Tiskane izdaje
Ljubljana – V znamenju intelektualne razlage antiintelektualizma, še zlasti podcenjevanja vloge znanosti in vsakršne ustvarjalnosti, je potekal drugi dan 26. Dnevov Jožefa Stefana na našem največjem raziskovalnem inštitutu.
Omenjeno velja za okroglo mizo, ki jo je vodil direktor Inštituta Jožef Stefan prof. dr. Jadran Lenarčič, ki si je za sogovornike izbral trojico vplivnih novinarjev: Marcela Štefančiča, Ervina Hladnika Milharčiča in Alija Žerdina. Lenarčič je izzval razpravo s tezo, da v Sloveniji vsa leta po osamosvojitvi vlada ekonomistični koncept razvoja. Eden od rezultatov je tudi »bančna luknja, ki v proračunu predstavlja približno 30 let vlaganja v znanost. Zatrdil je, da pri nas ne vladajo vlade, temveč finančni ministri, ter da so v tem zaslužkarskem okolju intelektualci z vseh področij vse bolj na robu družbe.
Milharčič je namenil največ besed neintelektualni podobi, ki si jo Slovenija sama – pri tem ji delajo družbo tudi druge novejše članice EU – postavlja na ogled v evropskem vrhu. Poudaril je, da niti en slovenski politik med naštevanjem dosežkov Slovenije ni omenil znanosti ali katerih drugih intelektualnih dosežkov, čeprav v slovenski politiki ne manjka leporečja o vlogi znanja. Lenarčič se je navezal na to z besedami, da se Slovenci raje pohvalimo tujcem s simboli panjskih končnic in kozolci, ne pa z znanstveniki svetovnega kova, kot sta Jožef Stefan in Jurij Vega.
Znanost potrebuje dobre razlagalce, če o njej pišejo znanstveniki, je to velik dolgčas, je dejal Štefančič. To je močno razburilo prof. dr. Dušana Turka iz vrst raziskovalcev IJS, ki je glasno zahteval, naj se razprava vrne v napovedan okvir. Na to mu je Štefančič odgovoril, da ga je opozoril, da govorci na okrogli mizi niso znanstveniki.
Sogovorniki so se strinjali, da je v politiki in medijih le malo podpore znanosti. Foto: Jure Eržen/Delo
Odpor do intelektualcev
V razpravi o odnosu politike do znanosti in ustvarjalnosti je direktor IJS poudaril, da potrebujemo ministra za ideje. Ali Žerdin je dodal, da živimo v klimi, ki ni naklonjena intelektualnemu početju. Odpor do intelektualcev naj bi bil sicer trajnica – na to opozarja tudi zgodovina zažiganja knjig.
Lenarčič je omenil, da v času konjunkture narašča strah, saj se bolj vidijo strukturne napake. Brez večjih naložb v znanost ne more biti razvojnega premika. »Očitajo nam, da nočemo delati za gospodarstvo, mi jim odgovarjamo, da si želimo delati z gospodarstvom.« Obenem se je vprašal, kdo so naravni zavezniki znanosti in ali ti sploh obstajajo v sodobni družbi.
Sogovorniki so se strinjali, da je v politiki in medijih le malo podpore znanosti. Po Štefančičevih besedah je v Sloveniji uveljavljeno prepričanje, da lahko gre Slovenija v prihodnost brez znanosti. Žerdin je dejal, da 90 odstotkov gospodarskih družb znanost sploh ne zanima, pet odstotkov se zanima za znanost, le odstotek pa se izrazito zanima za znanost. Podobno, po njegovih besedah, velja za politike. Sicer pa, kot je sklenil razpravo direktor IJS Lenarčič, upa, da ne bi kdaj gledali vlaka, ki bi odpeljal IJS v Švico, kar je bil očiten namig na naraščajoči beg možganov.
