Onesnaženje lahko vpliva tudi na možgane in IQ 

Zakaj se otroci ponekod težje učijo, dosegajo slabše rezultate in kot odrasli pogosteje zbolevajo za Alzheimerjevo boleznijo?

Objavljeno
03. januar 2020 06.00
Posodobljeno
03. januar 2020 06.00
Pri določanju standardov za onesnaževanje zraka bi morale nacionalne okoljske agencije bolj upoštevati dokaze o vplivu onesnaževal na nevrološki razvoj. Foto Jože Suhadolnik
Ljubljana – Zakaj se otroci v onesnaženih okoljih težje učijo, dosegajo slabše rezultate in kot odrasli pogosteje zbolevajo za Alzheimerjevo boleznijo? Ali morda onesnaženje vpliva na njihov kognitivni razvoj? Onesnaženje zahteva pet milijonov življenj na leto. Od teh je več kot desetina mlajših od pet let. Nevidni delci lahko znižujejo tudi IQ otrok, saj s krvjo potujejo vse do možgan. Kako tanka je torej črta med boleznimi, smrtjo in onesnaževanjem? Na ta vprašanja odgovore išče znanost, človeštvo je dolžno odgovoriti na eno samo: ali smo pripravljeni prevzeti krivdo za opustošenje, ki ga zapuščamo otrokom, ker ne omejimo onesnaževanja?

Leta 2016 je spletna revija BMJ v nizu medicinskih raziskav objavila epidemiološko raziskavo o povezanosti onesnaževal v zraku z zdravili za duševne motnje švedskih otrok in mladostnikov. Na Švedskem stroške duševnih motenj ocenjujejo na dva odstotka BDP ali na okrog osem milijard evrov. Raziskava v štirih okrožjih je bila po navedbah avtorjev ena prvih, če ne kar prva študija, ki je ugotavljala odvisnost med onesnaženim zrakom in kognitivnim razvojem otrok. Izhajali so iz podatkov švedskega nacionalnega registra o porabi zdravil iz skupine pomirjeval in uspaval in zajeli več kot pol milijona posameznikov. Študija je podkrepila rezultate poprejšnjih raziskav, ki so proučevale morebitne povezave med onesnaženim zrakom in motnjami avtističnega spektra ter še utrdila hipotezo: povezava med zdravili in koncentracijami dušikovega dioksida ter prašnih delcev obstaja. Onesnažen zrak je namreč lahko krivec za vnetje in oksidativni stres, ki nastane, kadar so naše celice »tarča« napada prostih radikalov. Oksidativni stres povzročajo tudi pesticidi, alkohol, kajenje, prekomerno sevanje … Študije na živalih so pokazale, da je oksidativni stres povezan s številnimi duševnimi motnjami, pri miših je onesnaževanje z drobnimi delci denimo povzročilo depresivne odzive in okvare prostorskega učenja in spomina, biološke sestavine delcev, kot sta plesen in cvetni prah, pa naj bi bile krive celo za nevrorazvojne motnje. 

image
 Ali morda onesnaženje vpliva na kognitivni razvoj otrok? Foto Delo

 
Peterica švedskih znanstvenikov je izhajala iz podatka, da ima duševne motnje od deset do dvajset odstotkov otrok in mladostnikov po vsem svetu in da je onesnaževanje zraka »zapletena mešanica vplivov na zdravje in okolje«, po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) pa ena največjih zdravstvenih groženj sodobnega časa. Dobro izhodišče sta bili tudi dve zgodnji študiji, opravljeni v Kaliforniji, ki sta proučevali vremenske oziroma okoljske vplive na depresivne simptome, na število klicev v sili … Da bo človeštvo z gotovostjo lahko potrdilo stopnjo razdejanja, ki ga »tam zgoraj« lahko povzročijo delci, ki so denimo celo tridesetkrat tanjši od lasu, bo treba opraviti še veliko dela, pravi ena od avtoric te študije Diana Younan, ki je pred tem že proučevala tudi morebitne vplive onesnaženega zraka na debelost in na demenco pri starejših ženskah. Za primerjavo: človeški las meri šestdeset mikronov, prašni delci poltretji mikron. Zakaj je torej znanost previdna? Ker je jasno, da bi znanstveno dokazan vpliv onesnaženega zraka na otroške možgane zlasti v urbanih območjiih zakonodajo obrnil na glavo ... »Popraviti« bi bilo treba prometne politike, reformirati gradbeništvo, skrčiti industrijo ... Kar bi bil - žalostno, a resnično - neprimerno večji (berite: prezahteven) zalogaj oziroma strošek, kot pa so med drugim posledice kaznivih dejanj, v katera običajno preraste mladostniško prestopništvo, domnevno povezano z onesnaženim okoljem.


