bolj naravnani v podjetniško politiko. Želel sem si torej v Emono, kjer je bil direktor Franc Nebec, ki sem ga zelo cenil. Videl sem, da Hafnerju ni všeč, da hočem v Emono, ker je želel rešiti problem Mercatorja po Osterčevi upokojitvi. Rekel je, da se bo pogovoril z Nebcem. Čez nekaj dni me je poklical in rekel, da Nebec ni najbolj navdušen, da bi prišel v Emono, čeprav sem Hafnerju jasno povedal, da nimam ambicij, da bi ga izpodrinil. Tako sem potem pristal v Mercatorju.
Še danes se spomnim seje delavskega sveta v nebotičniku 2. aprila 1975, na kateri so odločali, ali me sprejmejo ali ne. Takrat je delavski svet odločal o tem. V uvodnem govoru sem jim rekel, da dojemam Mercator kot veliko firmo, vendar precej razslojeno, in da so povezave prešibke, da ni dovolj čvrste podjetniške politike, ki bi potegnila voz naprej. Tako se je začela moja kariera v Mercatorju, ki je od vseh mojih zaposlitev pustila največji pečat. S prevzemom vodenja je bil ključni izziv preseči Emono in ustvariti močno organizacijo, ki ne bo več neki konglomerat družb s svojimi direktorji in njihovo vizijo in ne več s komando tozdovskih in lokalnih podjetniških interesov. Zato smo sprejeli politiko sedmih stebrov razvoja Mercatorja, na kar sem še danes ponosen. Tam sem delal 18 let, h katerim dodajam še štiri leta vodenja nadzornega sveta. To je bilo tudi obdobje, ko smo morali odstaviti pokojnega Živka Pregla, ki sem ga jaz pripeljal v Mercator.
Pregel ni bil slab človek, ampak ni znal delati z ljudmi. Samega sebe je pokopal, ker ga menedžment v široki mreži Mercatorja ni podpiral. Pripeljal je skupino britanskih tako imenovanih strokovnjakov, nekih upokojencev, ki so potem šarili z administrativno vojno v poslovanju, vzbujali so odpor in nič dosegli, pa še izgubo je imel Mercator, ki pa jo je Živko tajil. To je bila največja zamera, ker je pred nadzornim svetom skrival realno stanje. Takrat je bila velika afera, še javnost ni bila seznanjena s tem, ker se direktorjev ni kar tako odstavljalo, pa še za veliko podjetje je šlo. V iskanju, kdo naj bo naslednik, smo se potem odločili za Zorana Jankovića.
Da, ampak on je kot član nadzornega sveta takrat podpiral Pregla. Da smo mi kot nadzorniki lahko odstavili Živka Pregla, je bila zasluga predvsem članov sveta iz vrst Mercatorja. Janković je bil takrat proti. Ko pa je videl, da ga kandidiramo, se je seveda spremenil. Njegov interes je potem vendarle bil, da pride. Po pravici povedano sem se malce bal, da bo Pregla pritegnil nazaj. Ampak to se ni zgodilo. Pred njegovo formalno kandidaturo sem imel kar nekaj pogovorov z njim in po točkah postavil nekaj zahtev, ki jih mora izpolniti. Zahteval sem, da to celo podpiše, a ni hotel podpisati nobenega akta, rekel je, da naj mu verjamem na besedo. Sprijaznil sem se s trdnostjo ustnega dogovora, ki je potem tudi držal. Ko je bil izvoljen, ga v začetku politika ni sprejemala. Ampak delal je dobro. On je dosegel najvišji vzpon Mercatorja.
Ne vem, kdo si je to izmislil. Na konferenci, ki jo je imel Mercator februarja letos za poslovne partnerje in na katero je sedanji predsednik uprave Tomislav Čizmić povabil tudi vse nekdanje predsednike uprav, sem kot edini govornik med temi povabljenimi med drugim povedal, da ne vem, po kakšni logiki so me razglasili za očeta Mercatorja. Da je to po svoje krivično do mojega predhodnika Adija Osterca, ki so mu v času, ko je bil direktor, in tudi kasneje delali krivico. Bil je dober človek in ni slabo vodil podjetja. Tako kot na njegovem pogrebu sem tudi tokrat rekel, da če že ostane pri tem, da sem oče Mercatorja, bi morali Ostercu priznati vsaj to, da je stari oče Mercatorja. Po mojem je bistveno to, da smo se v tistih časih, povsem drugačnih od današnjih, odpirali trgu. Trg je deloval, ampak sistem, kakršen je bil, je bil postavljen na glavo.
