Onkologija danes: več kot zdravljenje raka

Rak je beseda, ki v trenutku spremeni življenje. Prinese strah, negotovost, vprašanja brez odgovorov, a včasih tudi nekaj nepričakovanega: globlje zavedanje, kako dragocen je vsakdan. Tokrat smo se pogovarjali s Tamaro Petrun, dr. med., specialistko onkologije z radioterapijo, namestnico v. d. predstojnice Oddelka za onkologijo v Mariboru, ki pravi, da jo bolniki vsak dan znova učijo dveh najmočnejših vrednot: hvaležnosti in upanja. V intervjuju iskreno spregovori o tem, kako dobra je onkološka oskrba v Sloveniji, zakaj so presejalni programi naš veliki uspeh, kje nas najbolj boli pomanjkanje paliativne podpore in kako sodobno zdravljenje postaja vse bolj individualno – prilagojeno vsakemu bolniku posebej.

Kaj vas je osebno pritegnilo k področju onkologije oziroma kdaj ste začutili, da je onkologija vaša poklicna pot?

»Mojo pot v onkologijo so močno zaznamovale družinske izkušnje. Moja mama je bila stara osem let, ko ji je zaradi raka jajčnika umrla mama, stara komaj 38 let. Le pol leta prej je izgubila še teto, prav tako zaradi iste bolezni. Čeprav svoje ome nikoli nisem spoznala, smo jo skozi mamina pripovedovanja vedno čutili kot del našega življenja. Spominja se je kot izjemno tople, hvaležne ženske, ki je kljub dolgi bolezni znala živeti polno in z veseljem. Pri onkoloških bolnikih jasno vidimo, kako dragoceno je življenje in kako pomembno je zavedanje lastne minljivosti. V naši družini je bila želja po medicini prisotna že dolgo – oma si je želela, da bi njena hči postala zdravnica, a se je ta želja, kot pravimo, prenesla v naslednjo generacijo.

Tudi druga oma, očetova mama, je umrla za rakom, ko sem bila stara 31 let. V času njene bolezni sva preživeli veliko dragocenih pogovorov, ki so mi dali pomembne življenjske modrosti. Ko sem začela specializacijo, je za rakom jajčnika zbolela še moja mama. Rak me tako spremlja na osebni in poklicni ravni. A prav bolniki mi vsak dan znova pokažejo moč človeka, lepoto življenja in pomen upanja. Moja mama danes, trinajst let po diagnozi, še vedno živi polno življenje in je vsak dan hvaležna, da lahko nadaljuje – starejša, kot je bila njena mama, ko je bolezen prezgodaj končala njeno pot.«

Kaj vas še danes najbolj motivira pri delu z onkološkimi bolniki?

»Hvaležnost in upanje. Dve lastnosti, ki jih imajo onkološki bolniki in sta temeljni vrednoti, ki razlikujeta med živeti ali životariti. Lahko imamo na papirju polno diagnoz, smo zaradi njih tudi omejeni v vsakdanjem življenju in se kljub temu razveselimo vsakega novega dne. Ali pa nam 'nič ne manjka', imamo dovolj, kar potrebujemo za vsakdanje življenje, pa se naša jutra začnejo s tesnobo, nejevoljo in z negativnimi mislimi. Želim povedati, da ne potrebujemo bolezni, da živimo in se veselimo. Vidimo vse dobro, kar nam je dano.«

FOTO: Depositphotos

Kako bi ocenili trenutno stanje onkološke obravnave v Sloveniji?

»Onkološka obravnava v Sloveniji je dobra, kakovostna in dosegljiva. Kar je izjemen privilegij za vse nas državljane. Kljub kadrovski stiski zmoremo ogromno. Ampak ne smemo pozabiti, da za dobro delo potrebujemo dobro postavljene temelje. Ti temelji se pa velikokrat majejo. Potrebujemo kader in potrebujemo dobro postavljeno celostno obravnavo onkološkega bolnika. Trenutno je največji manko v paliativni obravnavi. Paliativna obravnava ni smrt. Paliativni bolnik je vsak bolnik, ki je neozdravljivo bolan. Imamo več obdobij paliativne oskrbe. In paliativna oskrba bi morala biti dostopna v vsakem slovenskem naselju. Tega pa ne zmore zagotoviti peščica zdravnikov, medicinskih sester in podporni kader, ki se ukvarjajo z bolniki, ki so vključeni v paliativno oskrbo. Naj poudarim, da so v paliativni oskrbi tako onkološki bolniki kot bolniki z drugimi neonkološkimi boleznimi. V paliativnem timu se nudi podpora tudi bolnikovim svojcem. Če imamo dobro razširjeno paliativno oskrbo, ne bomo imeli več toliko strahu pred umiranjem.«

Katere so največje prednosti slovenskega onkološkega sistema?

