»Osamljenost se zmanjša, ko vstopi v osamljenost drugega«

Prazniki in osamljenost: Samo deloma drži, da so najbolj osamljeni starejši, osamljene se počuti tudi 40 odstotkov mladih.

Objavljeno
22. december 2018 06.00
Posodobljeno
22. december 2018 08.40
Zapovedana praznična sreča utegne negativno vplivati na počutje bolj občutljivih, ranljivih in osamljenih, predvsem starejših ljudi. FOTO: Jure Eržen
»Mislim, da bo med prazniki najbolj osamljena ženska, stara med 50 in 60 leti, ki bo ob službi in gospodinjstvu poskušala ustreči tako pričakovanjem svoje ostarele, nikoli zadovoljne mame kot svojih otrok, na koncu pa utrujena pogoltnila pomirjevalo ali obsedela ob alkoholu, saj nima opore niti pri partnerju,« je povzela opažanja s terena patronažna sestra Eva Kovačič.
 
Stereotipno gojimo podobo, da so najbolj osamljeni starejši, toda spletna raziskava BBC, ki so jo letos izvedli psihologi z univerz v Manchestru, Exeterju in Londonu (v sodelovanju z muzejem in knjižnico Wellcome Collection) ter je v njej sodelovalo 55.000 ljudi z vsega sveta – to naj bi bila največja raziskava oziroma eksperiment o osamljenosti na svetu –, je pokazala, da je to le deloma res. Osamljenih ali zelo osamljenih se je počutilo 40 odstotkov sodelujočih med 16. in 24. letom, med starejšimi od 75 let pa je bilo takšnih 27 odstotkov. Tudi ti so, ko so se ozrli po življenju, ugotovili, da so se najbolj osamljene počutili kot mladi odrasli. Obdobje poznejšega najstništva, tja do 24. leta, je na prvi pogled videti kot obdobje zabav, dokončevanja šolanja in večjega nadzora nad lastnim življenjem. A je tudi čas tranzicije, ki prinaša odselitev od doma, začetek visokošolskega šolanja in prvo službo ter oddaljitev od mladostniških prijateljev. Posameznik v tem obdobju išče, kdo je in kje je njegovo mesto, ter še nima toliko izkušenj, kako se z osamljenostjo spoprijeti – se zamotiti ali si poiskati družbo, so pojasnili ugotovitve na BBC.

Prav to, da se človek ne zna zamotiti, je tisto, kar Eva Kovačič navaja, da manjka starejšim, ki tarnajo zaradi osamljenosti. »To bi prej označila za zdolgočasenost. Običajno jo občutijo ljudje, ki niso znali poiskati lastnega veselja, so vedno bežali sami pred sabo in potrebovali nekoga, da je zapolnil njihovo praznino. Take stiske opažam zlasti pri ovdovelih ženskah, ki še po 15 letih od smrti moža pretirano žalujejo, pretirano idealizirajo preteklost ter pričakujejo, da jim bodo otroci osmislili življenje. Ker jim ti teh nerealnih pričakovanj zaradi skrbi za lastne družine in preobremenjenosti v službah ne morejo izpolniti, privzamejo vlogo žrtve in zapadejo v krog nenehnega tarnanja. Tega pa nihče noče poslušati in tako se še dodatno osamijo, potem pa na vse mogoče načine izsiljujejo pozornost, obtožujejo druge in kot cankarjanske matere vzbujajo občutke krivde. Pogosto so razočarani prav zaradi pretiranih pričakovanj, sama sem z njimi že opravila. Otrok nisem rodila zato, da bi jim bila na stara leta v breme, in sem prepričana, da si osamljenost pridelamo sami. Ta pa se ne začne s starostjo,« dodaja.

Tudi pri mladih mamicah prepoznava občutke osamljenosti, ki jih povzročata tako drugačna poporodna hormonska slika kot občutek prikrajšanosti zaradi otroka, ki zahteva prilagoditev staršev na njegove potrebe. »Tudi pri teh ženskah vidim predvsem to, da se morda šele takrat v resnici soočijo same s sabo, kdo sploh so in kaj se jim dogaja. A ženska, ki pri 30 letih ni sposobna preživeti porodniškega dopusta s svojim otročičkom, bo pri 60 letih še težje shajala sama s sabo, krivdo pa po možnosti valila na druge. Toda v današnji družbi človek raje beži od sebe, se pretirano zateka v šport, na družbena omrežja in splet, v nakupovanje …« je kritična sogovornica.
 

