Osebno z Igorjem Lambergerjem: Kriminalist do konca in naprej

Položaj je zasedel dan po 47. rojstnem dnevu.

Za namestnika predsednika KPK je kandidiral šele v drugem krogu, potem ko sta se Jurij Ferme in Darko Stare temu položaju odpovedala, še preden sta ga zasedla. Odstopila sta, ker je, naj se sliši še tako neverjetno, dvom o novoimenovanem senatu komisije izrazil natanko tisti, ki ga je imenoval – namreč predsednik republike. Ni pa odstopil tretji član senata, njegov predsednik, murskosoboški odvetnik Boris Štefanec, na katerega je javnost, pa tudi del politike, najbolj pritiskala, naj odstopi.

Boris Štefanec kot ovira?

Ko se je torej naš sogovornik potegoval za namestnika protikorupcijske komisije, je že vedel, da bo njegov predstojnik Štefanec; prav tisti Štefanec, ki je zamolčal članstvo v zvezi komunistov, prav tako članstvo v Pozitivni Sloveniji, iz katere je izstopil zadnji hip – potem ko je že dobil namig, da bo imenovan. So naštete okoliščine zanj pomenile oviro, ko se je odločal za kandidaturo, ga povprašamo. »S tem se sploh nisem obremenjeval,« zatrdi. Štefaneca prej ni poznal, ima pa dovolj izkušenj, doda, da ve, da je o človeku mogoče soditi šele takrat, ko se z njim osebno srečaš. S Štefanecem se je prvič sestal dan pred dokončno izbiro predsednika republike. »In lahko rečem, da me je pozitivno presenetil,« strne vtise.

Funkcijo namestnika predsednika KPK je prevzel 16. junija, le dan zatem, ko je dopolnil 47 let. Odraščal je v Lovrencu na Dravskem polju. Zdaj že pokojni oče je bil osnovnošolski učitelj na razredni stopnji, mati poštna uslužbenka. Podružnično osnovno šolo je obiskoval na Ptujski Gori, matično pa v Majšperku. Odločitev, da izobraževanje nadaljuje na srednji elektro in računalniški šoli v Mariboru – ne pa denimo na gimnaziji ali ekonomski srednji šoli – je bila predvsem plod njegovega prepričanja, da se fantje pač odločajo za tehnične poklice. Po drugi strani ga je elektronika privlačila, še posebej tista zabavna: gramofoni, zvočniki, ojačevalci in podobne stvari.

Nato se je vpisal na mariborsko višjo elektrotehnično šolo, katere predmetnik je obsegal tudi osnove ekonomije, predmet, ob katerem je v sebi odkril zanimanje za gospodarstvo. Študij je zato nadaljeval na ekonomski poslovni šoli, prav tako v Mariboru, po diplomi pa se 1. maja 1995 zaposlil kot gospodarski kriminalist v tamkajšnji policijski upravi.

Pisarniški molji

Devetdeseta so bila čas, se spominja, ko je bil na prvem mestu še vedno klasični kriminal, v ospredje se je prebijal organizirani (zaradi česar so se povsod po državi množili oddelki za boj proti organiziranemu kriminalu), medtem ko je bila gospodarska kriminaliteta bolj kot ne še naprej nepomembna. »Na nas gospodarske kriminaliste so gledali kot na pisarniške molje. Nismo sodelovali v spektakularnih nočnih akcijah, ampak smo šli v podjetje in zaprosili za dokumentacijo ali jo kako drugače pridobili. Vseskozi smo se ukvarjali z listinami, s celimi fascikli listin, samo v zadevi Dadas smo jih zasegli več kot za tovornjak.«

Med odmevnimi primeri, ki jih je preiskoval, so bili propadli mariborski velikani kot Tam ali Metalna in nova podjetja, ki so se pečala s finančnim inženiringom, denimo Zdenex, ki je varčevalcem obljubljal tri- do petodstotne mesečne obresti. »Nekateri so prodali stanovanje in denar vložili v Zdenex, da bi privarčevali za hišo. Nazadnje so ostali brez vsega.« Osmoljenih je bilo kar 3500 varčevalcev. Res je klasični kriminal, ko nekomu vzamete življenje, na neki način največje zlo, pravi, toda posledice gospodarske kriminalitete in korupcije utegnejo biti enako razdiralne: brezposelnost, izguba socialnega statusa, odrinjenost na družbeni rob, tudi samomor.

