Odpravljal naj bi seksizem, zbuja pa neslane kvante
Pobuda za sklep št. 41 je nastala, ker ena od senatork Filozofske fakultete ni hotela biti nagovorjena samo kot opomba pod črto.
Odpri galerijo
osebe ženskega spola v internih pravilnikih filozofske fakultete ne bodo več opomba pod črto. FOTO: Jure Eržen/Delo
Članek z naslovom Janez Novak, študentka slovenščine avtorja Kozme Ahačiča, objavljen v sobotnem Delu, se zadnje dni po spletu širi viralno in je deležen prave komentatorske mrzlice. Ljudski forum ima o razvpitem sklepu številka 41 zelo različna, a precej razgreta mnenja.
Najprej povejmo, kaj je zapisano v sklepu številka 41, ki ga je senat Filozofske fakultete v Ljubljani (FF) sprejel 25. aprila letos. Gre za odločitev, da se v vseh pravnih aktih FF uporabljen ženski slovnični spol (študentka, učiteljica itn.) nanaša na kateri koli
spol in da se uporabljen moški slovnični spol (študent, učitelj itn.) nanaša na kateri koli spol. Zaradi trenutne neuravnoteženosti – vsi trenutno veljavni pravni akti FF so napisani v moškem slovničnem spolu – se v prihodnjih treh letih izbere ženski slovnični spol, ko pa se vzpostavi ravnotežje, se predlagani različici izbirata izmenično. Skratka, vsi interni akti fakultete bodo v naslednjih treh letih govorili le o profesoricah, študentkah in strokovnih sodelavkah, moški pa bodo razumljeni kot del te celote.
Na novo jezikovno politiko na ljubljanski filozofski fakulteti se je kot rečeno v mnenjskem tekstu odzval jezikoslovec, urednik spletnega portala Fran in raziskovalec z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič. Med drugim je zapisal, da gre za enega najbolj avtoritarnih jezikovnih ukrepov v zadnjih desetletjih, da je sprememba slovničnih zakonitosti brez realne jezikovne podlage neživljenjska, da kodifikacija v jezikoslovju običajno sledi rabi in ne obratno itd.
V ponedeljek je na spletni strani Filozofske fakultete sledil odziv dekana Filozofske fakultete Romana Kuharja. Ahačiču je očital, da operira z nepreverjenimi dejstvi ter da je že s samim naslovom članka zgrešil poanto sklepa senata FF. Zanikal je tudi, da želijo na Filozofski fakulteti uveljavljati zapise, kot so »Maja in Janez sta študirali« ali pa »Janez Novak je diplomirala na Oddelku za azijske študije«.
»Sklep velja za interne akte, njegova praktična posledica pa je, da osebe ženskega spola v naših internih pravilnikih ne bodo vedno le opomba pod črto, pač pa bo izmenjaje tudi obratno. Vsi primeri, ki jih Ahačič navaja v svojem zapisu, vključno z naslovom, nimajo nobene zveze z našim sklepom, zato je tudi povsem jasno, da sklep senata v ničemer ne posega v slovnico,« je za Delo povedal dekan Filozofske fakultete, ki obenem še dodaja, da sklep sicer ne bo odpravil spolne diskriminacije, pomembno pa je simbolno sporočilo, saj je jezik namreč vedno tudi političen.
In kako je do sklepa številka 41 sploh prišlo? Roman Kuhar pravi, da so na eni od sej senata nekateri senatorji in senatorke ponovno odprli vprašanje problematičnosti člena, ki je v opombi pod črto določal, da »v pravilniku uporabljeni moški slovnični spol velja za oba spola«. Ena od senatork je denimo vprašala, zakaj mora biti kot ženska v pravilnikih FF vedno nagovorjena le v opombi pod črto. Senat je zato sklenil ustanoviti delovno skupino, v kateri so bili strokovnjaki in strokovnjakinje s sociološkega in jezikoslovnega področja (Milica Antić Gaber, Martina Ožbot Currie, Jana Rošker, Marko Stabej in Gašper Ilc). Skupina je pripravila predlog, ki je bil na senatu po razpravi sprejet z večino glasov. Po Kuharjevih besedah je proti glasovalo ali se vzdržalo vsega pet članov v nekaj več kot štiridesetčlanskem senatu.