Prava osamljenost je duševna bolečina


Za zaprtimi vrati domovanj srečuje tudi pravo osamljenost in jo vidi kot duševno bolečino, kot stanje duha. Najpogosteje domuje pri tistih s socialnega roba in se poglobi, ko pridejo prazniki, tudi zaradi oglasov, polnih praznične in družinske idile, ki nam na vsakem koraku in večkrat na dan v najrazličnejših medijih sporočajo, kako moramo biti srečni. Ta zunanji pritisk na ljudi je po njenih besedah zelo močan in še poglablja njihovo stisko. Poskuša jih potolažiti, naj praznike vzamejo kot druge dni tedna, naj bo praznični ponedeljek enak običajnemu ponedeljku, ko je treba prav tako malo pospraviti in kaj skuhati. »Obiskujem pa gospo, ki za nič na svetu ne bi zamenjala samskega življenja. Našla si je osebno izpolnitev in je srečna,« omenja redek primer iz svoje prakse.

image
Osama prihaja kot megla, počasi, naposled pa je tako gosta, da iz nje ne vidiš več nikamor. Ranjen človek postaja še bolj čudaški in še bolj osamljen, opaža pater Pavle Jakop. FOTO: Jure Eržen


Velika razlika je med biti sam in biti osamljen, poudarja tudi profesor, filozof in teolog dr. Edvard Kovač. »Vsi namreč kdaj potrebujemo samoto, da se zamislimo in v samoti svojega srca poglobimo ljubeč odnos s tistimi, ki nam veliko pomenijo. Nasprotno pa osamljenost pomeni občutek, da nas nihče ne mara ali da nikomur ni mar za nas. To pa je huda bolečina, saj smo rojeni za besedo in za prijateljstvo. Že na prvih straneh Geneze [prve knjige Stare zaveze] piše, da človeku ni dobro samemu biti, in tudi grški misleci so nas opredelili kot bitja govorice, se pravi kot ljudi, ki izmenjujejo besedo in zato vzpostavljajo odnos drug z drugim,« dr. Kovač navaja ugotovitve prednikov. In zakaj je osamljenost ravno med prazniki največja? »Ker si prav tedaj upamo pokazati tudi notranje veselje in globoka prijateljstva, poskušamo razkriti, kar v srcu čutimo. Če ne moremo nikomur povedati svojih najlepših misli, želja in besed, smo žalostni in potrti. Vsi vemo, da zaradi te praznične potrtosti več ljudi obupa kot sicer. Zato je pomembno, da v prazničnem času naredimo korak drug k drugemu, si znamo podariti tudi trenutek človeške topline in pokažemo veselje prav do tistih, o katerih menimo, da smo jih čez leto zanemarjali,« pravi Kovač.
 

Na silvestrovo k frančiškanom


Ob praznikih so pogosti pozivi, naj k sebi na večerjo povabimo osamljenega sorodnika ali sosedo, kaj lepega takšno povabilo prinese gostitelju, prikazujejo tudi romantični hollywoodski filmi, a v resnici v tej smeri največ naredijo predvsem člani nevladnih organizacij, verskih skupnosti in prostovoljci, ki poskušajo malo veselja vnesti v življenja od vseh pozabljenih. Ljubljančani, ki nimajo kam na silvestrovo, so med drugim vabljeni na skromno pogostitev in druženje k frančiškanskim bratom. Pater Pavle Jakop razkriva, da je osamljenost v naši družbi še vedno precej prikrita, najpogosteje pa se z njo spopadajo tisti z roba, starejši, takšni ali drugačni posebneži, pa vendarle tudi zakonci, ki živijo drug mimo drugega oziroma se ne počutijo razumljene, ter mladi, ki si ne znajo poiskati ne prave družbe ne stvari, ki jih veselijo, ter se zatekajo v lažno družabnost na spletu.

