»OK, dajmo ljudi skupaj in naj povedo svoje mnenje«

Mitja Gorjup: Imel je osebno karizmo, odločnost, delavnost in veliko stopnjo neodvisnosti. In imel je Anteja Mahkoto

Objavljeno
04. marec 2019 11.30
Posodobljeno
04. marec 2019 11.30
Na drugi strani novoletne številke Dela 1. januarja 1971 je bila objavljena kratka informacija o imenovanju Mitje Gorjupa za glavnega urednika Dela in Jaka Koprivca za odgovornega urednika. Mitja Gorjup je bil pred tem predsednik Republiške konference Zveze socialistične mladine Slovenije, ob imenovanju za glavnega urednika Dela je bil star 27 let. Njegovo mladost so mnogi novinarji sprejemali odklonilno, a se je sčasoma Mitja Gorjup izkazal kot eden najpomembnejših urednikov, ki so vodili Delo in pustili v slovenskem novinarstvu zelo močan pečat.

»Prve dni decembra 1970 se je na opoldanskem sestanku uredniškega kolegija nepričakovano pojavil predsednik slovenske socialistične zveze Janez Vipotnik. Standardni Delovi uredniški sestavi so se pridružili vsi uredniki Delovih edicij. Vipotnik je povedal, da prihaja v imenu slovenskega političnega vodstva. Govoril je o zapletenih notranje- in zunanjepolitičnih razmerah, na še posebno veliki preizkušnji so bili medrepubliški in mednacionalni odnosi, zato bo treba še dodatno okrepiti slovensko zastopstvo v zvezni skupščini. Glavni urednik Dela Drago Seliger, ki je bil dotlej neprofesionalni poslanec v zveznem zboru skupščine SFRJ, naj bi se profesionaliziral, glavno uredništvo Dela pa bi prevzel Mitja Gorjup, predsednik ZSMS, tudi nečak Mitje Ribičiča. Vipotnik je naštel kar nekaj dobrih lastnosti Gorjupa, in to naj bi bilo zagotovilo, da bo mladi funkcionar kos novim izzivom, se je pred desetletjem o prihodu Mitje Gorjupa na Delo spominjal Jak Koprivc.

Položaj odgovornega urednika Dela naj bi po skoraj desetletju zapustil tudi Dušan Benko, a Vipotnik ni povedal, kdo bi lahko postal odgovorni urednik. To je storil šele po sestanku, ko je v pisarni odgovornega urednika v navzočnosti Seligerja, Benka in Koprivca sporočil, da naj bi – prav tako po odločitvi političnega vodstva – postal novi odgovorni urednik prav Koprivc.
Kot se spominja Koprivc, vse ni šlo tako, kot si je zamislil Vipotnik. Na sestanku kolegija je Seliger vidno prizadet govoril o uredniških načrtih, ki jih še ni bilo mogoče uresničiti. Rekel je, da iskreno upa, da bo Delov kolektiv nekoč vendarle doživel čas, ko njegovega vodstva ne bodo zamenjali že po letu in pol. Približno toliko časa je bil namreč Seliger glavni urednik. Nekaj urednikov edicij se je na hitro sprijaznilo z odhodom Seligerja, mislili pa so, da bi moral Benko s svojimi izkušnjami še ostati. Slišati je bilo pripombe na račun domnevne Gorjupove mladosti in neizkušenosti. »Dejal sem, da je pač pravica in predvsem tudi odgovornost ustanovitelja, da ve, koga postavlja za glavnega urednika. Dodal sem še, da bi ob takšnih zamenjavah na vrhu redakcije bilo normalno, če odstopi tudi ves uredniški kolegij. Mojo razpravo in predlog so po Ljubljani razumeli kot Delov upor proti prihodu Mitje Gorjupa,« se je še spominjal Koprivc v knjigi Junaki svinčenih časov Vlada Šlambergerja.


Pred Gorjupovimi vrati


»V prostorih Delovega uredništva na Tomšičevi ulici je tako rekoč čez noč nastala nova dinamika. Gorjup je prinesel nekakšno delovno nervozo, občutek, da je treba čim več stvari postoriti takoj, da se je treba nemudoma odzvati na posamezne pojave in dogodke, da je, skratka, treba ustvarjati časopis, in ne samo čakati, da ga ustvarijo predvsem dogodki. Pred Gorjupovo pisarno se je včasih vzpostavila kar majhna vrsta novinarjev s pravkar napisanimi članki. Gorjup je bral zelo hitro in blagohotno, hkrati pa je slehernega avtorja usmeril k meni, češ da sem jaz kot odgovorni urednik tisti, ki gre v zapor, in da moram potemtakem tudi končno odločati, kaj bo objavljeno in kaj ne,« se še spominja Koprivc.