Kaj ima kriminal opraviti z izpušnimi plini?


image
REUTERS Otroci se v onesnaženih okoljih težje učijo, dosegajo slabše rezultate in kot odrasli pogosteje zbolevajo za Alzheimerjevo boleznijo. Foto Reuters Foto Jason Lee Reuters


Študija, pri kateri je sodelovala Younanova, je spremljala dnevno onesnaženje ozračja v južni Kaliforniji v obdobju 2000-2014 in ga primerjala s podatki o problematičnem vedenju oziroma o prestopništvu otrok in mladine do 18. leta starosti. Beležili so primere kraj in zlorabe različnih substanc, pa celo laži, h katerim se je zatekala mladina. Da so na največ »slabih« primerov naleteli v urbanih območjih, zlasti v neposredni bližini avtocest, raziskovalcev ni presenetilo. Tam so koncentracije onesnažil brez izjeme med najvišjimi povsod po svetu, v teh okoljih je največ primerov obolenj dihal in pljučnega raka. Ugotovili so še, da je na raziskovanih območjih ZDA med prestopniki več fantov, Afroameričanov, iz slabše situiranih okolij, kjer na več odklonilnega vedenja vplivajo tudi slabši odnosi med starši in otroki ter socialni stres.

Tudi Younanova se o povezavi med onesnaženostjo in kognitivnim razvojem izraža previdno: izogiba se govoriti o vzročnosti, poudarja le močno soodvisnost med onesnaževanjem in najstniškim prestopništvom in hkrati ne pozabi omeniti dokumenta nacionalnega urada za gospodarske raziskave v Chicagu iz 2015, ki navaja, da imajo izpusti avtomobilov merljiv učinek na kriminalno dejavnost.


»Socialno šibki umirajo prej«


image
REUTERS Kjer je izpostavljenost strupenim kemikalijam večja, so razvojne motnje pogostejše. Foto Danish Ismail Reuters

 
Da študij, ki bi neposredno in vzročno potrjevale vpliv onesnaževanja na razvoj otroških možganov, ni in da gre v bistvu za »sklepanje, kaj bi lahko bilo«, meni tudi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak. Kakor pravi, obstaja relativno veliko raziskav o vplivu onesnaženja iz sežigalnic na zdravje okoliških prebivalcev. Veliko jih je pomanjkljivih, dodaja, ker je izjemno težko ločiti vplive prometa, drugih onesnaževalcev, zasebnih kurišč… »A če upoštevamo vse raziskave, rezultati teh jasno kažejo, da imajo prebivalci in delavci, ki živijo v okolici sežigalnic ali v njih delajo, večje tveganje, da zbolijo zaradi določenih rakov kot je sarkom mehkega tkiva, pljučni rak, ne-Hodgkinov limfom in pljučni rak. Pogostejše so tudi prirojene napake in predčasni porod,« pojasnjuje Fikfakova in opiše konkretni primer italijanske Mantove. Italijani dolgo niso imeli normativov za sežigalnice, pravi. Zato ne čudi, da so prav njihovi raziskovalci odkrili, da je v okolici Mantove verjetnost, da bodo ljudje zboleli za sarkomom mehkega tkiva od 24- do 30-krat večja kot drugje. »To je nepojmljivo visoka številka za okoljsko tveganje. Oponenti pa pravijo, da socialno šibki itak umirajo prej ne glede na onesnaženje. V okolicah sežigalnic namreč živijo revni, modri ovratniki, fizični delavci, ki delajo v sežigalnicah, okoljsko neozaveščeni prebivalci. Bogati in ozaveščeni se iz okolice sežigalnic izselijo ali pa se sežigalnice že primarno gradijo v socialno ogroženih okoljih. Tako se lahko popolnoma prekrije resnica,« meni Fikfakova.

V ZDA so z magnetno resonanco proučevali starejše ženske brez demence in možgansko atrofijo, ki je sicer značilna za Alzheimerjevo bolezen, primerjali s podatki okoljske agencije o stanju zraka. Raziskava je trajala enajst let, rezultat je bil osupljiv: večja, kot je bila izpostavljenost žensk 2,5 mikrona velikim prašnim delcem, slabše so se odrezale na kognitivnih testih. Povečana izpostavljenost PM 2,5, so sklepali, je torej povezana s povečano atrofijo možganov še pred pojavom kliničnih simptomov demence. 
 

