Opozicijski svetnik Peter Sušnik se umika iz aktivne politike

Predsednik ljubljanske SDS in eden najglasnejših opozicijskih svetnikov v mestnem svetu se je odločil, da se umakne iz aktivne politike. »Čas je treba nameniti tudi drugim stvarem,« je povedal Sušnik.

Objavljeno
01. februar 2010 20.52
Peter Sušnik, morebiten kandidat ljubljanske opozicije
Dejan Vodovnik
Dejan Vodovnik

Ljubljana - Peter Sušnik, prvi mož ljubljanskega odbora SDS in eden najglasnejših opozicijskih mestnih svetnikov, se umika iz aktivne politike. Konec lanskega leta je kolege v stranki sicer obvestil, da noče biti kandidat za kakršno koli funkcijo v MOL, zdaj pa se je odločil, da se povsem umakne iz aktivne politike.

 

»Letos se bo izteklo 16 let mojega članstva v ljubljanskem mestnem svetu. Štirje mandati so zadosten razlog, da sem med pripravami na predvolilno norijo, ki se očitno vsakič začenja malo prej kot prejšnjič, svoje kolege v stranki že lani obvestil, da nočem več biti kandidat in da se do nadaljnjega iz aktivne politike umikam. Razlogov za mojo odločitev je več, a prav gotovo je najpomembnejša ta, da je pač dozorelo spoznanje, da je čas treba nameniti tudi drugim, zdaj občasno tudi zapostavljenim stvarem. Pa pojdimo po vrsti, da bo malo bolj razumljivo,« pojasnjuje Peter Sušnik.

 

Svoje razloge za takšno odločitev pa razloži: »Prvič je tu moja službena pot, ki je v preteklem letu dni dobila nove, dodatne naloge. Žal so časi takšni, da je težko opravičevati pomanjkanje časa ali koncentracije v tržnem gospodarstvu z obveznostmi v javni sferi. Naloga direktorja in konzultanta terja več kot le redno delo. Prej ali slej se pojavi čuden občutek sedenja na dveh stolih in s tem povezanih grdih pogledov, zdaj tega zdaj onega. Služba me pač redno vodi tudi v tuje, oddaljene kraje. Če me pač ni v službi, težko pridem na sejo odborov ali sveta. In prej ali slej se pojavi očitek neresnosti. Ne glede na to, da smo vsi svetniki načeloma le 'občasni' in da naj bi služili denar drugje v rednem in polnem delovnem razmerju, je kljub temu vložek posameznika v delo v mesto odvisen od tega, kako svoje (ne)delo lahko opraviči pred samim seboj, če že pred drugimi ne.


Drugič je tu vztrajno spreminjanje vloge mestnega sveta kot organa občine v neko banalno in nepotrebno zdraharsko združbo, ki že s svojim delom (sejanjem?) predstavlja oviro za razvoj. Ta degradacija se bo pač neizbežno nadaljeval, saj ni videti posebne volje, da bi se mestni svet kdaj videlo kot organ dejanske izmenjave mnenj ali sprejema odločitev. Zadnji mandat je dal le še dodaten povod, da bi moral vsak svetnik resno vprašati samega sebe: čemu sem tu?

Tretjič je pa tu tudi potreba, da se stranka, ki sem jo vodil v zadnjih treh letih, okrepi z novimi pristopi in obrazi. Novo zanimanje, tako vrha stranke kot novih članov, kaže, da je moj cilj izpolnjen. Politično je Ljubljana preresna, da bi se z njo lahko ukvarjal le nekdo, ki ima politiko za stransko dejavnost, nekakšen hobi v prostem času. Ljubljanska politika zahteva, da se ji nekdo posveti z vsem navdušenjem. Tako bi bilo povsem neresno - nedostojno -, če bi se največja mestna stranka podala v predvolilni boj s predsednikom, ki tega preprosto ne more storiti. To so glavni razlogi za mojo odločitev. Do konca mandata bom ostal takšen, kot sem vedno bil, četudi ne bo vsem všeč. Kako bo v prihodnje, pa ni več moja stvar, da bi ugibal.«

 

Iz torkove tiskane izdaje Dela