Vsa oblast je bila v tozdih in to je bilo težko obvladati. Če si hotel trdnost, si moral uporabiti moč prepričevanja. Logika današnjega vodenja je hierarhija od zgoraj navzdol, prej je bilo pa obratno. Mnogi so čutili moč, da odločajo, in so jo tudi zlorabljali. S kakšnimi mukami smo sprejeli tiste ukrepe, ki so utrjevali Mercator! Najpomembnejša je bila komercialna funkcija. Imel sem dobrega komercialista, Franca Prvinška, ki ga še danes zelo cenijo. Imeli smo celo interno banko in finance res urejene. Tako smo bili vedno polni denarja, da se čudim, od kod današnja zadolženost. Bili smo cvetoče podjetje in smo tudi veliko investirali. Imeli smo sistem združevanja sredstev tozdov. Temeljil je na tem, da so vsi plačevali, a so dobili nazaj za investicije. Vsi so prej ali slej prišli na vrsto. Moral si zaupati, da je to funkcioniralo, drugače ni šlo. Ko smo izpeljali lastninsko preoblikovanje podjetij, je bil to za tako veliko družbo strašen proces s cenitvami, z odločitvami spet od spodaj navzgor.
Na omenjeni konferenci, kamor so nas bivše povabili ob 70-letnici Mercatorja, sem povedal, da slovensko javno mnenje ni bilo naklonjeno temu, da je Mercator prišel v roke Agrokorja, še zlasti potem, ko se je začel njegov propad. Njegov sedanji predsednik uprave Fabris Peruško je rekel, da so Mercator preplačali. To ni res. Preplačali so ga morda, ker so plačali prek svojih zmožnosti, ker so sami že bili tako daleč. Peruško bo tudi šef nove firme, imenovala se bo Fortenova. Nanjo bodo prenesli sedanje družbe Agrokorja, najprej hrvaške, nato še druge, med njimi tudi Mercator. Izbrano ime nove družbe se mi zdi pametno, zveni internacionalno, sedež bo, kot napovedujejo, na Nizozemskem. Kakšna bo usoda sedanjega Mercatorja v Sloveniji, bo odvisno od bank, ki vedno iščejo predvsem svoj interes. Vpliv politike bo bolj kot ne formalen, pa še to samo prek tistih, ki odločajo o koncentraciji.
Miran Goslar
Pot v gospodarstvo si je začrtal po končani klasični gimnaziji v Ljubljani, ko je namesto študija igralstva izbral ekonomijo. Prva praktična izkušnja z vodenjem podjetja se mu je ponudila z ustanovitvijo Medexa, ko je kljub nasprotovanju vplivnega čebelarja postal njegov prvi direktor. Bil je tudi direktor Slovenijavina v času, ko je bilo to podjetje pomemben jugoslovanski izvoznik vina, a najbolj ga je zaznamoval Mercator, v katerega je prišel leta 1975 po kazni, zaradi kljubovanja politični oblasti. Razglašajo ga za očeta Mercatorja, organiziranega v duhu novega časa in vodenja družbe po zahodnem vzoru, brez razpršene moči odločanja. Leta 1986 je prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke, od leta 2009 je častni občan Ljubljane.
Vaše življenje je nekam skrivnostno do obdobja v Mercatorju. Lahko poveste kaj več o času pred tem, o vaši poti do uspešnega gospodarstvenika? V Ljubljani ste se rodili, tu ste tudi odraščali?
