Osebno z Andrejem Ostermanom: Vojak pred varnostnimi izzivi

Denimo boj proti eboli in podnebnim spremembam. Varnostnih izzivov, pravi prvi vojak v državi, je vse več.

Globalne varnostne razmere se iz dneva v dan zaostrujejo. Zdi se, da smo priča nekakšni »popolni nevihti«, ki se prek Severne Afrike in Bližnjega vzhoda ter vse bolj tudi Turčije razteza do vzhodne Ukrajine na eni in Srednje Azije na drugi strani. Prostor konflikta – in kriznih žarišč – se širi. Slovenska vojska je v zadnjih petnajstih letih sodelovala v številnih mednarodnih misijah, njena »participacija v zgodovini« pa je bila najbolj očitna na Kosovu in predvsem v Afganistanu, kjer so vojaki dobro desetletje sodelovali v prosluli Natovi misiji ISAF, ki ob svojem odhodu opustošeno državo in njene travmatizirane prebivalce (za)pušča v nedokončani vojni.

Številke manjše, a še visoke

V prvi polovici leta 2007 je bila SV – glede na število prebivalcev – znotraj Nata v samem vrhu po številu vojakov na mednarodnih misijah. Takrat se je prvič v zgodovini na Kosovo odpravil celoten bataljon. Zdaj so številke manjše, a še vedno precej visoke. Na misijah je trenutno 336 slovenskih vojakov. Je zaradi svetovnih razmer kmalu mogoče pričakovati ponovno povečanje števila »misijonarjev«?

»Že kot namestnik načelnika sem intenzivno spremljal dogajanje okoli nas in krizna žarišča, tako odprta kot nastajajoča. Slovenska vojska je del globalnega zavezništva. Smo enakopraven partner v Natu in v Evropski uniji. Varnostnih izzivov je vse več. Slediti jim moramo. Eden 'transformacijskih' imperativov modernih oboroženih sil tako v globalnem kot v lokalnem smislu je preoblikovanje vojska, da bodo znale hitro in učinkovito odgovoriti na takšne izzive,« v politično korektnem, skoraj akademskem tonu na vprašanje o vlogi SV v morebitnem novem velikem svetovnem konfliktu odgovarja novi načelnik, ki se strinja, da je Bližnji vzhod trenutno prostor »izredne nestabilnosti«, katere glasne odmeve bo morda že kmalu mogoče slišati tudi pri nas. Bližnji vzhod, pravi brigadir, niti ni tako daleč, kot se morda zdi.

Ključno sodelovanje v misijah

»Koliko se bomo v prihodnosti udeleževali mednarodnih misij, ni odvisno od vojske, o tem odloča vlada. Sam menim, da je sodelovanje v misijah za nas ključno iz dveh razlogov. Slovenska vojska tako prispeva h globalni varnosti. Varnost v globalnem okolju je tudi varnost doma. Posledično SV dobiva kredibilnost v mednarodnem okolju, hkrati pa je to za nas poseben izziv. To je tudi prostor primerjave. Vemo, kje smo. Glede pripravljenosti in opreme, denimo. Kot načelnik generalštaba se bom še naprej zavzemal za sodelovanje SV v mednarodnih misijah – seveda v dogovoru s ključnimi odločevalci in stroko,« dodaja Osterman, ki vojsko vidi kot stalno se spreminjajočo živo tvorbo. Ta se prilagaja trenutnim razmeram doma in v svetu. Tudi zato je mogoče pričakovati, da so pred SV zelo dinamični časi.

Tuje vojne in javnost

Odločitve o sodelovanju Slovenije v »tujih vojnah« so šle do zdaj povsem mimo javnosti. Bo brigadir Osterman, sicer veteran osamosvojitvene vojne, karierni vojak in gorski vodnik, poskrbel za vsaj približek javni razpravi in razmisleku? »To je zelo pomembno vprašanje. A kot rečeno, o tem odloča vlada. Javna razprava pa je po mojem mnenju potrebna. Ne gre le za klasične oborožene konflikte, temveč tudi za kibernetsko grožnjo. Omenil bi še ebolo – širjenje nalezljivih bolezni je prav tako lahko velika varnostna grožnja in tu oborožene sile s svojo logistiko, znanjem in opremo naredijo veliko. Tudi slovenske. To bi moralo biti eno izmed gonil preoblikovanja vojske, ki mora biti pripravljena na krize znotraj zavezništva in, predvsem, za nacionalne potrebe,« nadaljuje Osterman, ki je v zadnjih dneh vojsko velikokrat omenil v povezavi s sistemom (civilne) zaščite in reševanja.