Na pisanje Romana Kuharja se je že odzval Kozma Ahačič. »Namesto da bi odgovarjali na jezikovne argumente, avtorji zdaj napadajo mene osebno in želijo iz tega narediti ideološko vprašanje. Mislim, da se sploh ne zavedajo, kaj pomeni zapovedovanje jezikovne rabe v pravnih besedilih. O jezikovnih posledicah takšne odločitve, ki so edine, o katerih sem pisal, avtorji sploh nočejo premišljevati in sami sebe prepričujejo, da je vse v redu.«
Na dejstvo, da je bila odločitev senata sprejeta potihoma, brez širše fakultetne razprave, in da na spletu že več kot leto dni niso objavljeni novi zapisniki sej senata, kar je po njunem mnenju v nasprotju z javno objavljenim poslovnikom (razen če seje niso tajne), pa sta na spletni strani SlovLit opozorila študenta FF Nives Hüll in Blaž Istenič. Povprašali smo tudi na Univerzi v Ljubljani, kjer so nam povedali, da se o spolno občutljivi rabi jezika nikoli niso pogovarjali.
Zbrali smo tudi nekaj komentarjev. Profesor na oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete Marko Marinčič pravi: »Normiranje jezika je vedno politično. Le da imajo jezikoslovci, avtorji pravopisov, slovnic in slovarjev, več občutka za jezikovno resničnost in več izkušenj z neuspešnimi poskusi normiranja, zato rajši manj tvegajo. Zadnje dni na hodnikih Filozofske fakultete poslušam samo še neslane kvante. To je tiste vrste folklorni smeh, ki konservativnih vzorcev ne rahlja, temveč jih utrjuje.
Predvsem pa se mi zdi velika utvara, da je mogoče te vzorce premagovati s političnim posegom v jezik v internih aktih neke ustanove.« David Movrin, ki je profesor na istem oddelku, pravi, da je enakost možnosti problem in da ima slovenska družba tu ogromno hipotek, s katerimi se bo treba resno ukvarjati. »Toda čisto osebno nisem navdušen nad ukrepi, ki dišijo po Orwellu. Pri jeziku včasih uspeš s tehtnico in skalpelom, s krampom in dinamitom le redko. Blizu mi je antična ideja, da je treba rabo spoštovati, v latinščini včasih pravimo 'usus tyrannus' – no, pri tem vprašanju bi bila od Horacijevega moškega samostalnika najbrž boljša Luthrova ženska metafora: 'Die natürliche Sprache ist Frau Kaiserin,« pravi David Movrin.
