Odgovornost do ljudi in države je rodila vojaško disciplino

Pripadnice in pripadniki Slovenske vojske bodo danes na osrednji slovesnosti v Novem mestu praznovali svoj dan v spomin na 15. maj 1991. Takrat se je v učnih centrih Teritorialne obrambe na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru začelo usposabljanje skupno 300 nabornikov v slovenskem jeziku. Pogovarjali smo se z ljudmi, ki so tedaj bili v različnih vlogah vpleteni v rojevanje nove vojske.

David Ozebek, ki je bil spomladi 1991 star 21 let, je služil vojaški rok v Učnem centru Pekre. Tam je bil s še 119 naborniki v prvi generaciji slovenskih vojakov, ki so prvič izpolnjevali povelja v slovenskem jeziku in prvič oblekli slovensko uniformo. Preostalih 180 nabornikov prve generacije se je usposabljalo na Igu.

»Takrat se je že čutilo, da Jugoslavija razpada. Fantje naše generacije smo bili v strahu, kam nas bodo napotili v vojsko. Nismo si želeli za 12 mesecev kam daleč, v neznano, proč od doma. Uspelo se mi je izogniti nekaj vpoklicem v jugoslovansko armado. A ko so me znova, napol tajno, poklicali na razgovor ter omenili služenje v Sloveniji v bližini Maribora, ki bo potekalo v slovenskem jeziku in v slovenski uniformi, sem takoj prikimal. Čutil sem olajšanje in čast, da bom lahko služil Sloveniji,« pravi Ozebek, ki je danes podpolkovnik v Slovenski vojski.

Slovenska beseda je bila vir motivacije

Brigadir Igor Šepec je namestnik poveljnika Poveljstva sil Slovenske vojske, podpolkovnik Dušan Lazar pa poveljuje 75. teritorialnemu polku. Pred 35 leti je bil Šepec inštruktor na Igu, Lazar pa je vodil učno enoto v Pekrah. »

Prešerno vzdušje ob prihodu nabornikov je že dopoldne napovedovalo začetek 'nove dobe'. Skoraj ni bilo nabornika, ki ga ne bi pospremili na služenje družina, prijatelji, čutiti je bilo veselje in ponos,« se 15. maja 1991 spominja brigadir Šepec. Vedeli so, da so ena ključnih tarč morebitnega posredovanja Jugoslovanske ljudske armade (JLA), kar se je potrdilo že po osmih dneh, ko je JLA obkolila učni center v Pekrah, in postalo jim je jasno, da poti do osamosvojitve brez konflikta ne bo. To so potrdili tudi dogodki v Mariboru, ki so pripeljali do prve smrtne žrtve.

Brigadir Igor Šepec, namestnik poveljnika Poveljstva sil, s Slovensko vojsko živi vse od njenega rojstva. V prihodnjem letu načrtuje odhod v pokoj, za prihodnost vojske pa ga ne skrbi. Foto Leon Vidic

»Nenehno sta se prepletali negotovost in neomajna odločnost. Nismo imeli sreče, da bi delovali po popolnih načrtih, temveč je večina stvari nastajala na terenu, s sprotno iznajdljivostjo in improvizacijo. Bistvena sta bila le naše zaupanje v skupni cilj in sposobnost, da smo povezali ljudi, pripravljene prevzeti odgovornost,« se spominja Lazar.

Uvajanje slovenskega jezika v vojaško urjenje ni bilo zgolj organizacijsko vprašanje, ni bilo strokovne terminologije in učnega gradiva niti kadra, pripravljenega na izvajanje usposabljanja v maternem jeziku, izrazoslovje in postopke so morali prevesti, prilagoditi ali ustvariti povsem na novo.

»Kljub začetnim oviram je prav slovenska beseda ključno vplivala na moralo in motivacijo vojakov. Ti so vsebine razumeli hitreje in globlje, hkrati pa so se močneje poistovetili s svojo nalogo. Prvič so začutili, da služijo domovini v jeziku, ki mu pripadajo,« pojasnjuje Lazar.

Brez motiviranih ljudi ni vojske

Podpolkovnik Lazar se prve generacije slovenskih vojakov spominja kot izjemno motivirane, željne znanja in pripravljene prispevati k napredku.

