Odpiranje medijskega prostora – a ne za vsako ceno

Ljubljana – O tem, kako gledati na fenomen WikiLeaks, smo govorili s strokovnjakinjo za nove medije dr. Tanjo Oblak Črnič. Pravi, da je ta pojav v kontekstu oslabljene javne sfere, komercializacije in povečane koncentracije mogoče razumeti kot fenomen, ki razpira obstoječi prostor informiranja. Ker deluje na spletu, je z vidika dostopa do različnih virov in dosega razpršenega občinstva ter hitrosti distribucije informacij preprost in učinkovit.

Kaj WikiLeaks pomeni za tradicionalne medije – ko zanje ali namesto njih pridobiva tajne dokumente in jih objavlja? Kakšna je njegova vloga v medijskem prostoru?

Treba ga je razumeti v kontekstu istih načel, kakršna veljajo za druge medije. Odgovornost za zapisane besede ne bi smela biti nič manjša, niti zahteve pri presoji, kdaj je neki vir kredibilen, kdaj ne. V tem smislu gotovo ne smemo zanemariti anonimnega značaja objav in neznanih virov.

Kakšen je odnos med varovanjem tajnih podatkov in varnostjo državljanov ter brezmejno svobodo interneta?

Če deluje v interesu javnosti in če se zavzema za demokratično odpiranje medijskega prostora, potem si zasluži pozornost, saj lahko ob drugih medijih prispeva h kritični refleksiji in načenjanju javnih dilem, ki so družbeno pomembne. V točki, ko skrene s te osi, pa si zasluži ustrezno kritiko.

Kakšne posledice ima lahko takšna internetna transparentnost? Bo treba zahtevati odgovornejše ravnanje tistih, ki takšne skrivnosti objavljajo?

Spletni potencial transparentnosti bi morali bolj poglobljeno izkoriščati, tako da bi vse površinsko posredovane novice, ki se večinoma ponavljajo, zamenjala relevantna družbena vprašanja in poglobljen pristop do družbenih problemov. S tem, ko pozornost usmerjamo na sporočevalca, ne pa na vire in kontekst objavljenega, lahko v primeru WikiLeaks zgrešimo pravo vprašanje – kako razumeti in pojasniti posredovane informacije.

Kako lahko ustavimo ta proces, če sploh? Ali je to sploh prav? Je to prihodnost novinarstva – anarhističen spletni portal, kot ga radi označujejo?

Možnost za aktivacijo alternativnih virov komuniciranja v času spletnih medijev se je absolutno povečala in tovrstni napori so dobrodošli, če oživljajo pomen civilne družbe in jim uspeva demokratizirati komunikacijske poti. A vendarle, ne za vsako ceno. Novinarstvo se v tem smislu zagotovo srečuje z resnimi dilemami, a njegovo prihodnost bolj kot fenomen WikiLeaks ogrožajo druge težave. Zato je WikiLeaks bolj simptom sodobne družbe, v kateri živimo, in medijskih sistemov, ki nas obkrožajo.