Osebno s Katjušo Popović: Humanitarna, ne represivna

Tam pri petintridesetih, pravi, se človek vsaj približno začne zavedati, kdo je. Takrat si je postavila vprašanje, ali želi biti represivna ali humanitarna. »Kdaj ni slabo biti represiven,« priznava. »Nekoga, ki je naredil nekaj narobe, je treba kaznovati in mu dati vedeti, da si vsega ne sme dovoliti. Po drugi strani je grozljiv občutek puščati žrtve teh ljudi na cesti,« se spominja obdobja tik pred letom 2001, ko se je poslovila od dela kriminalistke in s 24 »prodornimi in optimističnimi ljudmi« ustanovila društvo Ključ za pomoč žrtvam trgovine z ljudmi.

Po dobrem desetletju intenzivnega dela na tem področju ugotavlja, da so stereotipi še vedno prisotni. Pogosto je slišati, da trgovine z ljudmi pri nas ni. Če pa že je, pa da so vanjo vpleteni tujci. Tudi prisilne prostitucije menda ni, prav tako ne prisilnega dela in prisilnih porok. »To ni res. Vse to je in še marsikaj drugega. Slovenija je tudi država izvora trgovine z ljudmi.«

Številke v uradni statistiki sicer niso visoke in tudi zato se po njenem za boj proti trgovini z ljudmi namenja zelo malo denarja in prav toliko pozornosti. A opozarja, da je statistika na tem področju mrtva stvar. »Ljudje se težko prepoznajo kot žrtve trgovine z ljudmi in ker se težko prepoznajo, jih statistika ne zaznava.« Pomemben je vsak človek, ki se mu to zgodi, nadaljuje odločno. »Samo zato, ker je nekdo brez denarja in nima za preživetje, nima nihče pravice hoditi po njem.«

S trgovino z ljudmi se je ukvarjala že, ko je bila pet let na oddelku za organizirani kriminal, čeprav takrat v Sloveniji še ni bila opredeljena kot kaznivo dejanje. »Kaznivo dejanje je bilo takrat 'le' spravljanje v suženjsko razmerje, a je bilo na podlagi tega težko napisati kazensko ovadbo.« Težava pri tem je po njenem bila, da večina definicijo povezuje s sužnji. Neka tožilka ji je celo rekla: »Ko boš našla sužnja na verigah, me pa pokliči.«

Dva meseca zatem, se spominja, so resnično našli nekoga v verigah. Dekle, še ne polnoletno, je priklenjeno čepelo v pasji uti. »Pa še takrat kazenska ovadba ni bila sestavljena na podlagi suženjskega razmerja.« Takrat je vedela, da mora oditi s policije. »Bilo je obdobje, ko sem bila jezna na sistem, na tožilce, na preiskovalne sodnike. Jezna na vse. Niti malo nisem bila podobna kriminalistki.« Celo na glas je razmišljala, da bi bilo dobro, če bi kriminalci obračunali kar sami med sabo.

Šef jo je nekajkrat opozoril, rekoč, naj premisli, ali je še primerna za delo na policiji. Preveč si besna, ji je govoril. »Grozljivo je bilo. Takrat še ni bilo varnih hiš in žrtev trgovine z ljudmi nismo imeli kam varno namestiti. Kdaj smo jih celo skrivali. Če bi jih pustili na cesti, bi se vrnile nazaj,« razlaga. Danes ni več besna. »Lahko si priden policist, delaš kot mravljica, ampak kaj, ko na koncu o tvojih zadevah odločajo drugi in velikokrat ni nobenega rezultata.«

»Sam vpiti v veter, je težko«

Društvo Ključ je bilo ustanovljeno istega leta, ko se je v boj proti trgovini z ljudmi aktivno vključila tudi slovenska država in vzpostavila medresorsko delovno skupino v okviru notranjega ministrstva, kar je bil eden od pogojev za članstvo v evropski zvezi. V društvu so začeli postavljati temelje in se sproti učiti. Pri tem so jim bile v pomoč italijanske in bolgarske kolegice.­ »Danes je pa tako, da se lahko marsikdo kaj nauči od Ključa,« zadovoljno pripomni. Opaža, da je v Sloveniji še vedno premalo nevladnih organizacij na tem področju. Kadar jih je več, se lahko povežejo in premikajo določene stvari. Sam vpiti v veter, pravi, je težko.