Prva štiri leta sem preživel v Blatni Brezovici, manjši vasi pri Vrhniki. V tamkajšnji šoli je bila moja mama učiteljica, oče pa je bil sodniški pripravnik na Vrhniki. Potem smo se preselili v Ljubljano. V osnovno šolo sem hodil na Prulah, pa potem v klasično gimnazijo, ki je bila v prostorih sedanje osnovne šole Prežihovega Voranca. Ko so Ljubljano zasedli Italijani, so se vselili v to stavbo in kot gimnazija smo gostovali po vseh možnih lokacijah, na realki na Rakovniku, pri nunah zraven nunske cerkve. To so bila vojna leta. Po osvoboditvi smo maturo delali spet v naših prvotnih prostorih klasične gimnazije.
Kakšni so vaši spomini na tisti čas?
To so bili hudi časi. Po svoje smo bili rojeni leta 1928 srečna generacija, ker smo bili zadnji, ki nas niso vpoklicali. Je pa nekatere moje sošolce s podeželja potegnilo v vojno dogajanje in nekaj jih je bilo v beli gardi. Razmere so bile napete, ampak naš razrednik Peter Holaček, profesor latinščine in grščine, nas je z razumnim odnosom varno vodil, da smo prišli iz tistega časa brez večjih prask. To je bila naša sreča. Potem se je bilo treba odločiti za študij. V šoli sem zelo dobro deklamiral in pri bralnih vajah mi je profesor dodeljeval zahtevnejše vloge. Ko smo brali Julija Cezarja v slovenskem prevodu, mi je dodelil vlogo Antonia. Ko nas je profesor Holaček vprašal, kaj bomo študirali, sem bleknil, da bom šel na igralsko akademijo. Njemu se je to zdelo kar dobro. Toda ko sem bil soočen z realnostjo, sem malo premislil in pritegnila me je novoustanovljena ekonomska fakulteta. Leto pred nami se je vpisala prva generacija.
Končali ste torej ekonomijo, kje ste se potem zaposlili?
Najprej sem bil asistent na fakulteti za organizacijo.
Se vam je obetala akademska kariera?
»V Medexu sem pridobil največ prakse gospodarjenja v podjetjih. V majhni firmi direktor dela tako rekoč vse.«
Da, ampak s tem nisem bil zadovoljen. Po služenju vojaškega roka v Trebinju, kjer je bila intendantska oficirska šola, se nisem več videl na fakulteti. Ponudili so mi delo v takratni čebelarski zvezi in potem je bil ustanovljen Medex, postal sem prvi direktor. V Medexu sem bil pet let. Takrat so o kadrih odločali še na ravni mesta, dr. Marijan Dermastia je bil predsednik mestnega odbora. Ko sem kandidiral za mesto direktorja, je temu nasprotoval neki vplivni čebelar, zaposlen na notranjem ministrstvu. Proti je bil, da bi Medex vodil nekdo, ki ni čebelar. Zaradi teh pritiskov sem rekel, da pač ne bom direktor družbe, a me je Dermastia prepričal, naj vztrajam, in so me nato vseeno imenovali. Medex je bil zame zanimiva šola.
Zaradi zapletov pri imenovanju, političnih pritiskov?
Ne. Veste, to je bila majhna firma, kakšnih 30 zaposlenih je bilo. Ampak imeli smo vse, proizvodnjo, trgovino, izvoz. Po vsej takratni državi Jugoslaviji smo kupovali med in ga izvažali. Rekord je bil sto vagonov medu v enem letu. To so bile zelo velike količine in mi smo bili velik izvoznik, velik ustvarjalec deviz, kar je bilo takrat zelo pomembno. Izvažali smo predvsem v Švico, Nemčijo, Avstrijo. V Medexu sem pridobil največ prakse gospodarjenja v podjetjih. V majhni firmi direktor dela tako rekoč vse. Takrat je bilo treba voditi poseben dnevnik, statistiko izvoza. To sem med drugim sam vodil. Medex je bil zame v tem smislu praktična šola za poznejše pomembnejše naloge.
Ki ste jih po izkušnji z Medexom opravljali kje?
Potem sem šel za direktorja v Slovenijavino. Žan Dev je bil takrat zelo slaven in pomemben direktor. Ko se je upokojil, so mene izbrali za naslednika. Tam sem bil samo tri leta.