»Multidisciplinarni pristop je standard zdravljenja. Presejalni programi. Dostop do vseh strokovno priznanih oblik zdravljenja, ki so na voljo v Evropi. Onkološko zdravljenje je urgentno zdravljenje. Vključenost v klinične raziskave. Visoka strokovna raven zaposlenih, ki zdravijo onkološke bolnike. Dostopnost zdravljenja ne glede na status zdravstvenega zavarovanja.

In ogromna prednost, ki se je velikokrat ne zavedamo, je ta, da se nam ni treba ukvarjati s finančnim vidikom zdravljenja. Ne medicinsko osebje in ne bolnik. V državah, ki si jih velikokrat jemljemo za vzor, je drugače. Prav tako so v Sloveniji hitro dostopna vsa zdravila, ki so na voljo za zdravljenje onkoloških bolnikov. In zares bi bilo dobro, če to ohranimo.«

Kje so trenutno največji izzivi pri zdravljenju raka pri nas?

»Število bolnikov narašča. Logično je, da bi z njimi naraščalo tudi število kadra, ki je udeleženo pri zdravljenju onkoloških bolnikov. Vendar ni tako. Izjemno pomembna je zgodnja diagnostika. To pomeni, da znamo prepoznati simptome raka in zagotoviti diagnostiko v ustreznem časovnem terminu. Obravnava onkoloških bolnikov postaja izjemno kompleksna. Bolniku moramo omogočiti tudi psihosocialno podporo. Ne smemo pozabiti, da lahko po zdravljenju pride tudi do poznih posledic, ki jim moramo slediti. In ne nazadnje, bolnikom moramo zagotoviti paliativno oskrbo. Brez selekcioniranja. Ali smo zmožni vsem bolnikom vse to zagotoviti?

Zame ni največji izziv zdravljenje raka, ampak zdravljenje morebitnih stranskih učinkov, ki nastanejo pri zdravljenju. Da jih znamo prepoznati in ustrezno zdraviti. Ob tem pa ohranjamo najvišjo možno kakovost bolnikovega življenja.«

Kako si predstavljate onkologijo v Sloveniji čez pet do deset let? Kateri premiki so po vašem mnenju najbolj nujni za prihodnost?

»Zares upam in tudi verjamem, da bomo onkološko zdravljenje nadgrajevali in bomo imeli možnost ponuditi bolniku popolno celostno obravnavo. In to ne samo v času zdravljenja, ampak tudi po zaključenem zdravljenju. Na to velikokrat pozabimo. Da se včasih pravi boj s samim sabo začne, ko bolnik zaključi onkološko zdravljenje in čaka. Čaka na morebitno ponovitev. Čaka, da se bo življenje vrnilo na stare tirnice. Ob tem pa ostane sam. In to je najtežje. Želim si, da bolniki ne bi bili sami. Da bi občutili varnost. Tudi če ne gre vse po načrtih. Potrebujemo paliativno oskrbo in prostor za paliativne bolnike v obliki hospicev in v obliki možnosti nege v domačem okolju ali v ustrezni ustanovi. Najhuje je, ko svojci ne vedo, na koga naj se obrnejo, ko so v stiski. To reši paliativna oskrba, ki mora biti dostopna vsem. Čudno se bo slišalo. Ne ubija bolezen. Ubijata negotovost in strah. Nikoli ne bomo znali pozdraviti vseh oblik raka. Čeprav se v onkološkem zdravljenju dogajajo astronomski premiki. Rak, ki je bil še pred nekaj leti neozdravljiv, je danes bolezen, s katero lahko kakovostno živimo leta in leta. Želim si, da bi čez pet let bolniki in svojci imeli na voljo vse potrebno, da bi jim olajšali njihovo negotovost. To je izjemnega pomena, ki pripomore h kakovosti življenja.«

FOTO: Depositphotos

Kako se Slovenija primerja z drugimi evropskimi državami na področju onkologije?