Najobsežnejše menjave doslej

Ob prelomu tisočletja so ga povabili v Ljubljano, v sektor za gospodarsko kriminaliteto pri generalni policijski upravi. Leta 2002 je postal vodja sektorja in s tem prvi gospodarski kriminalist v državi. Med drugim je snoval strategijo boja proti gospodarski kriminaliteti. V intervjujih je dokazoval, da »se boj zoper gospodarski kriminal izplača. Če bi naredili stroškovno analizo, bi lahko dokazali, da se vložek v to področje bogato obrestuje in prinese znatna sredstva v proračun.« Kljub temu je gospodarskih kriminalistov primanjkovalo, bili so slabo izobraženi, premalo plačani in niso imeli dovolj izkušenj. Predvsem pa so odhajali v bolje plačane službe. »Če se bo trend odhajanja kriminalistov nadaljeval, gospodarski kriminaliteti ne bomo mogli niti slediti, kaj šele da bi jo dohajali.«

Jeseni 2004 je predsednik vlade postal Janez Janša, notranji minister pa Dragutin Mate. Zamenjave so bile na dnevnem redu v vseh segmentih družbe, tudi v policiji. Vročili so mu odločbo, po kateri s 1. januarjem 2006 ni bil več vodja sektorja za kriminaliteto, temveč predavatelj na višji policijski šoli v Tacnu. Formalni razlog razrešitve in hkratne premestitve je bil prepisan iz zakona: »racionalnejše delo organa«. Ko ga povprašamo o dejanskem razlogu, nemočno odgovori: »Še danes ne vem. Obrazložitve ni bilo, vse drugo je ugibanje. Takrat so zamenjali kake tri četrtine vodstva kriminalistične policije. Prvič so se zgodile tako obsežne menjave in prvič so segle do tako nizke ravni.«

Odtlej gospodarskega kriminala ni več preiskoval, ampak se je z njim ukvarjal teoretično, kot predavatelj kriminalistike na tacenski višji policijski šoli in gospodarske kriminalitete in ekonomije na fakulteti za varnostne vede. Leta 2011 je na ljubljanski ekonomski fakulteti doktoriral s tezo Model zaščite elektronskih plačilnih sistemov pred zlorabami.

Teorija dovolj visoke vsote

Ko je lani poleti direktor Nacionalnega preiskovalnega urada Bruno Blažina odstopil zaradi povzročitve prometne nesreče v vinjenem stanju, se je (neuspešno) potegoval za izpraznjeni položaj. Na vprašanje zakaj dobimo odgovor: »Preiskovanje kriminalitete je bilo od nekdaj moj življenjski cilj.« Je tudi zato kandidiral za namestnika KPK, nadaljujemo. »Tudi,« odgovori. »Moja vizija je, da bi se pri dojemanju in preprečevanju korupcije vsaj približali skandinavskim državam.« Hkrati svari pred prevelikimi pričakovanji. »Pri preventivni dejavnosti rezultatov ne morete pričakovati jutri. Ti pridejo šele čez čas.«

Ko ga vprašamo, ali funkcionar, ki ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, lahko opravlja javno funkcijo, izstreli: »Seveda ne. Vrh tega to, da ne znate pojasniti izvora svojega premoženja, ni samo stvar KPK, ampak tudi davčne uprave. Vsak državljan mora znati pojasniti svoje prihodke in premoženje.«

Da je evropska komisija tokrat Sloveniji prvič izdala priporočilo za področje korupcije, po njegovem ni naključje. »Pri nas smo korupcijo odkrili že na vseh ravneh: od ljudi na najvišjih položajih, prek srednje oziroma profesionalne korupcije pri zdravnikih ali profesorjih, do najnižje ravni, pri policistih, uradnikih na upravnih enotah ... Nismo brez razloga pri dnu mednarodnih lestvic korupcije.«

So tudi njega že skušali podkupiti ali kako drugače napeljati k neetičnemu ali nezakonitemu ravnanju, nas zanima. »Ne,« odgovori. »Obstaja teorija, po kateri je vsak človek koruptiven, le dovolj veliko vsoto mu je treba ponuditi. Po tej teoriji sem bil prenizko v hierarhiji, da bi me kdo lahko podkupil. Sicer pa se preiskovalca ne izplača podkupiti, kajti nad njim je vedno višji preiskovalec, nad obema pa tožilec. In storilci to vedo.«