Slovenijavino je bilo pomembno jugoslovansko izvozno podjetje, kajne?
Zelo. Ne vem, zakaj je imelo takrat, ko sem postal direktor, izgubo, potem smo jo v dveh, treh letih sanirali. Izvoz je šel kar dobro. Takrat so bile drugačne razmere. Spomnim se, kako smo odkupovali kvalitetno grozdje v Brdih in ga vozili k nam v predelavo. Grozdje smo kupovali tudi v Istri, na Štajerskem ... V tej službi sem dodobra spoznal Slovenijo, ker smo imeli neposredne stike s terenom, saj pri tem poslu drugače ne gre. Kleti zdaj ni več in velika škoda je, da so te lepe podzemne prostore uničili. Francozi imajo v Parizu največje kleti, ki še vedno delajo, zbirajo in kupujejo vina po vsej državi in jih prodajajo naprej. To, da so uničili klet, je bila velika napaka.
Kako ste zašli v politiko?
Najbrž so me opazili, ker sem poleg podjetniške žilice pokazal tudi zanimanje za makroekonomske probleme. To je bil verjetno razlog, da so me vabili na kavo in da sem po tej poti zajadral v politiko. Ko so ustanovili novo zbornico za industrijo, gradbeništvo in ne vem kaj še vse, sem postal sekretar in tu se je začela moja pot v politiko. Postal sem predsednik gospodarskega zbora takratne skupščine, ki je imela štiri zbore. Poleg republiškega, ki je bil glavni, so bili še gospodarski, socialno-zdravstveni in kulturni. Na naslednjih volitvah sem kandidiral v republiški zbor in bil izbran za predsednika. Ko je bila leta 1974 sprejeta obnovljena ustava, ki je bila pomembna za poznejšo osamosvojitev Slovenije iz jugoslovanskih okvirov, sem kot predsednik republiškega zbora razglasil to ustavo.
Ampak v politiki nisem nikoli užival. Mi smo bili generacija, ki je bila sicer dobrodošla za tedanjo bolj ortodoksno komunistično elito, ker so potrebovali tudi ljudi, ki so jim bili simpatični in ki so kaj znali.
Po tej politični poti ste prišli tudi v stik s Stanetom Kavčičem?
Spadal sem v generacijo, ki je skušala v danih razmerah v okostenel sistema vnesti čim več novosti. Kavčič je bil za nas neke vrste vzornik. Veliko si je tudi upal in je pogorel. Odstavili so ga, ker je s svojimi naprednimi stališči in pogledi izstopal. Bil je v napoto drugim, ki jih je zasenčil.
Novi Agrokor se bo imenoval Fortenova
Slovensko javno mnenje ni bilo naklonjeno temu, da je Mercator prišel v roke Agrokorja, še zlasti potem, ko se je začel njegov propad. Njegov sedanji predsednik uprave Fabris Peruško je rekel, da so Mercator preplačali. To ni res. Preplačali so ga morda, ker so plačali prek svojih zmožnosti, ker so sami že bili tako daleč. Peruško bo tudi šef nove firme, imenovala se bo Fortenova.
Slovensko javno mnenje ni bilo naklonjeno temu, da je Mercator prišel v roke Agrokorja, še zlasti potem, ko se je začel njegov propad. Njegov sedanji predsednik uprave Fabris Peruško je rekel, da so Mercator preplačali. To ni res. Preplačali so ga morda, ker so plačali prek svojih zmožnosti, ker so sami že bili tako daleč. Peruško bo tudi šef nove firme, imenovala se bo Fortenova.
Potem ste se vrnili v gospodarstvo, šli v Mercator, kjer ste ustvarjali osemnajst let in naredili iz njega pomembno jugoslovansko trgovsko podjetje.
V Mercator sem pravzaprav prišel po kazni. Ko je bil v zvezni vladi Boris Kraigher, si je zaželel, da bi v Beogradu postal šef njegovega kabineta. Ko so me poklicali z izvršnega sveta, takrat je bilo predsednik Viktor Avbelj, in mi to povedali, sem se uprl.
Uprli ste se nadaljnji politični karieri?