»Prav ta njihova energija je postala eden ključnih stebrov našega uspeha,« je prepričan. Ker se je usposabljanje prve generacije začelo 15. maja, torej v času, ko je tedaj še skupno državo obvladovala JLA, se brigadir Šepec spominja, da ga je najbolj skrbela možnost neposrednega udara JLA na njegove varovance, ki so bili še vsi skoraj otroci in do 25. junija še niso mogli pridobiti ustrezne individualne vojaške usposobljenosti, kaj šele oblikovati in izuriti kolektivov oddelčne in vodne sestave, pripravljene za bojno delovanje.

Lazar in Šepec se strinjata, da je bila največje breme za prav tako mlade inštruktorje odgovornost, tako do ljudi kot do države. Nihče ni mogel predvideti, kako se bodo dogodki razvijali in zaostrili.

»Na operativni ravni so bila v ospredju zahtevna vprašanja opreme, usposobljenosti in organizacije, hkrati pa nas je nenehno spremljal občutek, da bi morali biti pripravljeni še bolje. Z današnje perspektive vidim, da so bile skrbi povsem upravičene, vendar so nas prav te silile k večji osredotočenosti in brezkompromisni učinkovitosti. To nenehno previdnost smo pretopili v vojaško disciplino,« poudarja Lazar.

Prva generacija je pokazala prihodnjo smer in način dela z naborniki v Slovenski vojski, ki sta se močno razlikovala od tedaj znanih metod.

»Prva generacija je izpolnila svoj simbolni namen, saj je predstavljala enega prvih in največjih uporov takratni centralni politiki in generaliteti JLA, kjer je prevladovalo mišljenje, da si Slovenci ne bodo drznili bojkotirati napotitve svojih nabornikov na služenje v okviru takratne Jugoslavije. Doživela je bojne izkušnje, ki so spremenile marsikateri kasnejši program in učni načrt usposabljanja,« pove brigadir Igor Šepec.

Inštruktorje je skrbelo, ker so imeli njihovi varovanci na voljo izjemno malo časa za pripravo in so se čez noč znašli sredi nevarne realnosti. »Naša največja skrb sta bila njihova varnost in vprašanje, ali se bodo v ekstremno stresnih okoliščinah znali pravilno odzvati. Ob vseh operativnih težavah so bile prisotne tudi globoke moralne dileme,« pravi Lazar.

Vojak stroja, ki brni v ozadju, ne sliši

Ozebek se spominja, da so bili v Pekrah sredi usposabljanja, ko so jih obkolila oklepna vozila JLA, nabornike so premestili na varnejši prostor, v amfiteater. Kot je dejal, se lahko le zahvalijo odločnemu odzivu teritorialne obrambe, policije, siloviti reakciji Mariborčanov, voznikom in novinarjem, ki so se znašli na prizorišču, da »Pekre niso padle in so bile po skoraj 17 urah merjenja z orožjem iz oči v oči z močno oboroženim nasprotnikom ubranjene«.

Vse je delovalo, kot je moralo, predvsem zaradi temeljitih predhodnih priprav na oblikovanje slovenske vojske, ki so že od oktobra 1990 potekale na tedanjem Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo (RSLO).

Matjaž Vrhunc, podpolkovnik na civilni dolžnosti na ministrstvu za obrambo, je bil član delovne skupine, odgovorne za pripravo in izvedbo projekta usposabljanja nabornikov zunaj JLA v organizaciji republiških organov. »Ko se danes, 35 let kasneje, ozrem nazaj, vidim, da je bil ta projekt veliko več kot samo priprava in uvedba sprememb na področju služenja vojaškega roka.

V resnici je bil del začetnih aktivnosti vzpostavitve nove Teritorialne obrambe (bodoče Slovenske vojske), saj so sočasno potekale tudi druge pomembne aktivnosti. Decembra 1990 je bil uveljavljen nov znak TO, izdelane so bile prve uniforme ter oznake činov in položajev. Vse to je pomembno znamenje lastne vojske in je tako dalo slutiti, da jo gradimo. Izdelane so bile tudi nove formacijsko-organizacijske strukture posameznih enot,« pojasnjuje Vrhunc.

