Odlagati ali sežigati?
EU je za več recikliranja, a lobije zanimajo sežigalnice Eko krog: Sežig je dražji od odlaganja, a za Slovenijo zanimivejši.
Odpri galerijo
FOTO: Borut Tavčar/Delo
Zagorje – Sveženj direktiv o odpadkih, ki ga je nedavno potrdil evropski parlament, zapoveduje več recikliranja, ni pa še dokončno opravil z možnostmi njihove energetske predelave. (So)sežig odpadkov in alternativne tehnologije, kot so piroliza, plazma in uplinjanje, ostajajo med najbolj vročimi pogajalskimi temami v Evropi, ki na leto sežge 80 milijonov ton odpadkov.
V »odpadkovnem svežnju« so se štirje zakonodajni predlogi, ki obetajo zmanjšanje ogljikovega dioksida za 600 milijonov ton: o embalaži, elektronskih odpadkih, odpadkih na splošno in odlagališčih. Po več kot desetletju se spreminjajo tudi standardi za sežigalnice odpadkov, zaradi katerih se v pogajanjih še zapleta, saj sežigalniški lobiji odpadke zavajajoče promovirajo kot alternativna goriva.
Evropa si je ambiciozno postavila nove cilje ločevanja, recikliranja in zmanjševanja odpadkov do leta 2030 oziroma 2035. Po nekaterih ocenah bi od 2,5 milijarde ton odpadkov spet lahko uporabila kar 1,6 milijarde ton, a jih zdaj zavrže. Reciklirati bo morala 70 odstotkov embalažnih odpadkov in 60 odstotkov komunalnih, ki jih bo lahko odložila največ desetino. Med državami, ki jim direktiva o odlagališčih dovoljuje petletno prehodno obdobje, ni Slovenije, ki je po podatkih statističnega urada leta 2016 reciklirala 58 odstotkov komunalnih in skoraj 80 odstotkov vseh odpadkov, a je bilo med odloženimi še vedno kar 57 odstotkov ali dobrih 78.600 ton komunalnih odpadkov. A evropski cilji temeljijo večinoma na (so)sežigu namesto na učinkovitejšem preprečevanju in zmanjševanju odpadkov, kar pomeni, da Evropo pravi izziv še čaka. Kitajska je tudi že prepovedala uvoz odpadne plastike za recikliranje. Slovenija, ki na leto »pridela« več kot pet milijonov ton odpadkov in je v zadnjem desetletju napredovala pri njihovem ločenem zbiranju, je na področju preprečevanja njihovega nastajanja zaspala. Naš operativni program ravnanja z odpadki, pravi Vojko Bernard iz AAG, je v 90 odstotkih namenjen ravnanju in v le desetih odstotkih preprečevanju odpadkov. Evropska komisija bo predvidoma še ta mesec objavila nov zakonodajni predlog o odpadni plastiki.
Težnje za predelavo plastike oziroma (so)sežiga se v Evropi in pri nas pojavljajo »ciklično«. V zadnjem času se spet krepijo, trdi Uroš Macerl, predsednik Eko kroga, in opozarja, da je zadnji predlog tik pred zaključnimi pogajanji na evropski ravni sežigalnicam še vedno dovoljeval višje emisije dušikovih oksidov in živega srebra: »Najhuje je, da bi nekatere nordijske države predelavo odpadkov rade izvzele iz trajnostnih kriterijev. Sežig odpadkov bi težko šteli za obnovljive vire energije. Če jim s pritiskom uspe, bo Evropa kriva za precejšnje povišanje emisij toplogrednih plinov.« Po njegovem mnenju se nekateri nikoli ne bodo nehali zavzemati za (so)sežig – med njimi prodajalci opreme za sežigalnice, »pralci« denarja oziroma »poslovneži« v navezi s politiko ter onesnaževalci z napravami za (so)sežig, ki energenta ne le, da ne kupujejo, zanj dobijo celo plačilo.
Zavzemanje za (so)sežig pomeni hkrati zavzemanje za stalen dotok zadostnih količin odpadkov. A Danska, Nemčija, Nizozemska in Švedska so jih za potrebe svojih preobsežnih sežigalnic že prisiljene uvažati, pravi Macerl: »Torej so na slabšem kot Slovenija, ki jih izvaža. Vsaj eno korist imamo od prepočasnega sprejemanja zakonodaje. In zakaj jih ne vozimo v Celje? Ker je celjska sežigalnica dražja od dunajske ...«
Izračuni kažejo, da investicij v naprave za energetsko predelavo odpadkov in stroškov vzdrževanja ni mogoče pokriti zgolj s prodajo elektrike ali toplote. Večinoma so preneseni na gospodinjstva, ki se znajdejo v začaranem krogu: za nižje cene na položnicah morajo proizvesti več odpadkov za sežig ... »Sežig pomeni neprimerno višje stroške ravnanja z odpadki v primerjavi z odlaganjem,« trdi Macerl. V Eko krogu so izračunali, da je treba ob 135- do 185-milijonski začetni investiciji v sežigalnico z zmogljivostjo 150.000 ton odpadkov na leto računati, da bo treba s subvencijami, prek vhodnih cen ali iz drugih virov na vsako tono plačati še od 200 do 235 evrov stroškov. Za primerjavo: tona odloženih odpadkov v Zasavju stane slabih 99 evrov.