Ena izmed poglavitnih zaslug Gorjupovega glavnega urednikovanja je bilo tudi razbijanje nekaterih okostenelih uredniških modelov, ki niso dajali pravih rezultatov. Možnosti za uveljavljanje je ponudil tako rekoč vsem. V uredniški kolegij Dela je vključil tudi Bogdana Sajovica, ki ni bil član partije, pri mnogih je veljal za premalo »resnega«. Gorjup je bil prepričan, da ni slabo, če je na kolegiju tudi nekdo, ki ne misli ravno tako kot večina. Sajovic je zares deloval brez vsakršnih predsodkov in je bil dragocen korektiv, saj je izzval marsikatero vročo razpravo na kolegiju.


Vojne za časopisni papir


»Mitjo Gorjupa sem zelo cenil, čeprav sem bil takrat na Dnevniku in sva imela tudi 'vojne', delovne, seveda. Včasih sva se kar trdo pogajala, kdo bo dobil koliko časopisnega papirja iz Krškega. Gorjup sicer ni imel nobene učne dobe v novinarstvu, v bistvu je prišel na Delo kot komisar. Ampak bil je velik intelektualec in še aktivist povrhu, kar je zelo redka kombinacija. Bil je tudi pogumen mož. Tedaj je bil izjemno dobra izbira, čeprav je bil v bistvu 'smrkavec'. Imel je politični intelekt, imel je ta dar, ki ga ima redkokdo. Vsaj tako sem ga jaz doživljal,« se Mitje Gorjupa spominja Božo Kovač, konec osemdesetih let glavni urednik ČGP Dela.

Kot glavni urednik si imel dve dolžnosti v tistem političnem trenutku, še pravi Kovač. Po eni strani braniti redakcijo pred zunanjimi pritiski. Po drugi strani pa znotraj redakcije usmerjati, ne komandirati, v katero smer naj gredo stvari. Takrat to ni bila komisarska funkcija, predvsem je bilo treba braniti in usmerjati redakcijo. Bil si prvi zid obrambe, da so imeli v redakciji mir in avtonomijo. To pomeni, da si moral vse tisto, kar je prihajalo od zunaj, predelati v glavi, da si lahko potem ustvarjal uredniško politiko. Nisi smel dopustiti, da so zunanji vplivi ustvarjali uredniško politiko, pravi Kovač.


Dobro plačani notranjepolitični novinarji

Kako je nastal »mit« o Mitji Gorjupu, smo vprašali tudi Jureta Apiha: »Gorjup je imel dve stvari. Prvič je imel osebno karizmo, odločnost, delavnost in veliko stopnjo neodvisnosti. In drugič – imel je Anteja Mahkoto. Ves del, ki je bil povezan s prenovo Dela po podjetniškem principu, ko je časopis hotel postati dominanten na trgu, je z Mahkoto dobil dodatno dinamiko. Gorjup je pripeljal vrsto mladih na Delo in jih v glavnem razporedil v notranjo politiko. Dosegel je tudi, da so imeli vsi notranjepolitični novinarji za petnajst odstotkov višje plače od drugih. 'Zunanja politika je parada, kjer lahko delate, kar hočete, notranja politika pa je rudarjenje, trdo delo, ni bleščeče, ni tisto, kjer si pridobivate medalje', je to utemeljeval Gorjup. In takrat je pod njegovim urednikovanjem zrasla cela plejada mladih novinarjev. On je bil hkrati mladi up slovenske politike. Malo, preden je umrl, se je govorilo, da je kandidat za predsednika izvršnega sveta (vlade). Prebijal se je v špico in je bil takrat resen rival Milanu Kučanu, zato je tudi lahko dokaj drzno vodil Delo, odpiral je časopis, a je seveda natančno vedel, kje je meja.«

Gorjupov soimenjak, nekdanji Delov odgovorni urednik Mitja Meršol, pa o Gorjupu pravi: »Mitja je bil nagnjen k temu, da se o zadevah ne samo poroča, ampak tudi komentira. Praktično ga nisem veliko videval, ker sem bil tedaj v Londonu pri BBC in še dopisnik za Delo. Bil je zelo družaben človek, ki te je znal poslušati. Uveljavil se je z razmišljanji o novinarstvu in njegovi veljavi. On je z uredniško politiko Delo odpiral iz Slovenije. Navezal je stike z drugimi časopisi po Jugoslaviji. Ne zato, da bi usklajevali uredniške politike, ampak zato, da so prihajala drugačna mnenja. Kolikor se spomnim, je bilo Delo prav zaradi tega v tistem času imenovano za najboljši časopis v Jugoslaviji. Zato ga imam za zelo markantno osebnost slovenskega novinarstva in časopisa Delo. Znal je zelo trezno presojati.«


Okrogle mize


V času urednikovanja Mitje Gorjupa je bila na Delu tudi Mojca Drčar Murko, ki pravi, da so se takrat, zahvaljujoč Gorjupu, odpirale tudi nove oblike novinarskega dela. »Mislim, da je bila to popolna premiera v Sloveniji, najbrž pa tudi v Jugoslaviji, da je uredništvo sklicalo za okroglo mizo ljudi, ki so zastopali različna mnenja. Mislim, da se je to prvič zgodilo ob obisku perzijskega šaha. V javnosti je vladalo veliko razburjenje. Delo se je odzvalo tako, da so rekli, OK, dajmo ljudi skupaj in naj povedo svoje mnenje. Potem se je ta praksa prenesla še v čas študentskega gibanja. Predstavniki študentov so imeli možnost povedati svoje mnenje tudi v Delu. To je bilo nekaj popolnoma novega. Delo je v času Gorjupa, tudi zaradi njegovega dela, vplivalo na celotno jugoslovansko medijsko prizorišče in si pridobilo ugled tudi izven jugoslovanskih meja. To ni bilo preprosto. Bil je čas vrhunca hladne vojne. Bloka nista imela drug od drugem nobene dobre besede. In v tem ozračju je Delo veljalo za perspektiven časopis,« pravi Mojca Drčar Murko.