Solidarnost, timski duh, skrb za sočloveka in popolno zaupanje soborcu so le nekatere od pozitivnih vrednot, ki jih goji Slovenska vojska. Prizor je z enega od terenskih urjenj gojencev šole za častnike. Foto Voranc Vogel

Prizna, da so bili v časovni stiski. Delo so začeli oktobra 1990, do začetka poskusnega usposabljanja nabornikov na Igu in v Pekrah 15. maja 1991 so morali načrtovati in zagotoviti primerno materialno in zdravstveno oskrbo, ustrezne programe usposabljanja, izbrati, zaposliti in usposobiti ustrezne kadre za usposabljanje vojakov, izvesti napotitev nabornikov ter vzpostaviti optimalno organizacijo in izvajanje usposabljanja. Sočasno so hiteli razvijati in izdelovati nove uniforme, oznake, preostalo obleko in obutev.

»Zagotoviti je bilo treba ustrezne namestitvene zmogljivosti, za kar so bili opravljeni predhodni ogledi, izbor in gradbene adaptacije prostorov in objektov na lokacijah obeh bodočih učnih centrov. Prav tako je bilo treba določiti kriterije za opremo spalnic za vojake, učilnic in pisarn za zaposlene ter vse te prostore ustrezno opremiti,« našteva Vrhunc.

En mesec za inštruktorja, šest za vojaka

Težišče Vrhunčevega dela je bilo zagotoviti ustrezne programe usposabljanja. Struktura in vsebina usposabljanja, metodologija izvajanja, učna sredstva, poligoni in strelišča, tisk in distribucija programov in učne dokumentacije ter literature, vse to se je našlo na njegovem seznamu nalog. »Poudarek pa je bil na nabavi zadostnega števila pehotnega orožja in streliva ter bojnih, manevrskih in vadbenih sredstev,« pravi sogovornik.

Del vojaške strokovne literature so izdelali na novo, nekaj pa so je tudi prevedli in prilagodili. V začetku marca 1991 je republiški sekretar za ljudsko obrambo na predsedstvo Republike Slovenije posredoval osnutek odredbe o pripravi in izvedbi poskusnega usposabljanja vojakov v enotah Teritorialne obrambe in ga prosil za mnenje. Predsedstvo je soglašalo z odredbo, ki je določala temelje in okvir usposabljanja, in se strinjalo, da se poskusno usposabljanje začne maja 1991.

RSLO je na tej podlagi lahko izdal odredbo o pripravi in izvedbi poskusnega usposabljanja vojakov in tako so za oboje dobili tudi formalnopravno podlago.

Poskusno usposabljanje vojakov je bilo prilagojeno šestmesečnemu vojaškemu roku in je potekalo v dveh fazah. V prvi fazi, ki je trajala tri mesece, so se vojaki usposabljali v učnih centrih ter pridobili temeljna znanja in veščine. V drugi fazi pa so se usposabljali za svoja formacijska mesta v bojnih enotah. »Takšna organizacija je omogočila usposobljenost vojaka kot posameznika in izurjenost enote za izvajanje bojnih nalog,« pojasnjuje Vrhunc.

Tričlanska delovna skupina je zato izdelala ustrezne programe poskusnega usposabljanja nabornikov v učnih centrih, poskusnega bojnega usposabljanja vojaških obveznikov v drugi fazi ter program tečaja inštruktorjev in komandirjev za usposabljanje vojaških obveznikov v učnih centrih.

Na enomesečnem tečaju aprila 1991 v Poljčah so se bodoči inštruktorji in poveljniki med drugim seznanili z novostmi v načinu usposabljanja nabornikov v primerjavi s tistim, ki je bil v veljavi v JLA, s ciljem, da se v prvih dvajsetih dneh usposobijo za delo z vojaškimi obvezniki med usposabljanjem v učnih centrih ter za vodenje življenja in dela vojaškega kolektiva.

»Ponos in energijo ter pričakovanje tistega časa je z današnjega vidika težko opisati, dejstvo pa je, da se vsi, ki smo bili del osamosvojitvenih procesov, morda sploh ne zavedamo, kakšno srečo smo imeli, da smo se v brezmejnosti zgodovine našli v tistem času na tistem mestu, v procesu, ki bo z najžlahtnejšimi črkami zapisan v zgodovino naroda,« se obdobja rojevanja Slovenske vojske spominja brigadir Šepec.