Nekatere novejše raziskave (Eunomia, Vpliv ravnanja z odpadki na nizkoogljično gospodarstvo, leta 2015) kažejo, da sta prispevka (so)sežiga in odlaganja k nizkoogljični družbi zanemarljiva in da je najučinkovitejše orožje proti toplogrednim plinom preprečevanje nastajanja odpadkov. Za primer: z recikliranjem odpadnega tekstila ozračju prihranimo pet ton ogljikovega dioksida, s preprečevanjem nastajanja odpadka pa celo 21 ton.
V »odpadkovnem svežnju« so se štirje zakonodajni predlogi, ki obetajo zmanjšanje ogljikovega dioksida za 600 milijonov ton: o embalaži, elektronskih odpadkih, odpadkih na splošno in odlagališčih. Po več kot desetletju se spreminjajo tudi standardi za sežigalnice odpadkov, zaradi katerih se v pogajanjih še zapleta, saj sežigalniški lobiji odpadke zavajajoče promovirajo kot alternativna goriva.
Za Slovenijo ni prehodnega obdobja
Evropa si je ambiciozno postavila nove cilje ločevanja, recikliranja in zmanjševanja odpadkov do leta 2030 oziroma 2035. Po nekaterih ocenah bi od 2,5 milijarde ton odpadkov spet lahko uporabila kar 1,6 milijarde ton, a jih zdaj zavrže. Reciklirati bo morala 70 odstotkov embalažnih odpadkov in 60 odstotkov komunalnih, ki jih bo lahko odložila največ desetino. Med državami, ki jim direktiva o odlagališčih dovoljuje petletno prehodno obdobje, ni Slovenije, ki je po podatkih statističnega urada leta 2016 reciklirala 58 odstotkov komunalnih in skoraj 80 odstotkov vseh odpadkov, a je bilo med odloženimi še vedno kar 57 odstotkov ali dobrih 78.600 ton komunalnih odpadkov. A evropski cilji temeljijo večinoma na (so)sežigu namesto na učinkovitejšem preprečevanju in zmanjševanju odpadkov, kar pomeni, da Evropo pravi izziv še čaka. Kitajska je tudi že prepovedala uvoz odpadne plastike za recikliranje. Slovenija, ki na leto »pridela« več kot pet milijonov ton odpadkov in je v zadnjem desetletju napredovala pri njihovem ločenem zbiranju, je na področju preprečevanja njihovega nastajanja zaspala. Naš operativni program ravnanja z odpadki, pravi Vojko Bernard iz AAG, je v 90 odstotkih namenjen ravnanju in v le desetih odstotkih preprečevanju odpadkov. Evropska komisija bo predvidoma še ta mesec objavila nov zakonodajni predlog o odpadni plastiki.
Infografika: Delo
Težnje za predelavo plastike oziroma (so)sežiga se v Evropi in pri nas pojavljajo »ciklično«. V zadnjem času se spet krepijo, trdi Uroš Macerl, predsednik Eko kroga, in opozarja, da je zadnji predlog tik pred zaključnimi pogajanji na evropski ravni sežigalnicam še vedno dovoljeval višje emisije dušikovih oksidov in živega srebra: »Najhuje je, da bi nekatere nordijske države predelavo odpadkov rade izvzele iz trajnostnih kriterijev. Sežig odpadkov bi težko šteli za obnovljive vire energije. Če jim s pritiskom uspe, bo Evropa kriva za precejšnje povišanje emisij toplogrednih plinov.« Po njegovem mnenju se nekateri nikoli ne bodo nehali zavzemati za (so)sežig – med njimi prodajalci opreme za sežigalnice, »pralci« denarja oziroma »poslovneži« v navezi s politiko ter onesnaževalci z napravami za (so)sežig, ki energenta ne le, da ne kupujejo, zanj dobijo celo plačilo.
Uvažanje odpadkov
Zavzemanje za (so)sežig pomeni hkrati zavzemanje za stalen dotok zadostnih količin odpadkov. A Danska, Nemčija, Nizozemska in Švedska so jih za potrebe svojih preobsežnih sežigalnic že prisiljene uvažati, pravi Macerl: »Torej so na slabšem kot Slovenija, ki jih izvaža. Vsaj eno korist imamo od prepočasnega sprejemanja zakonodaje. In zakaj jih ne vozimo v Celje? Ker je celjska sežigalnica dražja od dunajske ...«
Izračuni kažejo, da investicij v naprave za energetsko predelavo odpadkov in stroškov vzdrževanja ni mogoče pokriti zgolj s prodajo elektrike ali toplote. Večinoma so preneseni na gospodinjstva, ki se znajdejo v začaranem krogu: za nižje cene na položnicah morajo proizvesti več odpadkov za sežig ... »Sežig pomeni neprimerno višje stroške ravnanja z odpadki v primerjavi z odlaganjem,« trdi Macerl. V Eko krogu so izračunali, da je treba ob 135- do 185-milijonski začetni investiciji v sežigalnico z zmogljivostjo 150.000 ton odpadkov na leto računati, da bo treba s subvencijami, prek vhodnih cen ali iz drugih virov na vsako tono plačati še od 200 do 235 evrov stroškov. Za primerjavo: tona odloženih odpadkov v Zasavju stane slabih 99 evrov.
Nekatere novejše raziskave (Eunomia, Vpliv ravnanja z odpadki na nizkoogljično gospodarstvo, leta 2015) kažejo, da sta prispevka (so)sežiga in odlaganja k nizkoogljični družbi zanemarljiva in da je najučinkovitejše orožje proti toplogrednim plinom preprečevanje nastajanja odpadkov. Za primer: z recikliranjem odpadnega tekstila ozračju prihranimo pet ton ogljikovega dioksida, s preprečevanjem nastajanja odpadka pa celo 21 ton.