Preprosto nisem bil za to. Nisem se čutil sposobnega, pa tudi ustrezalo mi ni. Še danes se živo spomnim, kako je Viktor Avbelj v njegovi pisarni hodil iz kota v kot in me prepričeval, da moram iti. Jaz pa sem vztrajno ponavljal, da ne. Potem mi je grozil, da bom moral k Ivanu Mačku in da me bo on vzel v roke. Odgovoril sem mu, da nima smisla, da grem k Mačku, ker mu bom isto odgovoril in da me ne bo prepričal. Pri tem je ostalo. To je bila seveda črna pika in potem sem bil dolgo nekako v nemilosti.
Kako se je to poznalo v nadaljevanju vaše poklicne poti?
V času, ko se je Boris Kraigher ponesrečil, bilo je leta 1967, bi že moral biti v Beogradu. Potem so me nekako odložili v republiško zbornico za gospodarstvo. Nekaj časa sem vodil oddelek za zunanjo trgovino. Čeprav je bil že napisan dekret, da bi postal sekretar zbornice, kar je bila kar visoka funkcija, so ga preklicali in pustili so me na nekem manj pomembnem mestu. Potem so me kandidirali na lokalnih volitvah v Dravljah, ko so zaradi demokracije postavljali na listo dva ali pa tri kandidate. Na tej listi sem bil, ne vem, po čigavi volji, zadnji med kandidati. Ponavadi tretji niso bili izvoljeni, pa še poznali me niso kaj dosti, čeprav sem nekaj časa že živel v Šiški. Morda so me izvolili zato, ker so bili proti drugima dvema kandidatoma. Potem so me v šišenski skupščini izvolili za župana, oziroma takrat je bil to predsednik občinskega odbora. To je bila zame tudi pomembna funkcija, ker sem se veliko naučil. V lokalni politiki se vedno veliko naučiš. Po hierarhiji županstva se potem nekako dvigaš v politiko. Jaz pa se nikdar nisem načrtno rinil v ospredje, ker sem s tem, se mi zdi, ohranjal več svobode. Da sem lahko rekel tudi kaj takega, kar je pomenilo drugačno mišljenje ali pa rezervo do marsičesa.
Kako ste se potem vrnili v gospodarstvo?
Ko je bilo leta 1974 konec skupščinskega mandata, je bila opcija, da grem z delegacijo v zvezno skupščino. Nisem se silil za ta položaj, ki bi ga sicer sprejel, ker se mi ni zdel tako izpostavljen kot tisti za šefa kabineta pri Kraigherju. Zaradi nekih intrig proti meni sem izpadel iz kandidature. Potem so predlagali, da grem v vlado, v izvršni svet. Predsednik izvršnega sveta je bil Andrej Marinc, podpredsednik pa Zvone Dragan. Čeprav uradno nisem bil podpredsednik, sem opravljal to delo z nalogo, da pokrivam vse gospodarske resorje. Potem se je kmalu zgodilo, da sem namesto odsotnih Marinca in Dragana moral na sestanek, ki je bil v ožjem krogu sklican na CK, takrat je bil predsednik France Popit. Na tem sestanku desetih ljudi sem zastopal vlado in v nasprotju z drugimi podprl zvezne ukrepe, ki so bili restriktivni do proračunske ekspanzije. Zelo sem se jim zameril. Od Marinca so zahtevali, da me odstrani iz vlade. Moral je to narediti, čeprav mu je bilo iskreno žal, to sem čutil. Vinko Hafner, ki je bil takrat sekretar mestnega komiteja Ljubljane, je dobil nalogo, da mi najde zaposlitev. Bili so toliko fer, da so nekako čutili, da je prav, da nekam grem.
»Potem so me v šišenski skupščini izvolili za župana, oziroma takrat je bil to predsednik občinskega odbora. To je bila zame tudi pomembna funkcija, ker sem se veliko naučil. V lokalni politiki se vedno veliko naučiš.«
Tako ste prišli v Mercator?
Želel sem si zaposlitev v Emoni. To je bila elitna trgovska družba, Mercator je bil takrat nekako v njeni senci. Ljudje in tudi politika so gledali na Mercator, kot da je to bolj vaška firma, Emona pa bolj napredna.