(Ne)ozaveščeni krog


image
Dr. Metoda Dodič Fikfak pravi, da bi morali imeti kreatorji okoljske politike čut za sočloveka in znati prisluhniti strokovnjakom z znanjem. Foto Jožže Suhadolnik

 
Človeštvo je treba ozaveščati, da onesnaževanje zraka lahko škodi zdravju. A ljudje so zelo različno ozaveščeni. Prebivalci socialno šibkih okolij, ki se slabše prehranjujejo, kadijo in pridelujejo svoje vrtnine, s čimer vnašajo v telo onesnažila, predstavljajo pretežni del tega premalo osveščenega, začaranega kroga. Fikfakova pojasnjuje: »Socialno ogroženi povsod pogosteje umirajo. V Sloveniji in svetu najmanj zbolevajo in najpozneje umirajo dobro socialno situirani ljudje. Zato se je o tem, kaj prevladuje pri nastanku določene bolezni – socialni ali okoljski vpliv -, mogoče strokovno prepirati v nedogled; če je vključen odvetnik, ki zahteva neizpodbitne dokaze, ne pa verjetnosti, pa je bitka izgubljena. Seveda si socialno ogroženi odvetnika ne morejo privoščiti. Zato bi morali imeti kreatorji okoljske politike čut za sočloveka in znati prisluhniti strokovnjakom z znanjem. V Avstraliji, denimo, so pred odločitvijo o gradnji sežigalnic prosili stroko, naj analizira vse, kar je trenutno napisanega o sežiganju, da se bodo laže odločali, ali naj zgradijo in katere sežigalnice.«


Več empatije tudi do delavcev z obrobja


image
Če se za deset mikrogramov na kubični meter poveča onesnaženje z najfinejšimi prašnimi delci, je tveganje za več duševnih bolezni štiriodstotno. Foto Pexels


A z empatijo pri odločevalcih je podobno kot z ozaveščenostjo tistih, katerih kakovost življenja je odvisna od odločevalcev: zelo različno je porazdeljena, z lučjo jo lahko iščemo, pa je največkrat ne bomo našli. Odločevalci na vladni ravni se z izzivi, ki jih predstavlja onesnaženje, največkrat ne spoprimejo. Mestne oblasti to počnejo pogosteje, primerov dobrih praks je vse več … Mnoge mestne oblasti ljudi ozaveščajo o vplivih na zdravje, vse več jih tudi konkretno ukrepa: na javnih prostoriih denimo nameščajo naprave za filtriranje zraka. Obstaja že kar nekaj redukcijskih sistemov, povezanih z ulično razsvetljavo, in sončnih plošč, vgrajenih v ulično »pohištvo«, ki na osnovi mahu iz zraka odstranjujejo fine delce. V Barceloni menjajo avtobuse mestnega potniškega prometa za hibridne, električne in plinske, s čimer naj bi v treh letih prihranili skoraj 28.000 ton ogljikovega dioksida. London se ponaša z območji z nizkimi emisijami, ki so učinkovita le zato, ker delujejo po načelu udarca po žepu posameznika, čigar avto ne izpolnjuje zahtevanih standardov. Tudi v Madridu so sprejeli podobne restriktivne ukrepe kot v britanski prestolnici. Meja, ki jo je za dušikov dioksid (NO2) postavila SZO, je 40 mikrogramov na kubični meter. V svetovnih prestolnicah, kot je London, je ta nekajkrat presežena. Raziskovalci ugotavljajo, da povečanje NO2 za samo deset mikrogramov na kubični meter lahko povzroči devetodstotno rast duševnih bolezni pri otrocih. Če se za isto količino poveča onesnaženje z najfinejšimi prašnimi delci, je tveganje za več duševnih bolezni štiriodstotno. Usama Bilal, španski urbani epidemiolog z univerze v Filadelfiji, ki proučuje zdravstvene dejavnike v 750 mestih ZDA ter srednje in Južne Amerike, trdi, da 58 odstotkov prebivalcev latinskoameriških mest živi v mestih, kjer je onesnaženost višja od mejnih vrednosti, ki jih določa SZO. Po njegovem so javne politike najbolj učinkovito orodje za »ozelenitev« urbanih središč oziroma zmanjšanje onesnaženja, saj da od delavcev, ki »iz finančnih razlogov živijo na obrobju mest, kot je Mexico City, ne morejo pričakovati, da se bodo vozili s kolesi«.