Predavateljica in raziskovalka na področju kulturne in socialne antropologije Renata Šribar, ki je v času svojega delovanja v Komisiji za ženske v znanosti v mandatu 2010–2013 pripravila dva dokumenta s področja spolno občutljive rabe jezika, dogajanje na FF komentira takole: »Mislim, da bi se morala FF kot javna ustanova izogniti ustvarjanju generičnega slovničnega ženskega spola na normativni ravni. Takšna gesta je primerna zgolj med predavanji za ilustracijo pogojev in učinkov generičnega moškega spola ali, v nekajletnem razponu predlagane univerzalne rabe slovničnega ženskega spola, zgolj kot umetniška gesta. Sicer pa je mnogo možnosti za spremembe jezikovnih praks z vidika spolov. Primer dobre prakse je Univerza za tehnologijo v Michiganu, ki samo svetuje načine spolno občutljive rabe jezika. Izmenično rabo spolov priporoča zlasti znotraj dokumentov, ki pokrivajo spolno mešane skupine. Tako se ne ustvarja generični slovnični ženski spol, kar se mi tudi politično ne zdi modro. Vsekakor pa pridobimo jezikovno vključitev žensk, moških in tistih transspolnih oseb, ki se identificirajo z enim ali drugim spolom ali jezikovno uporabljajo premeno spolnih identitet.«
Najprej povejmo, kaj je zapisano v sklepu številka 41, ki ga je senat Filozofske fakultete v Ljubljani (FF) sprejel 25. aprila letos. Gre za odločitev, da se v vseh pravnih aktih FF uporabljen ženski slovnični spol (študentka, učiteljica itn.) nanaša na kateri koli
spol in da se uporabljen moški slovnični spol (študent, učitelj itn.) nanaša na kateri koli spol. Zaradi trenutne neuravnoteženosti – vsi trenutno veljavni pravni akti FF so napisani v moškem slovničnem spolu – se v prihodnjih treh letih izbere ženski slovnični spol, ko pa se vzpostavi ravnotežje, se predlagani različici izbirata izmenično. Skratka, vsi interni akti fakultete bodo v naslednjih treh letih govorili le o profesoricah, študentkah in strokovnih sodelavkah, moški pa bodo razumljeni kot del te celote.
Avtoritativni jezikovni ukrep
Na novo jezikovno politiko na ljubljanski filozofski fakulteti se je kot rečeno v mnenjskem tekstu odzval jezikoslovec, urednik spletnega portala Fran in raziskovalec z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič. Med drugim je zapisal, da gre za enega najbolj avtoritarnih jezikovnih ukrepov v zadnjih desetletjih, da je sprememba slovničnih zakonitosti brez realne jezikovne podlage neživljenjska, da kodifikacija v jezikoslovju običajno sledi rabi in ne obratno itd.
V ponedeljek je na spletni strani Filozofske fakultete sledil odziv dekana Filozofske fakultete Romana Kuharja. Ahačiču je očital, da operira z nepreverjenimi dejstvi ter da je že s samim naslovom članka zgrešil poanto sklepa senata FF. Zanikal je tudi, da želijo na Filozofski fakulteti uveljavljati zapise, kot so »Maja in Janez sta študirali« ali pa »Janez Novak je diplomirala na Oddelku za azijske študije«.
»Sklep velja za interne akte, njegova praktična posledica pa je, da osebe ženskega spola v naših internih pravilnikih ne bodo vedno le opomba pod črto, pač pa bo izmenjaje tudi obratno. Vsi primeri, ki jih Ahačič navaja v svojem zapisu, vključno z naslovom, nimajo nobene zveze z našim sklepom, zato je tudi povsem jasno, da sklep senata v ničemer ne posega v slovnico,« je za Delo povedal dekan Filozofske fakultete, ki obenem še dodaja, da sklep sicer ne bo odpravil spolne diskriminacije, pomembno pa je simbolno sporočilo, saj je jezik namreč vedno tudi političen.
Vzdržalo se je le pet članov
In kako je do sklepa številka 41 sploh prišlo? Roman Kuhar pravi, da so na eni od sej senata nekateri senatorji in senatorke ponovno odprli vprašanje problematičnosti člena, ki je v opombi pod črto določal, da »v pravilniku uporabljeni moški slovnični spol velja za oba spola«. Ena od senatork je denimo vprašala, zakaj mora biti kot ženska v pravilnikih FF vedno nagovorjena le v opombi pod črto. Senat je zato sklenil ustanoviti delovno skupino, v kateri so bili strokovnjaki in strokovnjakinje s sociološkega in jezikoslovnega področja (Milica Antić Gaber, Martina Ožbot Currie, Jana Rošker, Marko Stabej in Gašper Ilc). Skupina je pripravila predlog, ki je bil na senatu po razpravi sprejet z večino glasov. Po Kuharjevih besedah je proti glasovalo ali se vzdržalo vsega pet članov v nekaj več kot štiridesetčlanskem senatu.
