Oskubili smo jo, zdaj se čudimo, da je gola
Spor med vodstvom Sove in parlamentarnimi nadzorniki odpira številna vprašanja, povsem retorično vprašanje pa je, komu sploh lahko škodi razkritje morebitnega spornega kadrovanja.
Odpri galerijo
Foto Leon Vidic
Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova) je naznanila znane in neznane storilce zaradi suma storitve več kaznivih dejanj po 260. členu kazenskega zakonika. Pojasnil o ovadbi agencija ne razkriva.
Sova se je s parlamentarno komisijo za nadzor obveščevalno-varnostnih služb znašla v konfliktu zaradi razlage, kaj nadzorniki smejo vedeti o kadrovanju in česa ne, potem ko so ti zahtevali podatke o zaposlitvah v Sovi v zvezi s sumom, da naj bi premier Marjan Šarec posredoval, naj v Sovi zaposlijo njegovo prijateljico.
Omenjeni člen kazenskega zakonika določa, da se z zaporom do treh let kaznuje uradna oseba, ki komu izroči tajne podatke ali mu kako drugače omogoči, da jih pridobi, ali zbira take podatke, zato da jih izroči nepoklicani osebi.
Kdor hiti ploskati, ker se bo v zaporu znašel kak malomaren uradnik Sove in za povrhu še kak poslanec opozicije, naj si le prebere nadaljevanje tega člena: »Enako se kaznuje, kdor protipravno pride do tajnih podatkov, da bi jih neupravičeno uporabil, kakor tudi, kdor take podatke brez dovoljenja javno objavi.«
Če drži, kar se očita vodstvu Sove, da so pod Rajkom Kozmeljem zaposlovali protizakonito, tisti, ki je tajni podatek razkril, ne bo kaznovan. Kazen ne velja, če razkriti tajni podatek razkriva »protipraven poseg v človekove pravice ali temeljne svoboščine, druge ustavne ali zakonske pravice, hujše zlorabe oblasti ali pooblastil ali druge hujše nepravilnosti pri izvrševanju oblasti, javnih pooblastil ali opravljanju javne službe, dejanje pa ni storjeno iz koristoljubnosti in ne ogroža življenja ljudi ...«.
Kako razkritje spornega kadrovanja v državni agenciji lahko škodi komurkoli, razen vpletenim? To je seveda zgolj retorično vprašanje. Če so se nezakonitosti pri kadrovanju v Sovi res zgodile, se vsi vpleteni v razkrivanje te tajnosti nimajo česa bati. Nikomur niso ogrozili življenja, varnost države pa je manj ogrožena, če Sova dela zakonito, kot če dela protizakonito. Tako bi moralo biti v dobro delujoči državi.
Na začetku julija se je nekaj mojih znancev udeležilo testov za sprejem med agente Sove. Ko sem jih vprašal, kako je bilo, so me zavrnili, da ne smejo ničesar povedati, ker so morali podpisati izjavo, da ne bodo ničesar razkrivali. Strogo varovanje pred testi, vprašanja, kaj imajo v torbi, prepoved uporabe mobilnih telefonov in podobno so dajali vtis, da gre za resno varnostno organizacijo. Takšno, kakršno resna država mora imeti.
O delovanju te agencije vemo bolj malo. Vemo, da so njeni zaposleni, za katere ne vemo, kaj delajo in kako dobro to počno, kar dolgo stavkali. Vemo tudi – ne od včeraj –, da kadrujejo bolj po domače oziroma po politični liniji. To, da takšni kadri s tajnimi podatki ravnajo kot svinja z mehom, je logična posledica domačnega kadrovanja.
Pri tem je bolj utemeljeno vprašanje, čemu takšno Sovo sploh potrebujemo, kot čudenje temu, da ji uhajajo informacije.
Sova se je s parlamentarno komisijo za nadzor obveščevalno-varnostnih služb znašla v konfliktu zaradi razlage, kaj nadzorniki smejo vedeti o kadrovanju in česa ne, potem ko so ti zahtevali podatke o zaposlitvah v Sovi v zvezi s sumom, da naj bi premier Marjan Šarec posredoval, naj v Sovi zaposlijo njegovo prijateljico.
Omenjeni člen kazenskega zakonika določa, da se z zaporom do treh let kaznuje uradna oseba, ki komu izroči tajne podatke ali mu kako drugače omogoči, da jih pridobi, ali zbira take podatke, zato da jih izroči nepoklicani osebi.
Kdor hiti ploskati, ker se bo v zaporu znašel kak malomaren uradnik Sove in za povrhu še kak poslanec opozicije, naj si le prebere nadaljevanje tega člena: »Enako se kaznuje, kdor protipravno pride do tajnih podatkov, da bi jih neupravičeno uporabil, kakor tudi, kdor take podatke brez dovoljenja javno objavi.«
Če drži, kar se očita vodstvu Sove, da so pod Rajkom Kozmeljem zaposlovali protizakonito, tisti, ki je tajni podatek razkril, ne bo kaznovan. Kazen ne velja, če razkriti tajni podatek razkriva »protipraven poseg v človekove pravice ali temeljne svoboščine, druge ustavne ali zakonske pravice, hujše zlorabe oblasti ali pooblastil ali druge hujše nepravilnosti pri izvrševanju oblasti, javnih pooblastil ali opravljanju javne službe, dejanje pa ni storjeno iz koristoljubnosti in ne ogroža življenja ljudi ...«.
Kako razkritje spornega kadrovanja v državni agenciji lahko škodi komurkoli, razen vpletenim? To je seveda zgolj retorično vprašanje. Če so se nezakonitosti pri kadrovanju v Sovi res zgodile, se vsi vpleteni v razkrivanje te tajnosti nimajo česa bati. Nikomur niso ogrozili življenja, varnost države pa je manj ogrožena, če Sova dela zakonito, kot če dela protizakonito. Tako bi moralo biti v dobro delujoči državi.
Na začetku julija se je nekaj mojih znancev udeležilo testov za sprejem med agente Sove. Ko sem jih vprašal, kako je bilo, so me zavrnili, da ne smejo ničesar povedati, ker so morali podpisati izjavo, da ne bodo ničesar razkrivali. Strogo varovanje pred testi, vprašanja, kaj imajo v torbi, prepoved uporabe mobilnih telefonov in podobno so dajali vtis, da gre za resno varnostno organizacijo. Takšno, kakršno resna država mora imeti.
O delovanju te agencije vemo bolj malo. Vemo, da so njeni zaposleni, za katere ne vemo, kaj delajo in kako dobro to počno, kar dolgo stavkali. Vemo tudi – ne od včeraj –, da kadrujejo bolj po domače oziroma po politični liniji. To, da takšni kadri s tajnimi podatki ravnajo kot svinja z mehom, je logična posledica domačnega kadrovanja.
Pri tem je bolj utemeljeno vprašanje, čemu takšno Sovo sploh potrebujemo, kot čudenje temu, da ji uhajajo informacije.
