»Odgovornost vse politike je, 
da ne zganja poceni populizma«

Ljubljana – Načrtovane reforme in proračun so prejšnji teden zamajale vladno koalicijo. Malo delo in proračun so poslanci koalicije izglasovali z minimalno večino, še vedno pa zaradi pokojninske reforme in v večjem delu zamrznjenih pokojnin tli spor z Desusom. Stranka upokojencev je že napovedala, da reforme ne bo podprla, še vedno pa ji nasprotujejo tudi vplivni sindikati. Torišče spora bo pokojninska reforma, ki je tik pred zadnjim glasovanjem v parlamentu. O nastalih razmerah smo se pogovorili s ključnim nosilcem reforme Petrom Pogačarjem, generalnim direktorjem direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela.

Pokojninska reforma in druge reforme, ki jih pripravljate na ministrstvu za delo zaradi političnih in interesnih trenj, visijo na nitki. Kako vidite nastale razmere in kako naprej?

Za nas je pomembno predvsem, da je bila razprava v državnem zboru do zdaj večinoma konstruktivna tako na strani koalicije kot opozicije. Zakon je prestal najpomembnejšo fazo; obravnavo na odboru v drugem branju, sprejeta so bila dopolnila, ki po mojem mnenju niso ogrozila javnofinančne vzdržnosti projekta, so pa kakšno stvar tudi izboljšale. Pomembno je, da na odboru pri glasovanju ni bilo nobenega glasu proti.

Kako pa vidite razmere v koaliciji? Desus je napovedal, da reforme ne bo podprl, če ne bo dobil odpustkov pri proračunu in formuli usklajevanja pokojnin s plačami. Je koalicija, ki ji zato vse bolj primanjkuje glasov v parlamentu, sploh sposobna uveljaviti reformo?

Pokojninska reforma je tako pomemben projekt, da ni nujno oziroma vsaj ne bi smelo biti nujno, da je vezana samo na koalicijo. Če je razprava v državnem zboru kaj pokazala, je to, da so stranke več ali manj soglasne, da je pokojninska reforma nujna, zato verjetno lahko pričakujemo podporo oziroma vsaj ne nasprotovanje tudi zunaj koalicije.

Kako kot visok uradnik, ki se ukvarja s samo vsebino reform, manj pa s političnimi konstelacijami, gledate na zahteve Desusa?

V pokojninsko reformo je bilo vloženo ogromno dela. Uspelo nam je prepričati politiko – treba je vedeti, da ti ukrepi za ljudi in posledično politike kratkoročno niso priljubljeni –, da je reforma nujna in da je vsebina usmerjena v pravo smer. Kot uradniku pa ti je žal, ko vidiš, da je zaradi nekih popolnoma parcialnih interesov neke družbene skupine ali celo posameznikov ogrožen tako velik in nujen projekt. Pri tako pomembni stvari, kot je pokojninska reforma, ki bo dolgoročno vplivala na položaj vseh državljanov vseh generacij, je odgovornost celotne politike, da ne zganja poceni populizma, ampak da prevzame odgovornost za te rešitve in se ne skriva za nekimi parcialnimi kratkoročnimi interesi.

Je politična elita tako v koaliciji kot v opoziciji dovolj zrela za to?

Skozi razpravo na odboru se je pokazala neka zrelost in pripravljenost na reformo. Žal pa bi mi bilo, če bi reforma v zadnji fazi, na politični ravni, padla zaradi razlogov, ki niso povezani s pokojninsko reformo. To bi bilo neodgovorno dejanje politike.

Kako pa ocenjujete vlogo sindikatov v fazi sprejetja reforme, ki se ji upirajo z vsemi silami?

Na začetku jo je del sindikatov sprejel na nož. Kot uspeh pa prištevam, da če so na začetku nasprotovali reformi kot celoti, nam je uspelo doseči, da se danes bolj ali manj strinjajo, da je reforma nujna, da je nekaj treba narediti. Različni pogledi so samo v tem, kako. Ti so po mojem mnenju nastali predvsem zaradi nerazumevanja reforme, za del nasprotovanja pa so krivi drugi vzroki, ki niso povezani z reformo. Moram reči, da je v samem dialogu tudi med posameznimi sindikati precejšnja razlika. Žal pomemben del vodstva sindikatov še vedno s svojimi izjavami straši, daje neresnične informacije o posledicah pokojninske reforme. Želel bi si, da je to posledica nerazumevanja, ne pa populizma.

Kateri pa so drugi vzroki?

Težke razmere na terenu. Zlasti med krizo se je izkazalo, da sindikati v posameznih podjetjih niso vedno opravljali svoje naloge, kot bi jo morali.

Vsaj nekatere reforme bodo šle na referendum. Jih je družba pripravljena sprejeti?

Reform, tako pokojninske kot trga dela, se ne dela zaradi krize, temveč krizi navkljub. Čas je mogoče res nesrečen, vendar so nujne, če želimo prihodnjo krizo pričakati bolje pripravljeni, kot smo tole. Samo zrelost družbe težko ocenjujem, vsebinsko gre za zelo zahtevno materijo, nikogar ne bi rad podcenjeval. Referenduma o pokojninski reformi se bojim predvsem zaradi populističnih nastopov v kampanji, ki bodo nujno odprli vprašanje medgeneracijske solidarnosti. Od tukaj do medgeneracijskega konflikta pa je zelo kratek korak. Zadnje, kar si naša družba v tej krizi lahko privošči, je netenje tega konflikta. Da to preprečijo, pa je odgovornost vseh socialnih partnerjev.

Je vlada ravnala prav, ko je prek svoje izhodne strategije začela vrsto reform in odprla skoraj vse socialne fronte, ne da bi prej poiskala nacionalni konsenz za reforme med vsemi institucionalnimi igralci – od političnih strank do sindikatov in delodajalcev?

Pred letom in pol je tudi ta vlada na ekonomsko-socialnem svetu poskušala doseči vsaj minimalno soglasje, kako kratkoročno in dolgoročno priti iz krize. A so socialni partnerji takrat vladni predlog zavrnili. Zakaj se lotevamo vseh reform naenkrat? Stvari so med seboj zelo prepletene, treba jih je reševati komplementarno, če želimo pozitivne učinke. Recimo pri pokojninski reformi: prebivalstvo se stara, na ta izziv ne moremo odgovoriti le s pokojninsko reformo, temveč je temu demografskemu dejstvu treba prilagoditi celoten trg dela; delovna razmerja, aktivno politiko zaposlovanja, varnosti in zdravja pri delu. Vse je povezano.

Zakaj pa soglasja ni?

Socialni dialog v času krize ne more potekati enako kot v času gospodarske konjunkture, je pa še toliko bolj potreben. Tega se morajo vsi zavedati. V krizi se je treba odzivati hitro, predvsem pa morajo vsi socialni partnerji pokazati pripravljenost na sodelovanje. Ni mogoče imeti pogajanj v nedogled in doseči stoodstotnega strinjanja. Pri protikriznih ukrepih se je pokazalo, da je veliko soglasje mogoče takrat, ko večamo pravice in varnost, nihče pa ni pripravljen na kakršno koli odrekanje.

Se zato obetajo institucionalne spremembe na ekonomsko-socialnem svetu?

Za zdaj ne. Bi pa socialni partnerji morali začeti razpravo tudi o tem, kako dialog deluje v času krize in kako ustvariti novo kolektivno dogovarjanje. Na evropski ravni so jo že.