Izziv podnebnih sprememb

Neovrgljivo dejstvo je, da so posledice podnebnih sprememb tu. Slovenijo in tudi naše sosedstvo so v zadnjih letih pretresle številne naravne nesreče. Te spremembe so svetovna varnostna grožnja. Bi to moral biti del »strateškega« razmisleka v vrhu SV? »Posledice klimatskih sprememb so dejansko eden izmed varnostnih izzivov, saj povzročajo naravne nesreče katastrofalnih razsežnosti. Globalno in lokalno. Poplave v Srbiji, BiH in na Hrvaškem so, denimo, ogrozile ogromno prebivalstva. Prav je, da se vojska tu vključi bolj intenzivno,« razmišlja in dodaja, da je SV že do zdaj zelo dejavno sodelovala v sistemu zaščite in reševanja.

»Tu se je seveda treba držati predpisov. Obstajata podsistem in zakon. Treba je vedeti, da je to področje tudi v pristojnosti lokalnih skupnosti, županov. V prihodnosti bomo gotovo veliko sodelovali – sistem je zanesljivo mogoče še dograditi. Kot novi načelnik se bom v dogovoru s poveljnikom civilne zaščite zavzemal za še bolj aktivno vlogo vojakov pri pomoči v naravnih nesrečah ogroženemu prebivalstvu.«

Umirjeno in akademsko

Če je bil prejšnji načelnik generalštaba, general Dobran Božič morda najbolj »proaktiven« in komunikativno z naskokom najbolj neposreden častnik, ki je kdaj vodil slovenske oborožene sile – te je s svojo »menedžersko doktrino« in pomladitvijo ključnega častniškega kadra vodil (tudi) kot podjetje, je njegov naslednik, pravnik, ki je leta 2010 doktoriral na celjski fakulteti za logistiko, umirjen možakar. Skoraj akademik.

Brigadir Osterman, ki se je rodil v Tržiču, z družino pa živi v Žirovnici, govori počasi in premišljeno. Kolikor se le da, se izogiba »neravnemu« političnemu terenu, na katerem se je pred tednom dni odigrala prva večja kadrovska menjava po zaprisegi nove vlade. Tisto, kar ga druži z Božičem, je globalno dojemanje vojske. Tudi po njegovem mnenju je vojska med drugim orodje zunanje politike in gospodarstva. Oziroma bi lahko bila. »Gospodarstvo bi moralo izkoristi priložnosti in državi pomagati povrniti vsaj strošek sodelovanja v mednarodnih operacijah. Obrambna, zunanja in gospodarska politika bi morale tesno sodelovati. Govorim o celovitem pristopu …«

Vodenje SV je v svoje sicer zelo izkušene roke, ki so se v dolgih letih bivanja in delovanja v osrčju uradniškega aparata vojske dodobra spoznale z realnostjo, sprejel v nadvse občutljivem trenutku. Vojska je v zadnjem času zaradi gospodarske krize in znižanih proračunskih sredstev drastično zmanjšala število novih zaposlitev. Posledično je poskočila povprečna starost, ki je skoraj 38 let. Pri častnikih 42. To bi nas moralo skrbeti, še posebej zaradi boleče neurejenega statusa vojakov – in tudi častnikov – po upokojitvi. Ko se pri petinštiridesetih in petinpetdesetih ponovno znajdejo na trgu (ne)dela, so zaradi let, preživetih v eni sami instituciji, in vsesplošne krize skoraj popolnoma nekonkurenčni. Temu primerno je nezadovoljstvo med zaposlenimi in ravno upokojenimi vojaki. To je ena ključnih tem oziroma težav, s katerimi se bo moral med vodenjem Slovenske vojske spoprijeti brigadir Andrej Osterman, sicer oče pravnice in ekonomista ter navdušen smučar.

Doktor znanosti, ki pravi, da je biti vojak izredno pomemben del njegove identitete, se bo moral pri tem znati spopasti tako z uničujoče počasnimi birokratskimi mlini kot z vrhom politike.