»V Sloveniji imamo kar tri presejalne programe, kmalu bomo dobili še dva. Smo ena izmed redkih držav, ki imamo vse presejalne programe organizirane na državni ravni in vključene v zdravstveno zavarovanje. Zelo hitro uvajamo nova onkološka zdravljenja, ki so dostopna vsem. Čas odobritve onkološkega zdravila v Sloveniji je v povprečju krajši v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Stroški zdravljenja so na bolnika nižji, kot povprečno porabijo druge države Evropske unije, kljub temu pa dosegamo dobre rezultate zdravljenja. Vendar ne smemo pozabiti, da lahko omejeni finančni viri zatrejo nadaljnji razvoj.«

Kako pomembno je, da smo vključeni v evropske raziskovalne in klinične tokove?

»Vključenost v evropske raziskovalne projekte je izjemno pomembna tako za razvoj znanja kot za zagotavljanje še zgodnejšega dostopa do najsodobnejših terapij. S tem ustvarjamo in aktivno sodelujemo pri evropskih smernicah zdravljenja onkoloških bolnikov.«

Katere spremembe v onkologiji so vas v zadnjem desetletju najbolj zaznamovale?

»Navdušuje me individualni pristop pri zdravljenju onkološkega bolnika. Danes onkologu ne pove kaj dosti, ko sliši, da ima nekdo npr. raka dojke. Da lahko nekomu predpišeš zdravljenje, moraš poznati karakteristike tumorja. Lahko imaš pred sabo pet bolnic z rakom dojke in bo vsaka drugače zdravljena.«

Kako so nove terapije spremenile vsakodnevno klinično prakso?

»Danes nimamo več enega protokola za zdravljenje, ampak imamo personalizirano zdravljenje. Kaj to pomeni? Da iz leta v leto vedno več vemo o raku. Zato ga znamo tudi bolje zdraviti. O zdravljenju se zdaj odločamo tudi s pomočjo molekularnih markerjev, biomarkerjev, genetskega profila tumorja … Pri odločitvah o ozdravljenju sodeluje multidisciplinarni tim in bolnik sam.

Sodobno zdravljenje pa prinaša tudi spekter različnih neželenih stranskih učinkov in posledično vključenost različnih vrst specialistov (ne samo onkologi internisti in onkologi radioterapevti, ampak tudi dermatologi, nevrologi, endokrinologi …). Ko sem začela specializacijo, so nekatere bolnice z rakom dojke prejele najmanj 25 obsevanj. Danes enake bolnice prejmejo pet obsevanj. Učinek pa je enak. Težimo k ambulantnemu zdravljenju, saj s tem prispevamo k višji kakovosti življenja. Pomembno je, da ima bolnik aktivno vlogo pri zdravljenju in da je njegovo zdravljenje prepleteno z multidisciplinarnim timom.«

FOTO: Astra Zeneca

Kako pomembno je sodelovanje med stroko, industrijo in zdravstvenim sistemom?

»Sodelovanje je ključno za dobrobit onkoloških bolnikov. Klinične raziskave morajo biti del rutinske prakse pri zdravljenju onkoloških bolnikov. Le tako dobivamo bitke proti raku. Z novimi zdravili in novimi tehnikami zdravljenja dosežemo boljše preživetje in kakovost življenja onkoloških bolnikov.«

Kje vidite največjo dodano vrednost industrije pri podpori bolnikom?

»Na kratko: s tem še izboljšamo zdravljenje, ki je prilagojeno bolniku, in posledično omogočimo boljšo kakovost življenja in preživetje.«

Kaj bi želeli sporočiti bolnikom, ki se danes spopadajo z diagnozo raka?

»Da niso sami. Da ima upanje veliko oblik in da ima vsak bolnik kljub bolezni vrednost. Njihova vrednost in vloga se nista spremenili in njihova volja do življenja jih bo velikokrat pozitivno presenetila. Nič pa ni narobe, če se zlomijo. Klišejsko – pomembno je, da se zmorejo pobrati in nadaljevati. Živeti.«

Kaj vas navdihuje, da vztrajate na tem zahtevnem področju?

»Veselje do dela in hvaležnost, da zmorem.«

Naročnik oglasne vsebine je Astra Zeneca