Na pisanje Romana Kuharja se je že odzval Kozma Ahačič. »Namesto da bi odgovarjali na jezikovne argumente, avtorji zdaj napadajo mene osebno in želijo iz tega narediti ideološko vprašanje. Mislim, da se sploh ne zavedajo, kaj pomeni zapovedovanje jezikovne rabe v pravnih besedilih. O jezikovnih posledicah takšne odločitve, ki so edine, o katerih sem pisal, avtorji sploh nočejo premišljevati in sami sebe prepričujejo, da je vse v redu.«
Na dejstvo, da je bila odločitev senata sprejeta potihoma, brez širše fakultetne razprave, in da na spletu že več kot leto dni niso objavljeni novi zapisniki sej senata, kar je po njunem mnenju v nasprotju z javno objavljenim poslovnikom (razen če seje niso tajne), pa sta na spletni strani SlovLit opozorila študenta FF Nives Hüll in Blaž Istenič. Povprašali smo tudi na Univerzi v Ljubljani, kjer so nam povedali, da se o spolno občutljivi rabi jezika nikoli niso pogovarjali.
Smeh, ki konservativnih vzorcev ne rahlja
Zbrali smo tudi nekaj komentarjev. Profesor na oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete Marko Marinčič pravi: »Normiranje jezika je vedno politično. Le da imajo jezikoslovci, avtorji pravopisov, slovnic in slovarjev, več občutka za jezikovno resničnost in več izkušenj z neuspešnimi poskusi normiranja, zato rajši manj tvegajo. Zadnje dni na hodnikih Filozofske fakultete poslušam samo še neslane kvante. To je tiste vrste folklorni smeh, ki konservativnih vzorcev ne rahlja, temveč jih utrjuje.
Predvsem pa se mi zdi velika utvara, da je mogoče te vzorce premagovati s političnim posegom v jezik v internih aktih neke ustanove.« David Movrin, ki je profesor na istem oddelku, pravi, da je enakost možnosti problem in da ima slovenska družba tu ogromno hipotek, s katerimi se bo treba resno ukvarjati. »Toda čisto osebno nisem navdušen nad ukrepi, ki dišijo po Orwellu. Pri jeziku včasih uspeš s tehtnico in skalpelom, s krampom in dinamitom le redko. Blizu mi je antična ideja, da je treba rabo spoštovati, v latinščini včasih pravimo 'usus tyrannus' – no, pri tem vprašanju bi bila od Horacijevega moškega samostalnika najbrž boljša Luthrova ženska metafora: 'Die natürliche Sprache ist Frau Kaiserin,« pravi David Movrin.
Možnosti je veliko
Predavateljica in raziskovalka na področju kulturne in socialne antropologije Renata Šribar, ki je v času svojega delovanja v Komisiji za ženske v znanosti v mandatu 2010–2013 pripravila dva dokumenta s področja spolno občutljive rabe jezika, dogajanje na FF komentira takole: »Mislim, da bi se morala FF kot javna ustanova izogniti ustvarjanju generičnega slovničnega ženskega spola na normativni ravni. Takšna gesta je primerna zgolj med predavanji za ilustracijo pogojev in učinkov generičnega moškega spola ali, v nekajletnem razponu predlagane univerzalne rabe slovničnega ženskega spola, zgolj kot umetniška gesta. Sicer pa je mnogo možnosti za spremembe jezikovnih praks z vidika spolov. Primer dobre prakse je Univerza za tehnologijo v Michiganu, ki samo svetuje načine spolno občutljive rabe jezika. Izmenično rabo spolov priporoča zlasti znotraj dokumentov, ki pokrivajo spolno mešane skupine. Tako se ne ustvarja generični slovnični ženski spol, kar se mi tudi politično ne zdi modro. Vsekakor pa pridobimo jezikovno vključitev žensk, moških in tistih transspolnih oseb, ki se identificirajo z enim ali drugim spolom ali jezikovno uporabljajo premeno spolnih identitet.«