»Današnji čas je precej krut, zlasti do tistih, ki ne zmorejo z večino, tudi v materialnem smislu. Revščina, ki je precej prisotna in sramotna, saj je razumljena kot osebni neuspeh, pa takšne ljudi peha v še večjo osamo. Ta prihaja kot megla, počasi, naposled pa je tako gosta, da iz nje ne vidiš več nikamor. Ranjen človek postaja še bolj čudaški in še bolj osamljen. Zgodi se tudi obratno, da do revščine pripelje prav čustvena stiska,« strne opažanja. Včasih pa smo ljudje le premalo pošteni sami do sebe in imamo pretirana pričakovanja, kaj vse morajo drugi storiti za nas in da morajo vse sprejeti z razumevanjem. »Moraš se imeti toliko rad, da se ne prepustiš apatiji, se ne smiliš samemu sebi, tudi v najtežjih preizkušnjah se je treba pobrati in iti naprej. Kot duhovnik lahko rečem, da tudi na duhovni ravni tisti, ki jo hoče živeti, mora zanjo prav tako garati. 'Fast food' rešitve na različnih ravneh življenja, naj bo to v komunikacijskem, čustvenem, intelektualnem … smislu, vselej veliko obljubljajo, a človeka puščajo še bolj oropanega. Neuresničenost ga pušča osamljenega,« opominja. Seveda je pomembno, da kadar ne zmoremo, poiščemo in zaprosimo za pomoč, navsezadnje ne manjka človekoljubnih organizacij, ki so pripravljene pomagati. Predvsem pa bi morali tako na ravni družbe kot vsak pri sebi prebuditi človeškost in prijateljstvo, ne zgolj površno prisluhniti tistemu, ki potrebuje pogovor, nasvet, pomoč. Osamljenost pa je po njegovih besedah najlažje premagati s tem, da ta stopi v osamljenost nekoga drugega.
 

Kriza nastopi po praznikih


Pa so stiske tistih, ki jih že tako ali tako imajo, med prazniki še večje? Strokovna direktorica Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, profesorica dr. Blanka Kores Plesničar, na to odgovarja nikalno. Med prazniki ne sprejmejo več pacientov v bolnišnico, prav tako nič pogosteje ne zvoni njihov telefon za pomoč v stiski, se pa število klicev poveča po praznikih, podobno kot se poveča ob nedeljah zvečer. »Verjetno zaradi več dejavnikov: neuresničenih pričakovanj, obljub samemu sebi, spoznanja, da se s prazniki ni nič spremenilo in da problemi ostajajo …« pojasnjuje ozadje za iskanje strokovne pomoči po praznikih. Je pa trend sprejemov čez leto različen in so obdobja, ko jih je iz nepojasnjenih razlogov več, in obratno, še doda.

Profesorica psihiatrije prav tako pritrjuje, da zapovedana praznična sreča utegne negativno vplivati na počutje bolj občutljivih, ranljivih in osamljenih, predvsem starejših ljudi, pri katerih je osamljenost že sama po sebi hud problem in eden od dejavnikov tveganja za samomor. »Osamljenost je dejavnik tveganja za samomor tudi pri moških srednjih let, pri mladostnikih in študentih, povezana je lahko z depresijo, brezupom, anksioznostjo in zlorabo psihoaktivnih substanc. V boju proti osamljenosti in drugim, s samomorom povezanim dejavnikom pa lahko vlogo odigrajo tudi delodajalci, šole, zdravstveni sistem, združenja, neformalne skupine ...« še dodaja. Praznično vzdušje je prisotno tudi na kliniki, kjer poskrbijo za okrasitev, pacienti imajo praznične večerje in praznični program, po besedah sogovornice jih nekoliko pogosteje obiskujejo tudi svojci, mnogi pa praznike preživijo doma.

image
Tudi otroci so med tistimi, ki trpijo zaradi osamljenosti. FOTO: Jure Eržen


Tako jih preživijo tudi nekateri stanovalci Doma starejših v Lendavi, toda po opažanjih tamkajšnje socialne delavke Melite Makoter se večina od njihovih okoli 170 stanovalcev – med njimi je kar 80 odstotkov žensk –, ko dom sprejmejo za svoj novi naslov, praviloma ne želi več vračati domov. »Tudi če gredo domov, želijo po uri ali dveh že nazaj, ker tam ni več tako, kot je bilo, ali je preveč boleče. Ljubše jim je, če svojci prihajajo k njim na obisk. Ker je 98 odstotkov stanovalcev iz lokalnega okolja, jih bližnji precej pogosto obiskujejo. V tako majhnem kraju se skoraj vsi poznamo, zato so veseli vsakogar, ki vstopi skozi vrata. Osamljenost pri nas pri večini praviloma mine, stanovalce poskušamo čim bolj vključiti v domsko dogajanje. Sobe so dvo- in celo triposteljne, kar je mnogim všeč. Veseli so, ko jim sostanovalka ali sostanovalec že zjutraj nameni pozdrav ali nasmeh. Ko pridejo v dom, jim dodelimo tudi enega od zaposlenih, da bedi nad njim in si enkrat na teden zanj vzame čas za klepet ali kavico. To nas zelo bliža,« pove Melita Makoter.
 