Zakaj vaška firma?
Manjša lokalna podjetja so se združevala v Mercator. Proces združevanja je že pred mano začel Adi Osterc, ki je bil v Mercatorju vse od njegove ustanovitve do leta 1975, ko sem prišel jaz in sem njegovo delo nadaljeval. Za združevanje si je prizadevala tudi Emona, ampak Mercator je bil za lokalna podjetja privlačnejši. Pod njegovim okriljem so lahko zadržali vse svoje prejšnje pozicije. Iskali so korist samo zaradi boljših poslovnih pogojev, ohranili pa so vodenje v svojem okolju. Pri Emoni tega ni bilo, so bili bolj naravnani v podjetniško politiko. Želel sem si torej v Emono, kjer je bil direktor Franc Nebec, ki sem ga zelo cenil. Videl sem, da Hafnerju ni všeč, da hočem v Emono, ker je želel rešiti problem Mercatorja po Osterčevi upokojitvi. Rekel je, da se bo pogovoril z Nebcem. Čez nekaj dni me je poklical in rekel, da Nebec ni najbolj navdušen, da bi prišel v Emono, čeprav sem Hafnerju jasno povedal, da nimam ambicij, da bi ga izpodrinil. Tako sem potem pristal v Mercatorju.
Še danes se spomnim seje delavskega sveta v nebotičniku 2. aprila 1975, na kateri so odločali, ali me sprejmejo ali ne. Takrat je delavski svet odločal o tem. V uvodnem govoru sem jim rekel, da dojemam Mercator kot veliko firmo, vendar precej razslojeno, in da so povezave prešibke, da ni dovolj čvrste podjetniške politike, ki bi potegnila voz naprej. Tako se je začela moja kariera v Mercatorju, ki je od vseh mojih zaposlitev pustila največji pečat. S prevzemom vodenja je bil ključni izziv preseči Emono in ustvariti močno organizacijo, ki ne bo več neki konglomerat družb s svojimi direktorji in njihovo vizijo in ne več s komando tozdovskih in lokalnih podjetniških interesov. Zato smo sprejeli politiko sedmih stebrov razvoja Mercatorja, na kar sem še danes ponosen. Tam sem delal 18 let, h katerim dodajam še štiri leta vodenja nadzornega sveta. To je bilo tudi obdobje, ko smo morali odstaviti pokojnega Živka Pregla, ki sem ga jaz pripeljal v Mercator.
Pred desetimi leti mu je naziv častnega občana Ljubljane podelil župan Zoran Janković, sicer najbolj prepoznaven Goslarjev naslednik na mestu prvega moža velikega Mercatorja. Foto Igor Modic
V njegovem času Mercatorju ni šlo najbolje ...
Pregel ni bil slab človek, ampak ni znal delati z ljudmi. Samega sebe je pokopal, ker ga menedžment v široki mreži Mercatorja ni podpiral. Pripeljal je skupino britanskih tako imenovanih strokovnjakov, nekih upokojencev, ki so potem šarili z administrativno vojno v poslovanju, vzbujali so odpor in nič dosegli, pa še izgubo je imel Mercator, ki pa jo je Živko tajil. To je bila največja zamera, ker je pred nadzornim svetom skrival realno stanje. Takrat je bila velika afera, še javnost ni bila seznanjena s tem, ker se direktorjev ni kar tako odstavljalo, pa še za veliko podjetje je šlo. V iskanju, kdo naj bo naslednik, smo se potem odločili za Zorana Jankovića.
Po razmišljanju o podjetništvu sta si bila očitno zelo podobna?