Kazen za Delo


»Gorjup je bil mišljen kot kazen za Delo, ki je bilo na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta liberalno, zlasti zunanjepolitična redakcija je bila famozna, in bilo je seveda na Kavčičevi strani,« se spominja dolgoletni Delov dopisnik in komentator Marjan Sedmak. »Jaz sem bil takrat, ko je Gorjup postal glavni urednik, dopisnik iz Rima. Ko so ga imenovali, me je takoj za tem poklical Slavko Fras, ki je bil dopisnik v Bonnu. Vprašal je, ali bomo kar molčali. To da je klofuta slovenskemu novinarstvu. Mene ni bilo težko nahujskati, ko je šlo za obrambo novinarstva. Seveda sem se oglasil, poslal sem nekakšen ugovor po teleprinterju. Potem sem čakal, da se bodo tudi drugi oglasili, a se niso, niti Fras ne. Ampak, to moram povedati, Gorjup je v bistvu spremenil Delo. Rekel je: Dobro, komentirali ne bomo preveč, novica pa je novica. Dejstvo je dejstvo. Delo se je v njegovem času usmerilo v poročanje. Dobro se je izognil tisti osnovni nalogi, ki mu jo je partija namenila, da nas drži na vajetih in je imel za politiko vedno oprijemljiv izgovor – dejstva so dejstva, ne moremo jih spregledati,« se še spominja Sedmak.


Kubistična ideja Janeza Vipotnika

Pravo razsežnost Mitje Gorjupa lahko spoznamo v dejstvu, da si je privoščil objavljati nasprotna mnenja v znameniti aferi 25 poslancev, ki je bila takrat afera političnega sistema. Poslanci so se sklicevali na predpis in zakon, predlagali svoje kandidate in s tem hoteli partijskemu kadrovanju odvzeti monopol. To je bil »urnebes«, kot se reče na jugu, to je bila huda politična, sistemska, ideološka afera. Gorjup je v tistem času objavljal nasprotna mnenja, pro et contra. To je bila vrhunska politična razprava o sistemu, kako razumeti zakone. Gorjup je to gojil vse do tedaj, dokler ni »veliki«, sivolasi Sergej Kraigher, predsednik skupščine – afera je bila seveda skupščinska – v skladu z usklajenim nastopom političnega vrha dosegel, da je skupščina prepovedala nadaljnje objavljanje nasprotnih mnenj. Pravzaprav je po tem spoznanju Edvard Kardelj potem spremenil leta 1974 poslanski sistem v delegatskega, se pravi v imperativni sistem, pa veličino Mitje Gorjupa razloga Anton Rupnik, ki je bil tedaj urednik ljubljanske redakcije.

»V Jugoslaviji je bila to velika stvar. Tudi svet je to opazil. Nemci so zato leta 1972 povabili Gorjupa na obisk. Bil je tudi v uredništvu časopisa Die Zeit, kjer so uredniki neposredno spraševali, kaj se dogaja v Jugoslaviji. Tito je tedaj odstranil ne samo Staneta Kavčiča v Sloveniji, temveč tudi hrvaški »maspok« in srbsko liberalno strujo z Nikezićem in Latinko Perović. Gorjupa so spraševali, kako lahko to uskladite s proklamiranimi političnimi načeli o samoupravljanju, pospešeni demokratizaciji ... In ta fant jim je rekel: 'Ja, veste, očitno je tako, da vsaka vladajoča ekipa, vsak režim potrebuje neko minimalno stopnjo kohezije, tudi pri vas morajo stranke v koaliciji doseči neko minimalno stopnjo konsenza, da lahko upravljajo, vladajo. Kriza v Jugoslaviji pa se je pokazala kot nevarnost ogrožanja tega konsenza', jim je odgovoril Gorjup. Seveda je obstajal krog ljudi v Delu, ki Gorjupa niso marali, češ, kaj jim bo ta mladenič komandiral, kaj bo ta Gorjup, ki ga je nastavil stric Ribičič. A to ni res. Gorjupa je na to mesto v republiških političnih koordinacijah predlagal Janez Vipotnik, takratni šef SZDL, ki je tudi bila formalno ustanoviteljica Dela. Vipotnik pa je slovel kot 'freigeist' in tovariši so se z njegovo 'kubistično' idejo strinjali,« se spominja Rupnik ...