Žalost in osamljenost zaradi sporov v družini


Tisti, ki se tudi v domu starejših počutijo žalostne, osamljene, takšna občutenja najpogosteje doživljajo zaradi smrti bližnjega, sporov v družini in glede dediščine, zaradi česar jih svojci redkeje obiskujejo … Pogosto pomaga že, če bližnje pokličejo po telefonu, se pa najbrž vsak kdaj počuti osamljenega, ne da bi osebje to vselej prepoznalo, ugiba sogovornica na glas. Osamljenih je več na njihovih lastnih domovih, obiski osebja iz doma starejših v okviru pomoči na domu pa so zelo dragoceni še zlasti za moške, ki ostanejo sami in nimajo več ne opore niti se ne znajdejo pri gospodinjskih opravilih. Čeprav bi pričakovali, da je v domu med prazniki manj zaposlenih, saj naj bi tudi ti imeli kaj prostih dni, socialna delavka poudarja, da vsaj pri njih tedaj okrepijo ekipo. »Dopuste izkoristimo že prej, saj imamo v tem času številne dogodke in prireditve, poveča se obisk prostovoljcev in dobrodelnih organizacij, dogajanja je decembra na trenutke celo preveč. So pa stanovalci najbolj veseli obiskov otrok med šestim in osmim letom. Vsakega se želijo dotakniti,« še razkrije Melita Makoter.

image
Ob praznikih so pogosti pozivi, naj k sebi na večerjo povabimo osamljenega sorodnika ali sosedo. FOTO: Shutterstock


A tudi otroci so med tistimi, ki trpijo zaradi osamljenosti. »Pri verouku pogosto opazim, da so zaradi preobremenjenosti staršev prepuščeni samim sebi. Vsak dan doživijo na stotine situacij, ki jih nimajo s kom predelati, to v njih vzbuja tesnobo in se pri nekaterih izraža kot agresivnost. Nasilnega otroka iz družbe izločijo še vrstniki, in že je v začaranem krogu. Mlajši mi zaupajo, da jih je doma po prihodu iz šole pogosto strah, strah jih je zaspati … V obup jih peha tudi prevelika ambicioznost staršev, ki od njih preveč zahtevajo, zaradi tekmovalnosti pa niso več solidarni, prijateljski, ne pomagajo si več. To pa otroka dodatno osami,« opominja.

Vsaj za praznike je čutiti, da manjkrat potrebujejo sogovornika zunaj družine, pritrjuje Zdenka Švaljek, strokovna vodja telefona za otroke in mladostnike v stiski TOM, ki deluje v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, med 12. in 20. uro. Med prazniki opravijo celo nekaj manj klicev, e-vprašanj in klepetov. »Upad si razlagamo s tem, da so počitniški dnevi bolj veseli, manj je šolskih skrbi, povezanih s šolo, uspehom, nasiljem v šoli … Otroci več časa preživijo z družino, tu so še obdarovanja. Kar seveda velja za tiste z urejenimi družinami, na žalost pa jih veliko nima te sreče,« pove. Med okoli 40.000 klici, ki jih prejmejo na leto, je osamljenost – kot poglavitni vzrok klica – zanemarljiva, med klicatelji so običajno mlajši otroci. Lani so našteli 68 klicev zaradi osamljenosti, do konca letošnjega oktobra pa 63. »Najpogosteje kličejo zaradi težav, povezanih z odraščanjem, težav z vrstniki in ljubezenskih težav, takšnih je bilo skoraj po dvajset odstotkov. Smo pa v zadnjih letih opazili nove stiske, povezane z uporabo digitalnih tehnologij, saj vedno več prostega časa preživljajo z njimi,« je naštela težave najpogostejših klicateljev, najstnikov med 13. in 15. letom. Med prazniki sta tako starost kot vsebina klicev podobni kot druge dni v letu.
 

Osamljeni premorejo več empatije


Eksperiment o osamljenosti, kakor je BBC poimenoval raziskavo, je ovrgel, pa tudi potrdil še nekatere stereotipe. Tisti, ki se počutijo drugačne v negativni smeri, običajno doživljajo višjo stopnjo osamljenosti, osamljeni se sramujejo tega občutenja, sram pa večkrat občutijo ženske kot moški. Osamljeni kažejo višjo stopnjo empatije ter imajo v povprečju manjša pričakovanja glede prijateljstev. Tisti, ki se počutijo bolj osamljene, sicer ne preživijo več časa na družbenih omrežjih, imajo pa več prijateljev, ki so samo spletni, ne njihovi resnični. Osamljeni tudi pogosteje kadijo (četudi je bilo število kadilcev v raziskavi majhno), težko pa bi trdili, so zapisali pri BBC, da so tudi slabšega zdravja.