Avtizem in izpušni plini

 
image
Getty Images/iStockphoto S tveganjem za nastanek avtizma so domnevno povezani zlasti izpušni plini v prometu. Foto Olando_o Getty Images/istockphoto


V zadnjem času narašča število znanstvenikov, ki onesnaženje povezujejo z avtizmom. Dolgo je tudi v medicinski stroki veljalo, da onesnaženje pri človeku ne seže dlje kot do dihal in srca. Zdaj se krepijo domneve, da »strupi« iz pljuč prek krvnega obtoka dosežejo tudi možgane, kar lahko povzroči njihovo kognitivno disfunkcijo in poveča tveganje za avtizem. Najfinejši delci vstopajo tudi v posteljico - tako imenovano »kritično tkivo«, prek katerega je otrok povezan z materjo pred rojstvom. Epidemiloginja s švedske univerze v Lundu Ebba Malmqvist je med 1999 in 2009 spremljala skoraj 50.000 nosečnic, nato pa več kot pet let tudi njihove otroke. Cilj njenega raziskovanja je bil: kako onesnažen zrak, ki ga je med nosečnostjo vdihavala mati, vpliva na otroka, ki je po rojstvu še naprej izpostavljen onesnaženemu zraku? S tveganjem za nastanek avtizma so domnevno povezani zlasti izpušni plini v prometu. Poskusi v ZDA na mladih miših so pokazali na spremembe v možganih, kakršne so našli tudi pri avtistih. Zlasti velike naj bi bile vsebnosti kovin ... Znanstvenikom sprememb v možganih avtistov ne uspeva pojasniti zgolj z genetiko. Onesnaženje je zato v teh primerih morda »pika na i« genetiki. Ali kot se je skoraj pesniško izrazila raziskovalka Deborah Cory-Slechta z medicinskega centra univerze v Rochestru v New Yorku: »Podobno je dežnim kapljicam, ki kapljajo v vedro. V določenem trenutku je zadetkov dovolj in takrat se sproži reakcija ...« A mnenja o »zadetkih« so deljena tudi v sami medicinski stroki. Po mnenju nekaterih irskih znanstvenikov, lahko okolje na nastanek avtizma vpliva v manj kot petih, genetika pa v tridesetih odstotkih.


Ultrafini delci »krčijo« mišji spomin, kaj pa človeškega?


Tudi v ameriškem projektu o ciljnem usmerjanju okoljskih nevrorazvojih tveganj pri otrocih so postali strokovnjaki v okoljih, kjer je bila izpostavljenost strupenim kemikalijam večja, pozorni na pogostost pojavljanja razvojnih motenj, med drugim na zaostanke v razvoju, na nižjo inteligenco, slabši spomin, na vedenje, avtizem in motnjo pomanjkanja pozornosti. Te motnje prizadenejo enega od šestih otrok v ZDA in še naraščajo; naraščajo pa tudi stroški njihovega zdravljenja; po podatkih Ameriškega združenja za javno zdravje (Apha) presegajo 70 milijard ameriških dolarjev. V omenjenem projektu so ugotavljali, da je z izpostavljenostjo onesnaženemu zraku povezano večje število prezgodnjih rojstev in otrok z nižjo porodno težo. Laboratorijsko preverjanje na miših je tovrstne domneve podkrepilo: izpostavljenost izpuhom dizelskega goriva pred rojstvom je povzročilo vnetje v možganih ploda in zmanjšano aktivnost, medtem ko je kronična izpostavljenost mladih odraslih miši ultrafinim delcem povzročila depresivno vedenje in poslabšala prostorsko učenje in spomin.

Zato je Ameriško združenje za javno zdravje, ko je oblikovalo priporočila za krepitev in varovanje zdravja do leta 2025, na prvem mestu zapisalo, da bi morala njihova Agencija za varstvo okolja (EPA) pri določanju standardov za onesnaževanje zraka »bolj upoštevati dokaze o vplivu onesnaževal na nevrološki razvoj«. Tako Američani. Kaj pa okoljske agencije tostran luže? Besede dr. Metode Dodič Fikfak o kreatorjih okoljske politike, ki »bi morali imeti čut za sočloveka in znati prisluhniti strokovnjakom z znanjem«, povedo vse ... Daljši pogovor z dr. Fikfakovo bo objavljen v Delu jutri, 4. januarja.