Da, ampak on je kot član nadzornega sveta takrat podpiral Pregla. Da smo mi kot nadzorniki lahko odstavili Živka Pregla, je bila zasluga predvsem članov sveta iz vrst Mercatorja. Janković je bil takrat proti. Ko pa je videl, da ga kandidiramo, se je seveda spremenil. Njegov interes je potem vendarle bil, da pride. Po pravici povedano sem se malce bal, da bo Pregla pritegnil nazaj. Ampak to se ni zgodilo. Pred njegovo formalno kandidaturo sem imel kar nekaj pogovorov z njim in po točkah postavil nekaj zahtev, ki jih mora izpolniti. Zahteval sem, da to celo podpiše, a ni hotel podpisati nobenega akta, rekel je, da naj mu verjamem na besedo. Sprijaznil sem se s trdnostjo ustnega dogovora, ki je potem tudi držal. Ko je bil izvoljen, ga v začetku politika ni sprejemala. Ampak delal je dobro. On je dosegel najvišji vzpon Mercatorja.
»V Mercatorju smo imeli celo interno banko in finance res urejene. Tako smo bili vedno polni denarja, da se čudim, od kod današnja zadolženost.«
Vas pa imajo za očeta Mercatorja?
Ne vem, kdo si je to izmislil. Na konferenci, ki jo je imel Mercator februarja letos za poslovne partnerje in na katero je sedanji predsednik uprave Tomislav Čizmić povabil tudi vse nekdanje predsednike uprav, sem kot edini govornik med temi povabljenimi med drugim povedal, da ne vem, po kakšni logiki so me razglasili za očeta Mercatorja. Da je to po svoje krivično do mojega predhodnika Adija Osterca, ki so mu v času, ko je bil direktor, in tudi kasneje delali krivico. Bil je dober človek in ni slabo vodil podjetja. Tako kot na njegovem pogrebu sem tudi tokrat rekel, da če že ostane pri tem, da sem oče Mercatorja, bi morali Ostercu priznati vsaj to, da je stari oče Mercatorja. Po mojem je bistveno to, da smo se v tistih časih, povsem drugačnih od današnjih, odpirali trgu. Trg je deloval, ampak sistem, kakršen je bil, je bil postavljen na glavo.
Vsa oblast je bila v tozdih in to je bilo težko obvladati. Če si hotel trdnost, si moral uporabiti moč prepričevanja. Logika današnjega vodenja je hierarhija od zgoraj navzdol, prej je bilo pa obratno. Mnogi so čutili moč, da odločajo, in so jo tudi zlorabljali. S kakšnimi mukami smo sprejeli tiste ukrepe, ki so utrjevali Mercator! Najpomembnejša je bila komercialna funkcija. Imel sem dobrega komercialista, Franca Prvinška, ki ga še danes zelo cenijo. Imeli smo celo interno banko in finance res urejene. Tako smo bili vedno polni denarja, da se čudim, od kod današnja zadolženost. Bili smo cvetoče podjetje in smo tudi veliko investirali. Imeli smo sistem združevanja sredstev tozdov. Temeljil je na tem, da so vsi plačevali, a so dobili nazaj za investicije. Vsi so prej ali slej prišli na vrsto. Moral si zaupati, da je to funkcioniralo, drugače ni šlo. Ko smo izpeljali lastninsko preoblikovanje podjetij, je bil to za tako veliko družbo strašen proces s cenitvami, z odločitvami spet od spodaj navzgor.
Kako zdaj gledate na dogajanje z Mercatorjem?
Na omenjeni konferenci, kamor so nas bivše povabili ob 70-letnici Mercatorja, sem povedal, da slovensko javno mnenje ni bilo naklonjeno temu, da je Mercator prišel v roke Agrokorja, še zlasti potem, ko se je začel njegov propad. Njegov sedanji predsednik uprave Fabris Peruško je rekel, da so Mercator preplačali. To ni res. Preplačali so ga morda, ker so plačali prek svojih zmožnosti, ker so sami že bili tako daleč. Peruško bo tudi šef nove firme, imenovala se bo Fortenova. Nanjo bodo prenesli sedanje družbe Agrokorja, najprej hrvaške, nato še druge, med njimi tudi Mercator. Izbrano ime nove družbe se mi zdi pametno, zveni internacionalno, sedež bo, kot napovedujejo, na Nizozemskem. Kakšna bo usoda sedanjega Mercatorja v Sloveniji, bo odvisno od bank, ki vedno iščejo predvsem svoj interes. Vpliv politike bo bolj kot ne formalen, pa še to samo prek tistih, ki odločajo o koncentraciji.