Preden so začeli delati, so jih kolegi iz tujine opozorili, naj bodo pazljivi, ker da so lahko, tako kot žrtve, tudi sami ogroženi. Trgovcem je v interesu, da zaradi izgube zaslužka najdejo pobegle žrtve. Če jih hočejo najti, pa morajo najprej najti delavce društva. Svojih obrazov zato niso kazali, dokler ni prišla v javnost zgodba o mladem dekletu, ki je umrlo za aidsom. Spominja se, da je bilo o pokojnici izrečenega veliko slabega, češ da je bila pocestnica, ki je prišla okužit Slovence.

V društvu so vedeli, da je to daleč od resnice: še ne štirinajstletnica je, ko so jo pripeljali, pri sebi stiskala plišastega medvedka. Takrat so se odločili, da je o tem treba govoriti in da je ob tem treba pokazati obraz z vsemi potezami na njem. »Ljudje si te zapomnijo, začnejo povezovati in o tem razmišljati.«

Nihče se ne prepozna kot žrtev

Večino dela na tem področju še vedno opravijo nevladne organizacije. »Res je, da določene stvari financira država, a to počne mačehovsko in pri nekaterih projektih stalno sprašuje, kaj pravzaprav sploh financira in ali se splača imeti celoten koncept krizne namestitve in varne hiše za dve žrtvi na leto,« zmajuje z glavo. »Gre za ustanovo, ki mora funkcionirati, tudi ko ni nikogar. Tako kot bolnišnice ali zdravstveni domovi. Tudi če ni nikogar, so odprti. Če gre policija v nočni lokal ali pa na gradbišče – upam, da bodo kdaj tudi tam iskali žrtve trgovine z ljudmi –, je treba imeti prostor, kamor se bo te ljudi varno ­nastanilo.«

Se je pa v vseh teh letih naučila, kako delati v takšnih razmerah. Bi svoje delo opisala kot sizifovo? Ne, hitro odvrne. Policijsko delo je po njenem sizifovo, biti humanitarni delavec pa ni. Dela za ljudi in to jo razveseljuje. Čeprav so zgodbe težke, so tudi lepi trenutki, pravi. »Ko mi nekdo, ki je pri nas nastanjen v varni hiši, po nekaj mesecih reče, da bi šel sam v trgovino, je to eden tistih trenutkov. Pomeni, da je strah popustil.«

Prepričana je, da smo žrtvam trgovine z ljudmi dolžni dati veliko časa. Pa ne zato, nadaljuje, da se sami prepoznajo kot žrtve, ampak da ozavestijo, kaj se jim je v resnici zgodilo. To je po njenem eden od vzrokov, zakaj je v Sloveniji tako malo pravnomočnih sodb. Leta 2012 jih je bilo osem, tri leta pred tem zgolj dve. »Država na neki način pričakuje, da se bo oseba sama prepoznala kot žrtev in poiskala pomoč. A se to ne zgodi, ker se nihče ne prepozna kot žrtev.«

Trgovina z ljudmi je, takoj za trgovino z drogami, orožjem in pranjem denarja, najbolj dobičko­nosna dejavnost organiziranega kriminala. Pogoje za njen razcvet smo ustvarili sami, je prepričana vodja društva Ključ, in so vedno boljši. »Pogoji so odlični za bohotenje ljudi, ki so brez moralnih norm in jim je, kot tudi družbi nasploh, bistveno samo kopičenje denarja.«

In doda: »Trgovina z ljudmi je vedno povezana s tistimi, ki imajo moč – finančno in politično. Od tod tudi povezava med trgovino z ljudmi in korupcijo. Eno brez drugega ne gre. Če ni korupcije, se trgovina z ljudmi ne more razvijati in pika.«